Fiba še ni izbrala organizatorjev naslednjega evropskega prvenstva. Tretjič zapored bodo verjetno turnir gostile štiri države in ena skupina bi lahko igrala v Stožicah. Slovenija, ki bo čez dve leti branila evropsko krono, organizacijske izkušnje ima. Ima pa tudi Luko Dončića, poudarja Nesterović, ki bi bil velik magnet pozornosti. Morda bi bil to tudi idealen scenarij za slovo nepozabnega kapetana Gorana Dragića, ki je vodil Slovenijo do zgodovinskega carigrajskega uspeha.

Generalni sekretar KZS-ja, nekoč odlični košarkar in tudi kapetan reprezentance, je obenem potegnil črto pod (neuspešne) kvalifikacije za svetovno prvenstvo, spregovoril pa je tudi o težavah klubske košarke v Slovenije.

Pred nami je še zadnji del kvalifikacij, s katerimi zagotovo niste zadovoljni.
Ne, nikakor ne. Sistem se je pač zamenjal in na žalost smo bili mi tista kolateralna škoda, kot se reče. Pred dvema, tremi tedni sta bila tu Rađa in Đorđević in nobeden od njiju ni zadovoljen s tem sistemom. Đorđević je rekel, zdaj nam je uspelo, potem pa nam bo zagotovo v naslednjih štirih ali petih letih enkrat spodletelo. To smo že povedali na Fibi, da moraš imeti, če hočeš neki napredek v košarki, najboljše zraven. Ne moreš pisati o Dončiću, Dragiću, Antetokounmpu in vseh teh velikih zvezdah, a jih v kvalifikacijah ni. Tudi ljudje ne reagirajo ravno pozitivno na to.

Pravite, da ste že povedali Fibi. Lahko torej zveze kaj naredijo?
Res se je pokazalo, da tisti, ki ima največji bazen, nima težav. Najpomembnejši so ti, stari med 30 in 35 let, ki so svoje že oddelali in imajo največ izkušenj. Ti naredijo v teh kratkih kvalifikacijah največ. Nekaj se sicer ureja, da bi prišlo do sprememb, ampak nekaj let še zagotovo ne. Je še prehitro.

Torej ostaja sistem enak?
Vsaj še za naslednje evropsko prvenstvo, potem bomo pa videli. Pritisk je, čeprav odgovorni na Fibi res ne vem, kaj gledajo. Vsi pravijo, da je sistem fenomenalen. Verjetno je najbolj nezadovoljna res Evropa, ki ima največ problemov. Ima več lig, lahko rečemo, da tudi dve krovni organizaciji. Mislim, da bo treba počistiti na vrhu, da bo vse tako kot v drugih športih pod eno streho in potem bo precej lažje.

Vseeno bi moralo rezultatsko biti bolje. Koliko grenkega priokusa je ostalo zaradi tistega poraza v Belorusiji, ki se je izkazal za ključnega, saj je šlo po njem le še navzdol in so sledili sami porazi?
No, to je ena tekma. V bistvu smo imeli ves čas veliko težav. Recimo junijski cikel je Vidmar treniral z nami, potem pa ga je tri dni pred tekmo zagrabilo v kolenu. To je nekaj, na kar ne moreš vplivati. On je že imel probleme, igral z njimi, za kar mu vsa čast. Torej, če je on rekel, da ne more, potem vemo, koliko je ura. Kar naenkrat smo ostali brez prvega centra. Septembrski cikel je bilo tudi nekaj manjkajočih. Prepelič in Blažič, ki sta bila nosilca, sta manjkala zaradi evroligaških klubov. Je, kar je. Upam le, da smo se vsi skupaj nekaj naučili in bomo vedeli za naprej.

Zdaj vam je verjetno še posebej žal, da ni bilo zraven Luke Dončića?
Ja, nismo mogli računati nanj ne junija ne septembra. On je tisti, ki ti napolni dvorano. Tisti, ki ga pridejo gledat otroci. Žal je tako. Upam, da bomo dobili povabilo za kvalifikacijski turnir za olimpijske igre, da bo recimo lahko zraven. Med temi novembrskimi in februarskimi okni nanj tako ali tako ne moremo računati.

Ko junija ni imel sklenjene pogodbe v Ligi NBA, bi ga lahko na primer KZS zavaroval?
Tudi na to smo bili pripravljeni. Na vse, samo je bilo, kar je bilo. Čudna situacija. Bilo je takoj po naboru in oni imajo tisto obdobje, ko toliko časa ne morejo podpisati pogodbe. Ravno takrat so tekme. Slab trenutek. To je še en dokaz nesmisla, saj so kvalifikacijske tekme ravno v tistem času po naboru in datumu, ko se lahko začnejo podpisovati pogodbe. Absurd je, da bi pričakoval od igralca, ki je bil ravno izbran in pričakuje dobro pogodbo, da bo šel tvegat poškodbo, s katero bi si lahko uničil kariero.

Kaj Luka pomeni za slovensko košarko?
Ogromno. Saj sami veste in vidite. Je nekakšen fenomen. Mislim, da je zaradi njega tudi prepoznavnost Slovenije dosti večja, ne le košarke pri nas.

Je s tem, kako dobro se je znašel, in z igrami nasploh presenetil tudi vas?
Seveda me je. Tega ni pričakoval nihče. Najbolj sem vesel, da je tistim številnim pametnjakovičem, še posebej na televizijah, ki mislijo, da vedo vse, dokazal, da se motijo. Tisti strokovni komentatorji, svetovalci in ne vem, kako se še imenujejo, so vsi najbolj pametni. Zmotili so se s Porzingisom, Antetokounmpom in Dončićem. S skoraj vsakim Evropejcem so se. Fantje so dokazali, da razlike niso več tako velike, kot so bile takrat, ko smo šli mi tja.

Ste torej zdaj že usmerili misli na kvalifikacije za EuroBasket?
Smo, zagotovo.

Vi ste bili tudi med glavnimi pobudniki naturalizacije Anthonyja Randolpha, ki je po septembrskem oknu dejal, da verjetno zaključuje pot v slovenskem dresu. Kako bo s tem naprej?
Ne vem, najprej se moramo usesti z njim. Če bi recimo dobili kvalifikacije za olimpijske igre in bi bil on še pripravljen pomagati … Treba je reči, da je naredil, kar se je od njega pričakovalo. Zaradi tega mu vsa čast. Ko so bili nekateri skeptični, kakšen bo odnos do dresa in tako dalje. Bolj častno in spoštljivo se je obnašal do dresa kot marsikateri igralec, ki je bil rojen v Sloveniji. Poslušamo številne očitke glede Randolpha in naturalizacije. To so samo pravila Fibe, ki smo jih mi izkoristili. Španci imajo že 15 let naturalizirane igralce, od Mirotića do Ibake. Postali so prvaki in ni nihče tega izpostavljal.

Če ne bo Randolpha, razmišljate o novem naturaliziranem košarkarju?
Če se bo pojavila neka luknja, zagotovo. Ni nujno, da bo to visok košarkar, lahko da bo krilo ali branilec. Definitivno, če bi se pokazalo, da znova potrebujemo nekaj, česar nimamo, bi šli znova v to. Je pa spet to tisto, kakšnega igralca dobiš, kakšen ima značaj, kako se bo prilagodil, kako bo sprejel skupino in ona njega. V klubu recimo veš, da ga imaš deset mesecev. Tu moraš biti še bolj previden in moraš odločitev sprejeti na podlagi podatkov, ki jih dobiš od soigralcev in ljudi, ki ga poznajo. Najhuje je, če poslušaš agenta, ki ti bo natrobil, da je Jordan. Najti moraš sto drugih virov, kjer lahko preveriš zadeve.

Ste razmišljali o Alenu Omiću oziroma ste še kaj govorili z njim glede te teme?
Ja, nekaj prahu se je dvignilo glede tega. Z njim se je pred kvalifikacijami pogovoril selektor in kolikor jaz vem, mu je rekel, da mu ničesar ne more obljubiti, prideš in je to to. Kolikor vem, je potem on rekel, da ne, za točne informacije pa morate vprašati Trifunovića. Klical ga je, ne moreš pa nikomur ničesar obljubiti. Potem je šla zgodba, kot je šla. Nismo ga pa mi klicali, to je naloga selektorja.

Zdaj se je odpravil tudi na obiske igralcev, je torej za vso komunikacijo z igralskim kadrom zadolžen selektor?
Seveda, saj on ve, koga in kaj bi rad. Najhuje je, da ti vodstvo izbere igralce, zdaj pa ti z njimi treniraj, igraj in jih vodi. To je bil zame vedno absurd, če je bilo tako. NBA je nekaj drugega. To je posel, ampak recimo si predstavljate, dabi nekdo izbiral ekipo Obradoviću, potem bi jo pa on treniral? On ima glavno besedo, ve, kako bo igral – z visokimi ali nizkimi, hitro ali počasno košarko … On mora povedati svoj koncept in kdo sodi vanj, kdo pa ne.

Ostaja Rado Trifunović v tej vlogi?
Za zdaj ostaja. Tako ali tako v nobeno smer glede tega še nismo razmišljali. Kako ga lahko sploh ocenimo? Kako lahko sploh ocenimo ekipo, saj niti enkrat nismo bili popolni? Leta 2017 se nam je prvič po dolgem času zgodilo, da smo imeli v bistvu vse na voljo oziroma, da so se vsi, ki smo jih poklicali, odzvali, da so bili nato vsi, ki so bili zraven, zdravi in brez poškodb. Naredili smo rezultat, zdaj pa so spet težave, saj nikoli nismo imeli popolne ekipe. Vedno je nekdo manjkal.

O zamenjavi po tem neuspehu torej niste razmišljali?
Za zdaj še ne, kot pravim. Sploh ne vem, kaj bi rekel. Malo je tudi nepošteno, saj je bil vržen v to situacijo, ki je zelo težka. Če pogledate nekatere druge ekipe, so imele tudi veliko problemov. Srbija je recimo proti Avstriji zmagala s trojko čisto ob koncu. S tem se je rešila. Če bi sicer igrali še sto tekem v popolnih postavah, bi recimo Srbija vsako tekmo dobila za 20 točk ali več. Tako pa jo je komaj. A je, kar je. Vsi se morajo na svoj način znajti. Kot pravim, mislim, da se bomo vsi nekaj iz tega naučili, skušali potegniti pametne zadeve in šli naprej.

Zdaj se je videlo, kako je vsak spodrsljaj lahko usoden.
Res je. Spodrsljaji praktično ne pridejo v poštev, a garancije nimaš za nič. Ne veš, kaj se bo zgodilo. Nimamo 300 igralcev, ampak jih imamo 15, iz katerih moramo potegniti maksimum. Dobro je, da mladi napredujejo. Nekaj jih imamo tudi v ZDA in upam, da se bodo vrnili in nekje v Evropi igrali resno košarko. Potem bomo lažje dihali. Če pogledate nazaj, ko sem še jaz igral, nas je bilo na začetku nekje deset iz Olimpije, potem pa še iz tujine Zdovc in recimo Alibegović. To je bilo pa to. Potem je šel še Gorenc ven. To je bila ekipa. Bilo nas je deset iz Olimpije, dodal pa si še dva, ki sta vse poznala in normalno, da je funkcioniralo. Zdaj je en star 18 let, drugi 22, vsak pa je iz svojega konca. Potem imaš na voljo tri treninge. Kaj jim boš pa pokazal na teh treningih? Tako pride do izraza, kdo s kom igra skupaj in koliko se reprezentanti poznajo.

Prej ste omenili kvalifikacije za olimpijske igre. Ste že začeli t. i. lobiranje za mesto na turnirju?
Seveda, ampak pravijo odgovorni, da do svetovnega prvenstva ne morejo še ničesar povedati. Malo je to tako, ne bom rekel, da mi gre na živce, ampak se ti za malo zdi, saj ne moreš ničesar planirati. Nekaj želiš načrtovati, ampak ne moreš, saj ne veš, kako bo. Recimo sploh ne vemo, kdaj bomo žrebali skupine za kvalifikacije za EuroBasket. To ne bo šest mesecev prej, ampak le malo prej in potem se moraš znajti.

Vendarle karte evropskih prvakov morajo biti dobre. Verjetno je precej možnosti, da Slovenija zaradi tega dobi mesto?
Realno seveda je in upam, da bo tako. Kdo drugi pa bi obenem tudi lahko bil, če se jih bo veliko uvrstilo že prek svetovnega prvenstva. To bi bilo tudi s Fibine strani potem malce tako, čeprav lahko pričakuješ marsikaj …

Ste morda razmišljali o organizaciji takšnega kvalifikacijskega turnirja?
Bolj razmišljamo, da bi organizirali eno skupino EuroBasketa 2021. O tem resno razmišljamo. Moramo sicer še videti, kaj in kako, saj moramo na pogovore k predsedniku vlade. Neka kotizacija je, zaradi katere bi morala zraven stopiti država. Vse drugo bi mi mislim, da lahko izpeljali. Izkušnje imamo, imamo ljudi, ki so sodelovali leta 2013. Mislim, da bi bilo to, da bi se za eno skupino odločili evropski prvaki, še posebej z Dončićem, vso evforijo okoli njega ter popularizacijo, v Fibinem interesu.

In z Goranom Dragićem, ki bi lahko tako na najlepši način doma končal (vsaj reprezentančno) kariero?
Dobro bi bilo, a to je čisto njegova odločitev. Mi bi ga radi videli že na morebitnem kvalifikacijskem turnirju za olimpijske igre. A poudarjam, to je popolnoma njegova odločitev, o kateri tudi ne želimo govoriti. Bi bilo pa seveda lepo, če bi se tako poslovil.

Podpirate to idejo, da se nadaljuje sistem, ko štiri države prevzamejo organizacijo EuroBasketa?
Takšna ideja se mi zdi dobra. Tu so štiri mesta, povsod so polne dvorane in je precej bolje. Bo pa kmalu jasno glede te organizacije. Mislim, da moramo urediti vse do julija ali celo junija.

Če se dotakneva še klubske košarke. Olimpija je bila v Evropi nekonkurenčna, s Krko se borita za obstanek v Ligi ABA. Kako gledate na situacijo, v kakršni je klubska košarka?
Ne vem, na koncu je tako ali tako za vse kriva zveza, ki nekaj zahteva od klubov. Saj ni treba igrati slovenske lige, samo enkrat se bo treba odločiti, kaj in kako. Trenutno je situacija, kakršna je. Fiba in Eca torej nista skupaj in treba se je odločiti za eno ali drugo. Ne moreš igrati na petih straneh naenkrat. Kar se tiče državnega prvenstva, smo mi Košarkarska zveza Slovenije in tako moramo zastopati svoje interese, svojo močno ligo, ki mora biti skupna od začetka. Če ne bo tako, ne boš dobil televizijskih prenosov in pokroviteljev. Ko vsi toliko govorijo, prej je bilo pa tako. Kako pa je bilo? Olimpija je večkrat zapored dobila 'wild card' za evropska tekmovanja. Zdaj tega ni več. Ni problem samo letos, to je posledica desetih ali 15 let razvoja in odnosa do kluba. Nekateri klubi še živijo na račun imena. Olimpija ga še vedno ima oziroma ga bo vedno imela. Nekateri rastejo, pa ga ne bodo nikoli imeli. Cibona, Bosna, Split, Olimpija in podobni imajo tradicijo in ljudje v Evropi zanje vedo. Samo še na to gre. Toda, kot pravim, treba se bo odločiti. Predvsem mislim na ljudi v klubih, kaj bi radi. KZS ne kadrira, ne odloča, katerega igralca boš vzel, koliko tujcev boš imel in podobno. Naj se odločijo, kaj in kako, ampak mislim, da se bodo morali prej ali slej, na katero stran bodo odšli. Če se odločijo za Eco, se bodo zanjo in se bodo poskušali prek Lige ABA nekam uvrstiti. Če se bodo za Fibo, pa tako ali tako ne potrebujejo Lige ABA, ampak prinaša že državno prvenstvo.

Razmišljate vseeno o spremembi, saj na primer prvi del državnega prvenstva za nekatere ne šteje, hkrati pa je lahko nepošteno do tistih, za katere šteje?
Vem, da je tako, ampak to je samo zato, ker želiš iti čim več klubom tako na roko. Predvsem to velja za te, ki nastopajo v tekmovanjih, kot je Liga ABA ali pa Fibina liga prvakov. Zaradi njih je sistem tak, da se točke ne nosijo naprej v drugi del. S tem jim daš malce veš prostora, da lahko zadihajo.

Optimalnega torej ni?
Optimalen sistem bi bil po mojem mnenju tak, da bi šlo vse pod eno streho in bi se naredilo elitno tekmovanje, drugo in po možnosti še tretjo. Treba bi bilo tudi zmanjšati teh 30 tekem v Evroligi, kar se mi zdi čisto preveč, še posebej za Evropo. Nekaj se želi posnemati NBA, a na primer ni čarterskih poletov. Vse so redne linije, razdalje pa so na primer od Kazana do Gran Canarie ogromne. S čarterjem je seveda ena stvar, če ga pa ni, pa to ni to. V NBA-ju je vse drugače, vse je drugače urejeno. Smo se pogovarjali z nogometaši, recimo Inter in italijanski klubi čakajo po pet let, da igrajo proti Barceloni in Realu, in ko pride kdo od teh največjih, je pravi bum. Tukaj vsako leto igraš z Barco in Realom večkrat. V prvenstvu se igra z njima, potem recimo še v Evroligi … Več časa gledaš te velikane, kot recimo katero drugo ekipo. Čisto tako pravim, da bi bilo morda smiselno razmisliti znova o skupinskem delu, da bi bil žreb in da se nekaj pričakuje, koga boš imel v skupini in tako naprej. Če je vsako letos isto – v ZDA gre, ker je liga biznis in so denarji veliki –, ni v redu. Nisem igral v tem sistemu, tako da ne vem, kako je igralcem, ampak z navijaškega vidika se mi ne zdi posrečeno. Hkrati so klubi v minusih. Z redkimi izjemami so vsi v minusu. Po tej strani ni nič podobno NBA-ju. Mora se urediti sistem in način, kakršna ima recimo Uefa. Toliko je klubov, ki si razdelijo toliko denarja, da se vsaj ta minus pokrije.

Leto in pol je minilo od pohoda na evropski vrh. Se vam zdi, da sta slovenska košarka in KZS dovolj iztržila od tega naslova?
Tako no, v bistvu je vprašanje, ali se sploh da to v Sloveniji iztržiti. Vedno pravimo, da, če bi bili recimo Nemci evropski prvaki, bi bila vrsta pokroviteljev, mi pa smo se borili, da nam recimo zvišajo za 20 ali 30 odstotkov. Slovenija je, kakršna je. Saj vidite primere. Ilke ni bilo nikjer, ko je bila poškodovana. Govorilo se je, kaj bo, če še bo in tako naprej. Zdaj, ko je znova svetovna prvakinja, so vsi spet zraven. Ko bo čez dva meseca konec sezone, spet nič. Prevc je imel najboljšo sezono vseh časov, zdaj ima težave in je pozabljen. Čakajte malo, saj vendarle to ni tako lahko. To so vendarle vrhunski športniki, ki jih gleda toliko in toliko milijonov ljudi. Iztržili smo, kolikor se je dalo. Slovenija je majhna. Koliko pa je podjetij, ki podpirajo šport? Da so res zraven, jih ni več kot deset, športov pa kolikor hočeš.