Trinajsta evroligaška sezona se je pod Rožnikom končala klavrno, zeleno-beli so dosegli le dve zmagi, kar je najslabši izkupiček v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju, ki je iz leta v leto za Ljubljančane neugodnejše. Od tivolskih košarkarjev, uradno najdražjih v zgodovini kluba, sta bila slabša le francoski povprečnež Nancy in obubožani Žalgiris, ki se je znašel v nezavidljivem finančnem položaju.

Badalona in Berlin, dve različni zgodbi
Klavrna evropska sezona se je začela v Badaloni (64:81), kjer so bili zmajčki tri četrtine v igri, pozneje pa povsem popustili, proti tekmecu pa v povsem nezanimivi tekmi in raztrgani igri klonili še v Tivoliju (65:86). Prva domača tekma proti Tau Ceramici (90:91) je bila bolj kot ne podobna najboljšim holywoodskim trilerjem. Po zaostanku z 21 točkami je le nekaj sekund pred koncem Wallace s trojko Olimpijo povedel v vodstvo, a je domačim vse sanje že v naslednjem napadu razblinil Mirza Teletović. V gosteh so takrat varovanci Gašperja Potočnika pričakovano izgubili (69:101), čeprav so v prvi četrtini visoko vodili. Prišla je Roma in reprezentančni dvojec Brezec-Bečirovič, ki je tako iz Tivolija (67:78) kot iz Rima (69:74) odnesel dve točki. V večnem mestu so bili zeleno-beli ob vodenju Zdovca blizu končnemu uspehu. V rednem delu so imeli celo napad za zmago, ki pa so ga zapravili, tekma pa se je po podaljšku končala v prid italijanskega moštva.

Dva dodatna dela igre sta bila potrebna v Istanbulu, kjer se je Olimpija spopadla z nerazpoloženim Fenerbahčejem (87:89), a padla zaradi slabega izvajanja prostih metov v končnici in slabe organizacije zadnjega napada, ko je bilo Vlatku Ilievskemu za organizacijo napada 10 sekund premalo. V Tivoliju dvomov o zmagovalcu ni bilo (70:90). Edini zmagi smo dosegli nad Albo, ki Olimpiji ni bila dorasel tekmec niti v Tivoliju (69:77) niti O2 Areni (59:67), kjer so zeleno-beli po 1. februarju 2007 šele prvič slavili v gosteh.

Kdo je odstavil Džikića?
Pred začetkom sezone smo bili priča vodstveni "rošadi", stolčka sta zamenjala zdajšnji predsednik kluba Dušan Mitič in Jure Jež, kot drugi podpredsednik je bil imenovan Peter Vilfan. Prva dva sta v hramu slovenske košarke navzoča še zdaj, slednji ga je zaradi osebnih razlogov zapustil skupaj s trenerjem Aleksandrom Džikićem. Uprava je bila letos razen uspešne sanacije vse prej kot odločna. Mitič je (pre)dolgo obljubljal okrepitve, celo tako dolgo, da je prekipelo Vlatku Ilievskemu, neodločna pa je bila tudi v zadnjih dneh Džikićevega dela v Tivoliju. Ko je na novinarski konferenci pred srečanjem z Albo Srba še podpirala, pa je ta dan po visokem porazu s Joventutom moral zapustiti vroči stolček. Z njegovim delom so bili zadovoljni vsi, nihče ga ni kritiziral. Kdo ga je odstavil, ne ve niti sam.

Vmešal se je sam župan
Na krmilo barke, ki je plula v napačno smer, je sedel Zdovc, ki je bil nekaj dni pred ustoličenjem v Ljubljani imenovan za selektorja. Nihče ne dvomi o njegovih delovnih sposobnostih, vprašljiva je njegova dvojna funkcija, zaradi katere pa je za pomočnika trenerja predlagal Zorana Martiča (pridružil se je Potočniku), ki bo tako pred novo sezono pripravljal moštvo, ko se bo Zdovc boril za medaljo na Poljskem. Iz dvojca pomočnikov je izpadel Gašper Kolman, ki zdaj skrbi za analizo. Kandidat za ponovno vrnitev v Ljubljano je bil tudi Gašper Okorn, uprava ga je že potrdila, Škofjeločan pa je koncert Gašperjev odpovedal. Znova se je vmešal ljubljanski župan Zoran Jankovič, ki je Zdovca sam poklical v Tivoli.

Na Džikićevem "kontu" le dve zmagi
V igri Ljubljančanov, ki že petič zapored ostajajo v rednem delu Evrolige, se že poznata Zdovčeva delovna vnema in nepopustljivost, ki smo jo pri Džikiću pogrešali. Nedvomno gre za velikega strokovnjaka, navsezadnje je deloval tudi v Minnesoti, medtem ko je vprašljivo njegovo vodenje tekem, vso svoje znanje pa bi lahko verjetno bolje izkoristil pri Parkljih, kjer so si ga želeli kot individualnega trenerja za mlade košarkarje. Džikić je v enajstih evroligaških tekmah vpisal le dve zmagi. Kljub vsemu moramo priznati, da je 38-letni Beograjčan deloval dolgoročno, hodil je na treninge mlajših kategorij, gledal je tudi ulično košarko. Zdovc tega verjetno ne bo počel.

Nesreča na tivolskih hodnikih
Čeprav ob taki sezoni ne smemo iskati izgovorov, pa lahko vseeno jasno in glasno zapišemo, da je boginja Fortuna Ljubljančanom tokrat obrnila hrbet. Sašo Ožbolt zaradi poškodbe prsta ni mogel zaigrati proti Joventutu, en mesec ni treniral kapetan Marko Milič. Težave z gležnjem je imel Ilievski, ki zato ni odpotoval v Vitorio, poškodba Jasmina Hukića ni bila nedolžna, temveč dolgotrajna. Kot gledalec se je na začetku sezone zaradi poškodbe prsta počutil Jaka Klobučar, prst si je, ne tako resno, poškodoval Mirza Sarajlija, poleg vsega pa se je s hrano zastrupil še Mirza Begič, ki ni mogel pomagati svojemu moštvu proti Albi. Spisku nesrečnih okoliščin moramo dodati še nesrečen žreb, ki je Olimpijo pahnil v skupino smrti. Za primer lahko dodamo le, da se je poljski Prokom med 16 uvrstil le z dvema zmagama, Ljubljančani bi za to potrebovali vsaj štiri.

Vsi smo vzljubili Begića
Ogromno pa je Olimpija pridobila pod košem, kjer se je po treningih z osebnim trenerjem v centra svetovne klase razvil Begič, ki je eksplodiral že v pripravljalnem obdobju, ko je hrvaški Cedeviti septembra natresel 33 točk in pobral 11 skokov. Naturalizirani Slovenec, ki je v precepu med igranjem za slovensko in bosensko-hercegovsko reprezentanco, je po rednem delu Evrolige 17. najboljši skakalec (6,1 skoka na tekmo) in tretji najboljši bloker (1,7). Visoko na petem mestu v izvajanju prostih metov je Ožbolt, ki je v desetih tekmah zgrešil le enega, medtem ko je nehvaležno drugo mesto v izgubljenih žogah namenjeno Ilievskemu, ki je na tekmo izgubil štiri žoge.

Utrujeni Vlatko je postal grešni kozel
Prav Makedonec je bil v letošnji sezoni grešni kozel moštva. Na tivolska vrata je prišel v velikem slogu, a je bil zaradi prevelike minutaže preutrujen, zaradi česar je prebedel marsikatero noč. Met mu ni stekel kot v sezoni 2002/03, navijači so mu zamerili počasno in slabo organizacijo napada, kjer pa ni imel prav velike pomoči svojih igralcev. Ko je Vlatko odšel pod špansko sonce, ga je zamenjal Sarajlija, ki je prvo evroligaško srečanje odigral proti Albi, navdušil ljubljansko občinstvo, a vseeno dokazal, da je za igranje na najvišji košarkarski ravni v Evropi še premlad. 17-letnik je pokazal veliko predrznosti na parketu, v zadnjem času pa mu ne gre pri njegovem največjem orožju – metu za tri točke -, saj je bil ta v zadnjih štirih evroligaških tekmah zelo skromen (0/8).

Hukiću se je treba zahvaliti za Ožbolta
V Tivoliju se lahko pohvalijo z medicinskim čudežem, Ožboltom, za katerega operacijo niso prispevali niti fičnika. Tako kot predtem Sani Bečirovič se je tudi Primorec v vrstah Uniona Olimpije vrnil v moštvo, za ponovni podpis pogodbe pa ima največ zaslug Hukić. Ožbolt je evroligaško sezono končal s povprečjem 8,6 točke, 2,6 skoka in 1,3 asistence na srečanje. Tudi on je moral igrati več, kot mu je njegovo še ne povsem zdravo koleno dovoljevalo, tvegal pa je tudi novo poškodbo. "Huka" je med drugim dokazal, da je še vedno mojster zadevanja trojk, a se je tudi on poškodoval in obsedel dva meseca.

Klobučar pod vplivom slabe lanske sezone
Na seznamu tistih, ki so morali dalj časa počivati, je bil tudi otrok novomeške košarke Klobučar, ki ga je Džikić videl kot pomembnega moža v tem moštvu, a si je pred začetkom evroligaške sezone že drugič v letu 2008 poškodoval prst. Poškodba ga je stala boljših iger, spomin pa seže tudi na Kodeljevo, kjer se Jaka v prejšnji sezoni ni proslavil, posledice pa so vidne še danes. Enako se dogaja tudi z Damjanom Rudežem, biserom hrvaške košarke, ki je v Tivoli pred sezono prišel kot ena večjih okrepitev, na parketu pa je pokazal 'bore' malo. V vodo je padel tudi Džikićev mentorski sistem, saj Zagrebčanu do boljših iger ni mogel pomagati Hukić, svoje nekonstante igre pa se zaveda tudi Rudež.

Povprečna tudi Milič in Zupan
Ogromno se je pred začetkom sezone pričakovalo še od Vladimirja Golubovića, ki se je dobro znašel na zadnji tekmi v Berlinu, ko smo ga lahko videli v najboljši izdaji. "Golub" ima nesrečo, da igra ob boku neverjetnega Begića, vendar pa mu resnici na ljubo do iger, ki jih je prikazoval pri Vojvodini, kljub bojevitosti še vedno veliko manjka ... Podobno se dogaja s kapetanom, ki nas je kljub slabemu metu navduševal na začetku sezone, po poškodbi pa je na parketu le bleda senca "Air Milka". Iz sebe ni še vsega izstisnil niti Miha Zupan, ki je sicer točkovno boljši od lanske sezone, a je tudi v njegovi igri preveč nihanj.

Spet ti Američani ...
Stara in že neštetokrat povedana zgodba so spet košarkarji z druge strani luže. Razen Franka Robinsona, ki si je po začetni zmedenosti pridobil zaupanje Džikića in pozneje Zdovca, se v Tivoliju nihče ni zadržal prav dolgo. Še najdlje je to uspelo Jonathanu Wallaceu, ki je odšel ravno takrat, ko je začel kazati boljše igre in natančneje metal, čeprav je bil primernejši na položaju dve kot na mestu organizatorja igre. Kot zamenjava za Klobučarja je v zmajevo gnezdo prišel Tyler Crawford, si nekaj tekem s Klobučarjem delil dres, v Ljubljani pa ni zadovoljil nikogar in odšel v Srbijo k Slogi. Prava mala komedija pa je prigoda z JaJuanom Smithom, ki je v slovensko prestolnico prišel bolj kot ne v vlogi turista. Čeprav si ga je Džikić želel že pred sezono, je Olimpijin dres oblekel šele pred tekmo z Albo, na kateri je zabaval in spodbujal svoje soigralce, pozneje pa Tivoli zaradi osebnih razlogov zapustil. Svoj mir je naposled našel v Franciji pri Pau Orthezu.

Še pomnite Sagadinovo obrambo?
Zeleno-beli se ne morejo pohvaliti niti z obrambo, ki je bila zaščitni znak najbolj trofejnega slovenskega trenerja Zmaga Sagadina, ki se je znova ponudil kot gasilec v Tivoliju, a njegova ideja petletnega prevzema ekipe vodstvu ni dišala. V najboljših letih je pod Rožnikom padla marsikatera vrhunska evropska ekipa, kjer je Sagadin le v Evroligi vpisal 73 % zmag (18 porazov na 66 tekmah), medtem ko je bil letos parket ledene dvorane bolj kot ne zaželeno gostovanje, na katerem so kar štirikrat slavili gostje (80 % porazov). Obramba je bila druga najslabša v zadnjih letih, zmajčki pa so prejemali kar 81,8 točke na tekmo. Samo za primer, v najboljši obrambni sezoni Sagadina (1998/99) so košarkarji prejemali le 63,95 točke na srečanje. Zmajčki so na dnu tudi pri drugih statističnih podatkih, saj premorejo le sedemnajsti napad Evrolige, vknjižili so tudi najmanjše število podaj, manj žog so ukradli le še košarkarji Partizana, več žog pa je izgubil le Nancy. Olimpija je med zadnjimi tudi v vseh kategorijah meta.

Anže Blažič