Minilo je 30 let, kar je Dražen Petrović postavil jugoslovanski ligaški rekord, ko je v prvem krogu državnega prvenstva v dresu Cibone Olimpiji nasul neverjetnih 112 točk.

5. oktobra se je začela sezona 1985/86 jugoslovanske lige. Cibona je branila naslov državnega prvaka, ki ga je osvojila v finalu proti Crveni zvezdi. Zagrebčani so bili izjemno suvereni, saj so na 22 tekmah v rednem delu klonili le trikrat. Najbližji zasledovalci so imeli najmanj osem porazov. Obenem so zagrebški volkovi osvojili tudi jugoslovanski pokal, aprila istega leta pa stopili še na evropski vrh. V Dvorani miru in prijateljstva v Pireju so s 87:78 ugnali madridski Real, Dražen pa je blestel s 36 točkami, kar je še vedno eden najboljših dosežkov v finalih najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja.

Po najuspešnejši sezoni v zgodovini kluba je Cibona v novo stopila z dvobojem proti Olimpiji. Toda ljubljanski klub zaradi prepozne registracije igralcev ni smel nastopiti s članskim moštvom. "Sekretar Olimpije Radovan Lorbek je zamudil rok za prijavo. Namesto da bi poslal po pošti, je svojega prijatelja, ki je službeno potoval v Beograd, prosil, naj prijavo osebno odnese na zvezo igralcev. To naj bi storil zadnji dan, a je pozabil in nesel naslednjega, kar pa je bilo prepozno," se spominja Igor Đurović, novinar, kolumnist in košarkarski zanesenjak, ki je tedaj igral v Olimpijini kadetski selekciji, na tej legendarni tekmi pa je dosegel osem točk.

Da bi se izognili kazni, v Zagreb s kadeti
V Ljubljani so bili brez moči in v bojazni, da bi jih vodstvo lige kaznovalo, so se odločili, da bodo vseeno odigrali tekmo, saj je bilo mogoče prijaviti mlajše košarkarje: "Tisto sezono se je prvič dajala točka tudi za poraz. Vodstvo Olimpije se je ustrašilo, da ne le da bodo izgubili eno točko, ampak da jim ne bodo tudi odvzeli še kakšno za zeleno mizo. Da Olimpija ne bi začela z minusom točk, pa so se odločili, da zaigrajo z mlajšimi, ki pa so jih lahko pozneje prijavili." Ob koncu sezone se je sicer izkazalo, da tudi ta točka ni pomagala, saj je Olimpija osvojila predzadnje mesto in izpadla, po letu dni se je vrnila v ligo in zasedla četrto mesto. Tudi Cibona sezone ni končala, kot si je želela, saj je Zadar pripravil eno največjih presenečenj jugoslovanske košarke, ko je v Zagrebu na kolena spravil veliko Cibono, ki je tedaj ponovila uspeh in drugič zapored stopila na vrh Evrope.

V zmajevem gnezdu so tedaj šele pred kratkim znova postavili sistem mlajših selekcij in tako so v Zagreb odpotovali s kadetsko ekipo, saj mladincev niso imeli: "Olimpija je dala oglas, da išče mlade košarkarje, saj je po dolgih letih tedaj znova začela svojo piramido in delo mlajših selekcij. Prišlo nas je zagotovo več kot sto. S prijateljem Matjažem Strmoletom, ki je potem tudi igral na tej tekmi, sva pobegnila iz Slovana na to preizkušnjo. Ivo Daneu in Joško Papič, ki je bil tedaj mišljen za prvega trenerja, sta nas med drugim gledala. Mi smo, ker nas je bilo toliko, igrali po pet minut in potem so nas izbrali okoli 15 igralcev. Nato nas je prevzel Janez Munda, ki naj bi bil Papičev pomočnik. Z našo generacijo se je torej začelo."

Igrali proti svojim idolom
In tako so morali v Zagreb v kultni Dom sportova odpotovati Olimpijini kadeti, košarkarji stari 17 let in mlajši. Vodili so jih Zmago Sagadin, Janez Drvarič in Janez Munda. Na eni strani evropski prvak in z naskokom najboljše moštvo jugoslovanske lige, ki je bila najmočnejša na stari celini, z Draženom Petrovićem, ki je bil – čeprav je bil star šele 20 let – že najboljši igralec v Evropi, na drugi pa golobradi ljubljanski mladeniči. Za te fante je bila že priprava na tekmo nekaj posebnega, se spominja Đurović: "14 dni pred tekmo smo izvedeli, da bomo igrali. Vsi smo bili iz sebe. Igrali smo s svojimi idoli, od katerih smo imeli plakate in podpise, ko so bili z jugoslovansko reprezentanco na pripravah v Ljubljani. Mi nismo hodili po tleh, smo kar lebdeli. Ves čas smo se pogovarjali o tej tekmi, kdo bo kril Dražena in podobno."

"Na hitro so nas registrirali. Ker se je mudilo, so nas za licenčni karton slikali kar na avtobusni postaji pod uro, ko smo šli na neko svojo tekmo. To je bila za nas glavna trofeja," je dejal Đurović. Na koncu je v Zagreb odpotovalo le devet košarkarjev: "Usoda je hotela, da nas je šlo le devet. Milutin Rešetarević se je nekaj dni predtem šel zabavat in se je od sreče napil. Ko je to izvedel Zmago Sagadin, ki je tedaj prevzemal mladinski pogon, ga je pustil doma. Najvišji v ekipi je bil Andrej Novina, ki je bil visok 195 cm. Najstarejši je bil Jože Maček, ki je bil mladinec in se nam je pridružil. Z nami ni treniral, ampak so ga priključili, kot so tudi prek zvez Jureta Zorčiča, igralca Ilirije in sina Iva Zorčiča, ki je bil takrat direktor Olimpije. Potem smo bili trije letnik 1968, drugi pa mlajši."

Dražen podiral Koraćev rekord
"V evforiji smo pred tekmo spraševali, kaj bo, če jih premagamo. Lorbek je v šali dejal, da vsak dobi avtomobil in si lahko izbere katerega. Najprej smo bili pred tekmo vsi pogumni, a ko smo prišli v dvorano in videli, da je polna, smo se pa malce prestrašili. Trenerji nas niso taktično nič pripravili, le rekli so, naj igramo in se borimo. Za nekaj sproščenosti je poskrbel Strmole, ki se je na tekmo pripravljal z vokmanom, in Sagadin ga je seveda okaral. Nato nam je naročil tudi, da ko nas bodo novinarji pred tekmo in med polčasom želeli kaj vprašati, ne smemo dajati izjav. Najprej so za rokav pocukali Daga Kralja, ki je upošteval Sagadina, nato pa je prišel Strmole in dejal, da lahko on kaj pove," se spomni Đurović.

Že pred tekmo je bilo prelitega veliko črnila, saj je Dražen v medijih napovedal, da bo podiral jugoslovanski rekord. Predtem ga je imel v lasti še en jugoslovanski košarkarski genialec Radivoj Korać, ki je leta 1962 v dresu OKK-ja Beograd zagrebški Mladosti nasul 74 točk. Šibeniški Amadeus je dejal, da ko podere rekord, bo zapustil igro in se usedel na klop, a ni bilo tako: "Ni se zaustavil in zmagovalec, kakršen je bil, je igral do konca."

Vsi so podajali le Petroviću
Zagrebčani so ključne može pustili na klopi. Številni izmed njih se sploh niso slekli in so le opazovali Draženov šov. Le Petrović je igral od glavnih nosilcev: "Vsi košarkarji Cibone so se dogovorili, da bodo igrali le nanj. Čakali so ga, čeprav so bili sami, so podajali Draženu. Pokrival ga pa je le en košarkar. To je bila smešna tekma. Mi bi lahko skušali preprečiti ta rekord, saj smo vedeli, da ga bo podiral. Lahko bi ga podvajali ali ga pokrivali kar trije, delali na primer osebne napake in ne bi dosegel toliko točk. On je bil za nas Bog. Nad njim sploh nismo delali osebnih napak. Seveda bi nas preigral in delal proti nam, kar bi hotel. Ampak tudi mi nismo do njega nastopili agresivno ali kar koli. Tega sploh nismo upali. Občudovali smo ga kot božanstvo."

V tem posebnem večeru za Dražena in ljubljanske mladeniče je nastalo cel kup anekdot: "Povedemo z 2:0 in še 4:2, na klopi se potem v šali Gregor Stražiščar zadere: "Imamo jih." Strmole na tekmi pade. Vsi se smejimo in ga želimo pobrati, a on ne, naj ga Dražen. Petrović ga pobere, smejala se mu je tudi dvorana. Potem pa si Strmole roke en teden ni umil."

Iz igre Dražen metal 40/60
"Cibona je želela čim prej do žoge. Jaz sem bil organizator igre in sem verjetno izgubil nekaj deset žog (smeh). Igrali so cono 3-1-1, ki se razbija s podajami. To smo mi že vedeli, a ko so se postavili vsi ti visoki košarkarji, so podaje presegli. Če jo niso prvi trije, jo je pa eden izmed naslednjih. Če smo jih pa morebiti prebili, so nas pa kar pustili, saj so čim prej želeli žogo in v napad," je dejal Đurović, ki je dodal, da je poln Dom sportova zaploskal Olimpijinim mladcem, saj jim je preprosto ta dirka za rekordom bila všeč.

Tekma se je končala s 158:77 in 112 točkami Dražena. Že ob polčasu (77:35) je čudežni deček jugoslovanske košarke prispeval 67 točk. Kot se spominja Đurović, mu na začetku ni šlo, saj je bil kar malce nervozen, a nato je začel šibeniški stroj mleti. V 24. minuti je zadel trojko in podrl rekord. Deset minut pozneje je dosegel že 100. točko. Na koncu je srečanje končal z metom za dve 30/40, za tri 10/20 in proste mete pa je metal 22/22. Vse je bilo podrejeno le Draženu. Zagrebčani so mladeniče tudi pustili, da so metali, ko jim ni uspelo odvzeti žoge. Namreč kot se spominja Đurović, so v tisti sezoni Ljubljančani dali Ciboni tretji največ točk. Večer bo generaciji, ki se še danes srečuje, in na teh srečanjih sta glavna temi Dražen in Cibona, večno ostal v spominu, kot pravi Đurović: "Treba je na parketu gledati takega mojstra. To je bil privilegij."

<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->

Cibona – Olimpija 158:77 (77:34)
Cibona: Petrović 112, Anzulović 16, Rizman 14, I. Nakić 14, Šoštarec 4, M. Nakić, Cvjetičanin, Arapović, Čutura, Ušić, M. Pavlićević, Vukićević.

Olimpija: Maček 16, Erjavec 15, Novina 15, Strmole 9, Zorčič 8, Đurović 8, Stražiščar 6, Merzelj, Kralj.