Od leta 2005, ko je v Tivoliju Jure Zdovc – tokrat je bil v trenerski vlogi – s poslovilno tekmo, ki jo je glede na zvenečo zasedbo upravičeno poimenoval Večer velikanov, se v Ljubljani ni zbralo toliko eminentnih košarkarskih imen. Tako kot je Zdovčevo slovo s Tonijem Kukočem, Dinom Rađo, Vladetom Divcem in drugimi legendami spomnil na imenitne dosežke jugoslovanske izbrane vrste ob koncu 80. in v začetku 90. let, ko je v plavem dresu izjemno pomembno vlogo igral tudi Jure, je Košarkarska simfonija spomnila na neke druge čase, v katerih je slovenska klubska košarka s paradnim konjem Olimpijo imela posebno mesto tudi na evropskem zemljevidu.

Ni košarkarskega navdušenca, ki ni pomislil nanje, ko sta na parket stopili prvi peterki. Na strani Boštjana Nachbarja ob slavljencu še Beno Udrih, Boris Gorenc, Marko Milić in Rašo Nesterović, v ekipi Sanija Bečirovića pa ob njem tudi Šarunas Jasikevičius, Jasmin Hukić, Jurica Golemac in Primož Brezec. Kot bi čas zavrteli za 15 let in več v preteklost in bi v bučnem Tivoliju ti košarkarji v zeleno-beli opravi znova stopili nasproti enemu izmed evropskih velikanov. Vsak izmed naštetih je v zmajevem gnezdu pustil svoj pečat. "Bilo je res lepo, izjemni spomini. Ste videli prvi peterki, to so bili vsi iz tistih mojih časov. Me je kar stisnilo pri srcu. Častna beseda. Malo je manjkalo, da niso pritekle solze," je dejal Zmago Sagadin, tvorec uspehov Olimpije v 90. letih, ki je bil eden izmed trenerjev v Bokijevi ekipi.

Pod Sagadinovo taktirko je v tistem času prišel skoraj vsak, ki je v Sloveniji obetal. "Enostavno je bilo normalno, da si odigral vse selekcije mlajših kategorij za reprezentanco, prišel v Olimpijo, kjer si odigral Evroligo ali dve doma in se potem kot zaključen produkt prodal v tujino," je v intervjuju za MMC povedal Bečirović. Hkrati so se ob številnih nadarjenih slovenskih košarkarjih v Tivoliju kalili tudi mnogi obetavni tujci, ki so kot neuveljavljeni mladeniči prišli v Slovenijo.

Olimpija je bila velika odskočna deska med drugim za Jirija Welscha, češkega košarkarja, ki je po dveh letih iz Ljubljane šel neposredno v Ligo NBA. "Seveda me na Olimpijo vežejo lepi spomini. Hvaležen sem Saniju in Boštjanu, da sta me povabila na ta dogodek in sem imel priložnost videti toliko znanih obrazov in prijateljev. Nisem bil dolgo v Ljubljani in po odhodu tudi nisem velikokrat prišel. Neverjetno, kako se je mesto preobrazilo. Res je lepa Ljubljana in z ženo sva tu v teh dveh dneh zelo uživala. Praktično sem brez besed. Vedno bo imela Ljubljana posebno mesto v mojem srcu," je z nasmehom na obrazu razlagal Welsch, ki je poudaril, da mora pred petkovim odhodom obiskati še dvorano Tivoli.

Ljubljano je bilo težko zapustiti z zmago
Čeprav v Stožicah, je bilo na trenutke res kot nekoč v Tivoliju. Na eni strani je ob parketu stal Sagadin, na drugi je na klopi sedel Željko Obradović, devetkratni prvak Evrolige, ki je s številnimi klubi – najpogosteje pa s Panathinaikosom, kjer je deloval kar 13 let – gostoval v Sloveniji, na parketu pa ob nekdanjih zmajih tudi drugi evropski velikani, kot sta nepozabna Grka Dimitris Diamantidis in Fragiskos Alvertis. Ob Obradoviću je sedel Saša Đorđević. Eden izmed najbolj karizmatičnih srbskih košarkarjev, ki je zdaj uspešen tudi v trenerskem poslu, se je rad spomnil na merjenja moči z Olimpijo, ne glede na to, ali je bilo v dresu Partizana, Barcelone ali Reala: "Vedno je bilo težko igrati v Tivoliju. Že v mojih mladih letih, ko je bila še jugoslovanska liga in je Olimpija predstavljala veliko silo, je bilo težko zmagati v Ljubljani. Občinstvo je bilo izredno in zelo korektno. Vzdušje je bilo vrhunsko, Olimpija pa je vedno imela odlične košarkarje. Mnogo lepih spominov me veže na Ljubljano."

Na ljubljanskem parketu je znova zaigral Nikola Vujčić, velikan splitske košarke, ki je zadnji v Evroligi vknjižil trojni dvojček. To mu je uspelo pred skoraj 12 leti v Tel Avivu, tedaj v dresu Maccabija in prav proti Olimpiji: "Slovenija je košarkarska država in Ljubljana je košarkarsko mesto. Vedno je bilo lepo priti sem, ko smo igrali v tisti stari dvorani. Res upam, da bomo kmalu znova videli Olimpijo v Evroligi, saj je vedno imela nadarjene igralce in vedno je bilo zelo težko tu zmagati. To je bila res prava Olimpija." Na tiste posebne Olimpijine čase je spomnil tudi (zadnji) nastop Zmajčic, za katere je Bečirović dodal, da si je "zdaj lahko prvič v karieri v miru pogledal njihov nastop in videl, kako plešejo, saj je prej v dresu Olimpije le poškilil proti sredini parketa med minutami odmorov", Miliću pa so znova na teren pripeljali avtomobil(ček), da ga kot leta 1995 preskoči in zabije.

"To je bil res lep dogodek, obrnjen na spektakel, malce na "hec" in brez tekmovalnosti. Poklonili smo se dvema legendama, ki sta imela na igrišču vedno veliko srce in mirno glavo, v garderobi pa sta bila velika zabavljača. Veselje je bilo z njima preživljati čas tako na parketu kot tudi drugje. Z Nachbarjem sva se družila v reprezentanci, kjer sem mu zagotovo največkrat dal roko, saj je vedno šel eden v igro, drugi pa iz nje, ko sva igrala na istem položaju. No, potem sem šel jaz na drugo. S Sanijem sva velika prijatelja in naredil je res izjemno kariero kljub tem poškodbam. Bil je evropski prvak in prvi strelec Evrolige. Zagotovo eden najbolj nadarjenih slovenskih košarkarjev do zdaj," je o osrednjih imenih Košarkarske simfonije misli strnil Milić, prava ikona Olimpije.

Kako kakovostno reprezentanco je imela Slovenija
Ta tekma ni bila le slovo Nachbarja in Bečirovića, ampak kar nekako cele t. i. zlate generacije slovenske košarke, generacije recimo od leta 1976 do 1986, ko se je praktično v vsakem letniku razvil (najmanj) en res vrhunski košarkar. Širina kakovostnih igralcev je bila tedaj res neverjetna. Reprezentanca je z njimi sicer vedno naredila korak naprej, a pika na i v obliki medalje je vendarle manjkala. Nikoli ta izbrana vrsta tudi zaradi številnih odpovedi ni zaigrala s polnimi močmi.

"V letih 2007 in 2008 sem odpovedal reprezentanco, leta 2011 pa sem bil poškodovan. Sicer sem se vedno z veseljem odzval in zame to niti ni bilo vprašanje. Ni bilo lahko, za sabo smo imeli dolge sezone in takšne mini poškodbe, za katere javnost ni vedela. Ko si prišel z 20 ali 22 leti na zbor, ni bilo težav, ko si šel pa proti koncu 20. pa si jih imel več, a smo znali poškodbe in bolečine skriti. Ko smo stopili na parket, smo se ugriznili v ustnice in pretrpeli, ker smo vedeli, da nas čaka to druženje, klapa in nepozabni skupni trenutki. To nas je ob izjemni podpori, ki smo jo vedno imeli, kamor koli smo šli, vleklo naprej. To je bilo tisto zlato," je ob tem povedal Nachbar, ki je ob svojih odpovedih dodal: "2007 sem si enostavno rekel, da si bom vzel čas in se pripravil na naslednjo sezono, ki je potem tudi bila najboljša v NBA. Sem si pa želel, da ne bi. Sploh leta 2007 je bilo težko gledati po televiziji tisti EuroBasket. Razočaran sem bil nad sabo, da nisem bil poleg."

"Lahko bi se res reklo, da se je nekako poslovila naša generacija. Zadnjo tekmo sta odigrala Sani in Boštjan, mislim, da zadnja iz te generacije, ki smo skupaj zdržali vsa ta leta. Morda je tu le še Beno, ki vztraja, in upam, da bo še nekaj časa. Ko bo čas, bomo tudi njega takole pospremili v pokoj z vsem spoštovanjem. To je bil njun dan in zaslužita si vse spoštovanje, ki so jima ga pokazale te legende in vsi ljudje, ki so prišli na tekmo. Seveda je na dan prišlo nešteto spominov, veliko sladkih zgodb, med njimi tudi grenke, a to piše celotno kariero. Ponosen in hvaležen sem, da sem bil del njunih karier in onadva moje," je pristavil Jaka Lakovič, nekdanji kapetan reprezentance, ki je sodeloval prav na vseh prvenstvih, za katere je bil vpoklican.

Na Košarkarski simfoniji bi lahko sestavili dve izjemno kakovostni peterki te generacije. Na playu Udrih in Lakovič, na dvojki Bečirović in Gorenc, ki je sicer nekoliko starejši, bi pa lahko dali na primer potem namesto njega Sašo Vujačića, ki je del generacije, a ga na simfoniji ni bilo, saj z njima ni nikoli igral, krili Nachbar in Milić, krilna centra Matjaž Smodiš in Erazem Lorbek ter povsem pod košem Nesterović in Brezec. Uf, neverjetno, da je slovenska reprezentanca prvo kolajno na velikem tekmovanju osvojila šele lani.