V teh dneh sem srečal kar nekaj (tako slovenskih kot tujih) novinarjev in fotografov, ki svetovno prvenstvo pokrivajo za svoje spletne strani, ki so specializirane prav v košarki. Srečal pa sem tudi nekaj fotografov, ki so se v Turčijo odpravili med svojim dopustom. Na svetovno prvenstvo jih ni gnala služba ali zaslužek, temveč le čista ljubezen do košarke in osebni (fotografski) izziv.

Košarka ga je zasvojila
Eden od teh je tudi Olaf Madsen, simpatični 43-letni Nemec, ki od leta 1993 živi v Švici. V mladosti se je ukvarjal z različnimi športi - od nogometa, plavanja in namiznega tenisa, a njegovo srce je najbolj zasvojila košarka.

Začelo se je z žepnim fotoaparatom
"V košarki ni dovolj, da si nadarjen in imaš nadpovprečne fizične predizpozicije. Potrebno je igrati z glavo," je njegov glavni argument. Po kratki igralski karieri je njegovo življenje zašlo v povsem druge vode, saj je danes zaposlen kot zdravnik, a ves čas je ostal v stiku s košarko. Preizkusil se je v skoraj vseh vlogah, saj je bil tako trener kot sodnik, po spletu naključij pa je zdaj postal še fotograf. "V našem klubu so me prosili naj poslikam igralce," se Olaf spominja svojih fotografskih začetkov. Hitro je ugotovil, da "žepni aparat" seveda ni dovolj za akcijske fotografije in tako se je začela njegova učna pot k resnim košarkarskim fotografijam.

Včasih izberejo povsem napačne slike
Zaradi trenerskih in sodniških izkušenj igro razume in lahko predvideva, kako bo neka akcija potekala, kar je v fotografskem poslu velika prednost. "No, vsaj v teoriji," se v smehu popravi in obrazloži: "Včasih me igra povsem povleče vase in se kot nezadovoljen trener jezim nad nekaterimi potezami. Vem, da bi moral ravno takrat največ slikati, saj me najbolj zanimajo čustva in reakcije igralcev." Ravno zato je toliko bolj nezadovoljen nad slikami v nekaterih medijih, saj njihovi fotografi naredijo na tisoče slik, na naslovnici pa pristanejo tiste, ki si tega ne zaslužijo: "Pogovarjal sem se s številnimi fotografi, nekateri tarnajo, da v njihovem uredništvu odločajo, katere fotografije so ustrezne za naslovnice in katere ne, kar pa seveda ni dobro."

Navdušil ga je Miha Zupan
Od začetka turnirja prebiva v Carigradu, zato si je lahko ogledal/slikal prav vse slovenske tekme in je nad igro varovancev Memija Bečiroviča navdušen. Po njegovem se največja odlika reprezentance skriva v ekipnem duhu, tako tudi sam ni mogel mimo dejstva, da ima Slovenija močno jedro 8, 9 igralcev, od katerih pa nikoli ne moreš vedeti, kdo bo presenetil, opravil glavnino dela in povlekel preostale košarkarje. Od igralcev si je najbolj zapomnil Gorana Dragiča, ki po njegovem mnenju malce prepogosto skuša odigrati samostojne akcije, ter Miho Zupana. Slednji je pri večini novinarjev zaradi svoje hibe, a vseeno izjemno borbene in kvalitetne igre, pustil izjemno pozitiven vtis.

Košarka se je spremenila
Madsovo iskreno ljubezen do košarke je moč opaziti prav v vsakem pogledu. Nehote sem v glavi v hipu zagledal dve različni podobi - dva različna košarkarja iz dveh različnih obdobij. V prvi sem videl skromnega Iva Daneua, v drugi pa LeBrona Jamesa v zdaj že neslavni enourni oddaji na ESPN-u. V prvem obdobju v košarki še ni bilo toliko denarja, medijev in navsezadnje pokroviteljev. Ko se je večinoma igralo zaradi košarke same, ne pa zaradi kovanja dobičkov in gojenja zvezdniške podobe v javnosti ... Se je košarka res tako zelo spremenila? Ali pa le gojimo ideale o romantični preteklosti?

Iz Carigrada