Pred tekmo Slovenije in ZDA me je najbolj zanimalo, ali se bo šel kdo iz slovenske reprezentance pred srečanjem fotografirat z ameriškimi košarkarji - naj si bo to pomočnik trenerja, maser ali zdravnik. To je podpis predaje že pred dvobojem. Če greš k tekmecu po avtogram ali pa se z občudovanjem slikaš. Tokrat se niso. V preteklosti se je v naši reprezentanci to že zgodilo.

Polčas bi se lahko končal celo neodločeno
Slovenski košarkarji so zares začeli odločno, drzno in odigrali polčas za vikanje. Zavedajoč se, da se z Američani ne smejo spustiti v divjanje, so omrtvili ameriško igro in na razočaranje neslovenskih navijačev tudi atraktivnost prvega polčasa, saj je večina gledalcev prišla v dvorano predvsem občudovat mojstrstvo NBA-jevcev, ki redko gostujejo v Evropi. V prvem polčasu so lahko videli odlično taktično igro Slovencev, ki so jih le nekatere napake stale tega, da ni bil izid celo izenačen.

Lahko bi še poskusili s consko obrambo
Čeprav so Slovenci le malo trenirali consko obrambo in ni bila tako uigrana, je v drugi četrtini prinesla učinek. Škoda, da Slovenija ni z njo poskusila še v drugem polčasu. Po vrnitvi iz slačilnice se je slovenska igra sesula. Goran Dragić je bil obkoljen s tremi, včasih pod košem tudi s štirimi ameriškimi košarkarji. Med preostalimi Slovenci pa je le še redkim ostalo dovolj moči in poguma. Tako je slovenska reprezentanca na koncu izgubila z višjo razliko kot na obeh tekmah na prejšnjih prvenstvih skupaj. Z Alešem Pipanom so izgubili za 19 točk, z Memijem Bečirovićem za 22. Tokrat je na semaforju pisalo -43.

Ostaja vprašanje: Kaj bi bilo, če ...?
Slovenski košarkarji se razhajajo z dobrimi občutki, da imajo za seboj uspešno poletje. Ostajajo dobra klapa. Nekateri med njimi pa ne bodo nikoli pozabili, da niso bili preračunljivi in so brez potrebe premagali Angolo ter se tako v končnici preusmerili v naročje Američanov že pred tekmami za žlahtnost odličij. Ostaja neodgovorjeno vprašanje, ali bi po poti okoli Američanov prišli dlje.