Ljubljanski navijači dobro poznajo prvega Gruzijca, ki je igral na slovenskih, pozneje pa tudi NBA-tleh. Vladimer Stepania je kot 17-letnik stopil čez prag Hale Tivoli, kjer je ostal do leta 1999, ko se je podal v Seattle. Najpomembnejši koš v zeleno-belem dresu je dosegel na odločilni tretji tekmi osmine finala Evrolige (13. 3. 1997), ko je bil uspešen le nekaj sekund pred koncem, Smelt Olimpija pa je z 62:61 ugnala Cibono in se uvrstila v četrtfinale, pozneje pa na zaključni turnir.

33-letni Gruzijec je po petih letih znova obiskal Ljubljano, kamor je prišel na počitnice. Z mamo bosta obiskala prijatelje, ki si jih je v šestih letih nastopanja za zmaje nabral kar veliko, odpravila pa se bosta še na Češko in v Švico. V prvem delu intervjuja je 213 cm visoki košarkar z izredno tehniko povedal več o odhodu iz Gruzije, spominih na Union Olimpijo in trenerju Zmagu Sagadinu.

Kako ste zadovoljni s svojo kariero, ki se je sicer končala prekmalu?
Zadovoljen sem, čeprav sem imel veliko zdravstvenih težav oziroma poškodb kolena, zaradi česar sem moral končati kariero pri 29 letih. Najhuje je bilo pred operacijo, ko sem bil star 23 let, to je bila huda operacija. Zgodilo se je prezgodaj, če pogledamo, da je imel podobne težave Duncan pri 31 letih, Kidd pa leto pozneje.

Kaj bi še lahko dosegli, če bi kariera trajala dlje?
Zdaj bi jo moral končati, pri 33 letih, moral bi tudi kaj več osvojiti. Z Olimpijo mi to v Evropi ni uspelo, prišli smo le do zaključnega turnirja, bil pa sem dvakrat nominiran v postavo All-star. Želel bi si osvojiti Evroligo, tako kot je to zdaj uspelo Panathinaikosu ali pa prej CSKA-ju, mogoče podobno tudi v NBA-ju, v katerem bi si želel vsaj finala. Tega nimam, in to mi je zelo žal, saj sem močan človek in grem rad do konca.

S 17 leti ste v sezoni 1993/1994 prišli v Slovenijo. Kdo vas je pripeljal?
Pripeljal me je Zoran Martič, do takrat pa sem nekaj časa preživel pri Arisu, ki je imel sicer neke težave z navijači. Bil sem visok in mlad košarkar, druge izbire pravzaprav nisem imel. Leta v Ljubljani so bila moja najljubša leta, saj sem spoznal ogromno prijateljev. Ljudje me imajo tu radi in tudi jaz imam njih. Dal sem jim vse in tega se bom spomnil tudi čez deset let, kar mi zelo veliko pomeni. Tega ne moreš kupiti, moraš si zaslužiti.

Je bilo težko zapustiti Gruzijo?
Gruzija je imela takrat veliko težav, predvsem političnih zaradi razpada Sovjetske zveze. Jaz nisem želel ostati tam in izkoristil sem možnost, da uspem s košarko. Nisem vedel, ali se bom z njo ukvarjal profesionalno ali pa bom odšel v kakšno šolo. Sčasoma so se razmere nekoliko spremenile, sam sem pozneje tudi delal za Gruzijo. Ni bilo težko oditi, vesel sem, da sem šel.

Za Gruzijca takrat vendarle ni bilo lahko uspeti, vi pa ste bili vseeno prvi v NBA-ju ...
Nogometaši so še nekaj naredili leta 1982 oz. 1986, ne spomnim se, medtem ko je košarka stala, jaz pa nisem imel nikogar, da bi ga poklical in bi mi pomagal pri razvoju, bil sem sam. To je bilo seveda po eni strani slabo in se je tudi poznalo pri karieri, saj bi morda lahko imel nekoga, ki bi me bolje fizično pripravil, da noge ne bi tako trpele. Po drugi strani pa sem se tako naučil slovensko, dobil prijatelje in kar nekaj dobrih izkušenj. Življenja zdaj ne moreš zavrteti nazaj, ne moreš se spraševati kaj bi, če bi. Bil sem prvi, pomagal sem Vladimerju Boisi in Zazu Pachulii, ki je uspel in še vedno igra. Tega česar jaz nisem imel, imajo vsaj oni.

Leta 1997 ste v odločilni tekmi osmine finala v Zagrebu dali odločilni koš za zmago proti Ciboni. Kakšni so 12 let potem spomini na ta koš?
Vedno sem bil borec in igral sem do konca. Če bi imel več priložnosti v NBA-ju ali pa kakem drugem evropskem klubu, bi bilo takih košev še veliko, tudi pri Miamiju jih je bilo kar nekaj. Koš v Zagrebu je bil dober. Pri Sagadinu smo veliko delali, mislim, da celo preveč. Taka ekipa, ki dela veliko več kot druge ekipe in igra psihično in fizično na robu, si zasluži take koše in zmage. Na žalost se to velikokrat ne zgodi, a takrat je bila taka energija. Veliko smo trenirali, tudi po 7 ur. Mogoče sta le še dva kluba tako trenirala v Evropi. A jaz sem bil pripravljen, da zadenem, vedel sem, da bom.

Bili ste bolj žurerske narave, kaj je na to porekel sam Sagadin?
Nisem bil žurerske narave, nikdar nisem preveč pil, moj pristop je bil vedno delaven. Seveda se je treba tudi sprostiti s prijatelji. Bil sem mlad in sem kdaj izkoristil priložnost in šel ven. Zelo težko je to za mladega igralca, ki ne dobi veliko denarja, a življenje gre naprej. Sam sem šel tudi skozi vojno. Jaz sem vesel fant, a nikoli nisem nikogar napil do mrtvega. Pri devetnajstih, dvajsetih letih se pač moraš malce pozabavati, ne moreš biti kot robot.

Ampak tako razmišljanje ni bilo po Sagadinovih načelih in njegovi policijski uri ...
Če pogledam nazaj, se veliko stvari sploh ne spomnim, saj je to bilo pred desetletjem in razmišljam, če bi kaj spremenil. Verjetno bi le še bolj užival, čeprav bi bila zaradi tega moja kariera še krajša. Nič ni narobe, če spiješ eno kavico ali pivo, ali pa če greš domov ob pol dvanajstih ali pol enih. To je skoraj isto, vsaj tako jaz gledam na to. Če si profesionalec in delaš dobro, potem si lahko tudi to privoščiš.

Katerega igralca se najraje spomnite iz vrst Uniona Olimpije?
Ni nobenega posebnega, dobro se spomnim Johna Taylorja, Arriela McDonalda, Boštjana Nachbarja, prvo leto ko sem igral, je bil tam tudi Rašo Nesterovič. Dobro sem se razumel z vsemi, čeprav sem bil drugačen, saj sem imel svojo filozofiijo. A so igralci videli, da dam največ od sebe na tekmi. To mi je pomagalo tudi pri življenju, naj bo to koš, blok, šola ali pa politika, vedno bom opravil tisto, kar se od mene pričakuje.

Pa je bil kdo, s katerim se niste razumeli?
Ne, tega ni bilo. Šport je velika stvar, ne moreš se z njim ukvarjati z vsem srcem, če nekoga ne maraš. Olimpija je bila mlada ekipa, v kateri je bila vedno zdrava konkurenca, soigralcem se moram zahvaliti tudi, ker se nikoli tu nisem počutil kot tujec. So pa bile kakšne manjše stvari, tudi s Sagadinom, ko so me pri dvajsetih začela boleti kolena. Od njega sem dobil mnenje, da sem len in da nočem trenirati. To je bilo zelo težko, saj sem bil mlad igralec in fizično nisem mogel zdržati, zato sem bil tudi kdaj na treningu malce počasnejši.

Pa vam je Sagadin kaj zameril, sta se sporekla?
Ja, pa tudi edini nisem bil, Sagadin je poznan po tem. Težava pri njem in tudi pozneje pri Patu Rileyju je bila ta, da sta oba trenerja taka, da jih ne zanima, kako ti igraš, pomembna je ekipa. Pri Sagadinu sem bil jaz eden izmed najboljših igralcev, nisem pa imel časa, da bi izboljšal svojo igro. Ubijal me je njegov sistem igranja, ta ekipnost. Tu v Tivoliju sem igral proti Dominiquu Wilkinsu, Dinu Radji in nihče ni bil močnejši od mene. A oni so bili izkušenejši, imeli so tehniko in tega sem se jaz želel naučiti, biti močnejši. Zdaj delajo drugače, tudi pri Olimpiji verjetno vedo, da moraš nadarjene vzgajati, saj je to dobro tudi za ekipo. Tega pri nas ni bilo, a za vse ne morem kriviti Sagadina, saj je bil tak tudi čas, Olimpija je prišla kot mlada ekipa v Evroligo in njegove poteze so uspevale. Če bi jaz takrat manj treniral z ekipo in več delal za noge, bi še zdaj igral, in to na zelo visoki ravni, vendar tega pri Olimpiji ni bilo, kot je bilo pri Kinderju ali Olympiakosu.

Anže Blažič