"Dražen je kot konj. Kakor bolj ga udarjaš, toliko bolj je nevaren in igra bolje," si je o svojem bratu še v času njegove kariere mislil brat, do pred kratkim trener Zadra, Aleksandar Petrović. "Aca trica" je bil tudi velik Draženov vzornik in idol, obenem pa tudi človek, ki je enega najboljših košarkarjev na svetu spravil v svet košarke.

Ši - Ši - Šibenka
Starejši ljubitelji košarke se boste zagotovo spomnili 9. aprila 1983 in tretje tekme finala jugoslovanskega prvenstva, ko je na Baldekinu Šibenka ugnala favorizirano Bosno, eno najboljših moštev na stari celini. Po izteku igralnega časa so nekaj sekund slavili Bosanci, a je sodnik Matijević piskal osebno napako Sabita Hadžiča nad Draženom, ki je za prvi naslov malega kluba iz Šibenika zadel oba prosta meta. Ki pa nista štela dolgo, saj je bila tekma pozneje razveljavljena za zeleno mizo in po tem, ko Šibenčani, ki jih je takrat vodil Vlado Đurović, niso želeli igrati ponovne tekme, je naslov prvaka pripadel Bosni. Dražen pa se je preselil v Zagreb.

Na izpite zaradi Dražena
Čeprav je bil zaradi statusa profesionalnega košarkarja oproščen služenja vojske, se je vseeno odločil za vojaški rok, ki ga je v Puli služil, še preden je okrepil Cibono. Razlogov za selitev v Zagreb je več, tam je že prej igral Aca, Cibona je igrala v Evropi, Dražen pa se je odločil tudi za študij prava v Zagrebu. Bil je vesten študent, pogosto so ga videvali na fakulteti, obenem pa so bili v dveh letih, kolikor jih je dokončal, to tudi najbolj obiskani izpiti, saj so jih obiskovali vsi, ki so ga želeli videti.

Dovolj žepnine za letno karto
Ciboni se je v tem času lahko oprostila katera izmed neosvojljivih trofej, saj je bilo ljubiteljem košarke vse vrnjeno v Domu sportova, kjer se je na vsaki "nepomembni" tekmi zbralo 10.000 gledalcev, na odločilnih tekmah in derbijih pa tudi do 12.000. Atmosfera je bila odlična, denarja pa je bilo kljub mali žepnini dovolj, da so študentje kupovali letne karte, saj je bil to edini način vstopa v dvorano. Najboljši zagrebški klub je bil takrat dvakrat na vrhu Evrope, leta 1985 je Dražen v finalu Realu zabil 36 točk, leto pozneje pa, ko je povprečno na tekmo dosegal 39,9 točke na tekmo, 22 Žalgirisu. V dresu Cibone je vknjižil tudi neuradni osebni rekord, saj je proti mladincem Uniona Olimpije zabil 112 točk. Ker je šlo za tekmo proti mladincem, mu mnogi tega rekorda niso priznali.

Draženov dres Reala za med tudi pri Kataloncih
"Če ne moremo igrati proti njemu, bomo pa z njim," so si mislili pri Realu, s katerim je Cibona igrala petkrat in vse tekme dobila. Denar ni bil težava, v španski prestolnici so za biser hrvaške košarke želeli odšteti kolikor je bilo treba. Upravi klubov sta se dogovorili, da Dražen še dve leti ostane v Zagrebu, potem pa se preseli na Iberski polotok, kjer je podpisal prvo milijonsko pogodbo v Evropi. Pri Realu je osvojil kraljevi pokal in pokal pokalnih zmagovalcev ter bil proglašen za najboljšega košarkarja Španije. Še danes v muzej prihajajo navijači Barcelone, ki v življenju ne bi oblekli kraljevega dresa, a morajo Draženovega kljub vsemu imeti. Z Realom je leta 1989 osvojil pokal pokalnih zmagovalcev, v finalu proti Snaideru Caserti pa je bil z 62 točkami, kar je tudi uradno njegov osebni rekord, najboljši strelec.

Prvi Evropejec v NBA
Čeprav je podpisal večletno pogodbo s takratnimi španskimi podprvaki, pa na stari celini zanj ni bilo več motiva, saj je tu osvojil že vse. Ni se želel ponavljati in njegovo pogodbo so odkupili Portland Trailblazersi, s katerimi je zaigral celo v finalu NBA, a izgubil proti Detroitu. V Portlandu ni bil zadovoljen, težava je bila majhna minutaža, ki mu jo je namenjal trener Rick Adelman. A Lige NBA ni želel zapustiti, saj je želel dokazati, da tudi na nasprotni strani luže znamo igrati košarko.

Z Draženom v končnico
Leta 1991 se je preselil v New Jersey, kjer tamkajšnji navijači svojih ljubljencev že deset let niso videli v končnici, z Draženom pa so se med šestnajst najboljših uvrstili dvakrat zapored, obakrat pa padli proti Clevelandu. "Njegova" štirica je bila že upokojena (Wendell Ladner) in 196 cm visoki branilec si je moral izbrati novo številko na dresu. Ker je bil rojen v ulici Petra Preradovića 3 in ker je bil poznan po metu za tri točke, si je izbral trojko. V zadnji sezoni svojega življenja je povprečno dosegal nekaj več kot 22 točk na tekmo.

Boljši od Reggija in Jordana
Poleg NBA-naslova pa Draženu v njegovi (skoraj) popolni karieri manjka le še nastop na All-stars tekmi. "Če me letos niso povabili, ne vem, kdaj me bodo," je izjavil februarja 1993, ko je mislil, da bo na revijalni tekmi nastopil kot prvi Evropejec. Da bi moral tam nastopiti, dokazuje tudi plaketa za tretjega najboljšega branilca Lige NBA, s čimer je bil uvrščen v tretjo peterko lige. Ker je bil preveč razočaran, je odbil tekmovanje za tri točke, saj je svoje mojstrstvo meta z razdalje dokazoval že na tekmah. "Petrović si ne zasluži igrati na All-starsu," je menil Reggie Miller, velik Draženov rival. Zadnji je zdaj 43-letnemu nekdanjemu košarkarju Indiane vrnil s pogledom na statistiko meta za tri točke (v štiriletni NBA-karieri je z razdalje metal 43,7%, Reggie Miller 39,8%, Michael Jordan pa 34,9%). Pozneje je Reggie to le še potrdil: "Mislim, da ima samo ena oseba boljši met od mene: Dražen. In to je to."

Zadnji koš proti Sloveniji
Zadnje srečanje v svojem življenju je odigral v Wroclavu, kjer se je v kvalifikacijah pomeril proti slovenski reprezentanci, ki je 6. 6. 1993 Hrvaško ugnala s 94:90. Dražen se po tej tekmi zaradi osebnih razlogov ni želel vrniti na Hrvaško s soigralci, temveč se je skupaj s takratno partnerko Klaro Szalantzy (zdaj je poročena z nekdanjim nemškim nogometašem Oliverjem Bierhoffom) in prijateljico Hilal Edebal vračal z osebnim avtomobilom. A ta žal ni prispel na svoj cilj, v Ingolstadtu se je zgodila huda nesreča, v rdečega Golfa je treščil tovornjak. Speči Dražen je iz sovoznikovega sedeža zletel skozi vetrobransko steklo in umrl na kraju nesreče, obe ženski sopotnici pa sta nesrečo preživeli s hujšimi poškodbami. Ura, ki jo je imel na roki, je ostala brez prask, a se je, tako kot Draženovo življenje, ustavila ob 17.20.

Osebna izkaznica izdana 10 let pred smrtjo
Mlajši izmed bratov Petrović je veljal kot velik ljubitelj številk, sijajen matematik in statistik. Med tekmo je vedel, koliko metov za dve in tri točke je vrgel, koliko skokov je ujel in koliko prostih metov je zadel. Tisti vraževerni trdijo, da so ga pokopale prav številke, saj je umrl na dan, ko mu je potekla osebna izkaznica, izdana 7. 6. 1983 v Šibeniku. Na isti dan mu je bilo izdano tudi maturitetno spričevalo.

Dražen in Leon Štukelj
Posthumno je bilo Draženu izrečeno nešteto priznanj. Leta 2002 je bil sprejet v novo hišo slavnih, še pred tem pa je dobil najvišje priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki ga je na območju bivše Jugoslavije prejel le še najboljši slovenski olimpionik Leon Štukelj. Zgrajen mu je bil spomenik v parku olimpijskega muzeja v Lozani, kjer mu družbo delajo Pierre de Coubertin, Paavo Nurmi in Emil Zatopek, na trinajsto obletnico smrti je dobil svoj prvi in za zdaj edini muzej v Zagrebu, pol leta pozneje pa je bil odkrit tudi spomenik na Trgu Dražena Petrovića pred enako imenovano dvorano. Dražen izgleda, kot da skače iz dvorane, s tem pa kaže mladim pot po športnem življenju.

Anže Blažič