Šmitek, ki je bil še lani trener slovenske reprezentance v alpskem smučanju, je ob koncu svetovnega prvenstva za MMC ponazoril svoje videnje slovenskih rezultatov, ki po njegovem niti niso tako slabi. Glavna težava je, da smučarji ne tvegajo dovolj. Šmitek je našel zanimivo primerjavo s tistimi, ki srečo preizkušajo na ruleti. Dotaknili smo se tudi lanskega spora med njim in tekmovalci in izvedeli, kaj je sprožilo njegov odhod.

Kaj je narobe s slovenskim smučanjem? Smo res tako slabi?
Ne bi rekel slabi. Apetiti so sigurno previsoki. Razvajeni smo zmag. Žal v tej generaciji nimamo tekmovalca, ki bi bil sposoben vidnejših rezultatov. Glavna značilnost naših je obrambno smučanje, s katerim lahko prideš do 15. ali 10. mesta, težko višje. Četrto mesto Andreja Jermana v Bormiu je bilo fenomenalno, nenormalno. 17. mesto v Areju se mi zdi bolj normalno. A tudi to je dobro! Zelo spodbudno je tudi 9. mesto Mitje Valenčiča, a kaj, ko mu v celi sezoni uspeta le en ali dva takšna dosežka. To je bistveno premalo.

Kje je glavni problem?
V zadnjih letih sem opazoval, kateri tekmovalci so napredovali. Le tisti, ki so noro tvegali, ker nova zarezna tehnika zahteva izjemno mero tveganja. Ligety, Albrecht, Berthod, Neureuther, Janyk, Bourque ... so dobri primeri. Samo poglejte, kakšen odklon imajo. Tega tveganja pri Slovencih ni. Ko sem bil jaz trener, ni nihče resno padel. Ne vem, morda je to neka nacionalna hiba.

Sobotni slalom je to lepo ponazoril, kajne?
Gledal sem Bernarda Vajdiča in Mitjo Dragšiča. Tipična, previdna vožnja. Z nekaj tveganja bi bila lahko vsaj sekundo hitrejša. Kot da nočejo razumeti, da 20. ali 25 mesto nikogar ne zanima!

Kaj pa Tina Maze. Bila je že v vrhu, zdaj pa tak padec ...
Pamet so zameglila čustva. Če tekmovalec čustvuje preveč, ne more dobro tekmovati. Vse preveč je zunanjih problemov. Pa ne govorim le o ljubezenskih čustvih. Dobrega tekmovalca ne sme vreči iz tira neuspeh. Tina v Are ni prišla v najboljši formi. Na silo ne moreš uspeti, na tistem snegu pa sploh ne.

Moška reprezentanca je lani menila, da za slabo sezono ni kriva sama, temveč slabi odnosi z vami. Zdaj je očitno, da niti boljši odnosi ne pripomorejo k boljšim dosežkom.
Razčistimo: v lanski sezoni so bili odnosi do olimpijskih iger dobri, potem pa nisem uvrstil v reprezentanco Jureta Koširja, problemi pa so nastali tudi zaradi obnašanja Aleša Gorze. S svojimi nekdanjimi sodelavci še vedno dobro sodelujemo. Z Janijem Hladnikom sva prijatelja in bova še naprej. Reprezentanco mi je uničil Gorza s svojim serviserjem. Da ne bo pomote - sploh nisva imela sporov! Le za medije je dajal nekatere izjave, s katerimi se nisem strinjal. Mislim sem, da ga bom naučil smučati v strmini, pa mi ni uspelo. Ni hotel mojega znanja. Želim mu, da bi bil dober, ampak dvomim.

Lani ste rekli: Vem, kaj bi bilo treba storiti, ampak tega ne bom povedal. Lahko zdaj poveste, kaj ste imeli v mislih?
Mi vozimo po tekmah vse, ki so sposobni uvrstitve v finale enkrat, dvakrat ali trikrat v sezoni. To traja že vrsto let. Ali je res treba mednje vreči bombo, da se bodo zavedali, da so zamenljivi?? Zdi se mi, da so mali igralci. Namreč, če primerjamo z ruleto, igrajo le na barvo, ne na številke. Ni posebnega tveganja. Konkretno Gorza: sijajno smuča, lepo. Vendar ne tvega. To je tako, kot če bi v namiznem tenisu igral obrambno. Na ta način ne moreš biti svetovni prvak. V Reiteralmu se je lepo videlo, ko ga je Kostelič na kombinacijskem slalomu pustil zadaj za dve sekundi in zmagal. V tej generaciji ni nikogar, ki bil podoben Križaju ali Koširju v najboljših letih. Način dela leta je preživet, treba bo nekaj zamenjati. Če bi spoštovali mojo avtoriteto, bi šlo navzgor.

T. O.