Kovšca, dolgoletni športni novinar na TV Slovenija in velik kolesarski navdušenec, je v ospredje filma Človek, ki zmore več, postavil Jureta Robiča. S kamero ga je spremljal na lanski dirki Le Tour Direct, v kateri kolesarji v enem delu (brez pravega počitka) prevozijo celotno traso slovite Dirke po Franciji. Film je celo nominiran za najboljši dokumentarni športni film leta, Kovšca pa se je tudi udeležil podelitve nagrad v Milanu.

Čestitke za nominacijo za najboljši dokumentarni film! Je bila čast biti v Milanu v tako ugledni družbi, glede na to, da je bilo prijavljenih kar 200 filmov iz 43 držav?
Prav gotovo. Potrditev in dokaz za dobro delo. Nekaj minut po tem, ko je na odru stal italijanski nogometni reprezentant Materazzi, sem bil nanj že vabljen jaz …

Pred leti ste pripravili tudi odličen dokumentarni film o pokojnem Marcu Pantaniju. Je bila to nekakšna predpriprava za film Človek, ki zmore več?
Zanimivo, da se tistega filma še sploh kdo spomni! Kljub drugačnim obljubam je bil namreč predvajan samo enkrat, in še to v neuglednem terminu, v torek zgodaj popoldan, med čakanjem na prenos slovenske etape Gira. Ne, film o Marcu Pantaniju ni bil predpriprava na dokumentarec Človek, ki zmore več. Bil je zgolj spomenik enemu najboljših kolesarjev zadnjega desetletja.

Je bilo gradiva na dirki Le Tour Direct dovolj?
Na dirki sem posnel osem ur materiala – več kot dovolj, da sem iz te gomile potem izluščil najboljše. Seveda pa je veliko dobrih kadrov ostalo tudi neuporabljenih, ker se niso skladali z zgodbo. V 25-ih minutah sem se namreč posvetil le dvem temam: odnosu med Juretom in njegovo ekipo ter posledicam hudega pomanjkanja spanja.

Film je dolg 25 minut. Zdi se kar nekam malo. Vaše mnenje?
Takšen je pač format, tudi mednarodno priznan. Seveda pa je materiala ostalo še za vsaj dvakrat takšno minutažo. Mislim pa, da je za film v tej obliki, torej z zgodbo, kot je nastavljena, dovolj dolg.

Kako pritegnete pozornost gledalca, glede na to, da je Jure zanesljivo zmagal in dirka s tega vidika ni bila prav zanimiva?
Za ultramaratonske razmere razlika niti ni bila tako velika – 6 ur pred zasledovalcem je relativno malo. Toda kot rečeno, sem se v filmu posvetil temam, ki sta bili že na prvi pogled zanimivi: kako Jure prenaša hudo pomanjkanje spanja z vsemi posledicami, kako se to kaže na njegovi psihi in s tem povezano tudi, kako to vpliva na odnos do njegove ekipe, ki ga mora ne glede na vse pripeljati do cilja. Spektakularna narava, menjavanje dneva in noči, dežja in sonca, neolepšani in necenzurirani dialogi, nečloveško trpljenje, solze, onemoglost telesa in duha, toda fantastična volja – vse to je bil Le Tour Direct in vse to je tudi del filma. Več kot dovolj, da gledalci ostanejo odprtih ust in je v dvorani po koncu običajno nekaj sekund popolna tišina …

Koliko dela ste vložili v ta projekt?
Ogromno. Bil sem vse – producent, snemalec, organizator, novinar, režiser, dodatni montažer, skratka, film je v resnici moj otrok. Ampak če stvar delaš z veseljem – in to je bil takšen projekt – ni nič težko.

Je bilo tudi za vas naporno, ko ste bili ob snemanju več dni zapored skorajda brez spanca?
Če sem želel ujeti zanimive trenutke, seveda nisem smel spati. Na dan se je tako v povprečju nabralo 3 do 4 ure spanja. Naporno, vendar ko si enkrat v ritmu dirke, se da zdržati. Še posebej, če si dopoveduješ, da je Juretu še stokrat težje.

Koliko je Jure Robič sodeloval pri produkciji? Je morda zahteval, da se kak del filma izreže?
Nekaj dodatnih pogovorov smo snemali kak mesec po vrnitvi domov. Juretu se še enkrat zahvaljujem, da me je spustil s kamero v morda najintimnejše trenutke svojega življenja. Na dirki je velikokrat pozabil, da je kamera sploh tam, po drugi strani pa mu je bila tudi dodatna motivacija. Tako pri snemanju kot pri kasnejši pripravi filma mi je popolnoma zaupal in računal na mojo profesionalnost. Na koncu je bil z izdelkom zadovoljen.

V četrtek preberite še drugi del intervjuja, v katerem boste izvedeli, zakaj je Robič toliko boljši od vseh ekstremnih kolesarjev in kako so ga posledice pomanjkanja spanja na Raamu leta 2003 prignale na rob smrti.

T. O.