In sočasnega poloma svetovnih prvakov Italijanov. A o tem bom pisal v jutrišnjem dnevniku, zato najprej k izpolnitvi obljube: do konca o naših in o predlogu FUFI (saj veste, FICK FUFA!), o tekmi za 17. mesto pod pokroviteljstvom Didierja Drogbaja.

Štiri točke velik uspeh
Najprej še nekaj o naših. Nikakor ne mislim, da je treba slovensko nogometno odpravo v Južni Afriki samo božati s pohvalami in jo kovati v zvezde. Kritični pogledi so dobrodošli in nujni, še posebej če so konstruktivni, saj omogočajo razjasnitev pogleda v prihodnost. Logično je, da so bili v naši reprezentanci bolje in slabše za igro razpoloženi igralci, seveda so vsi delali napake. Kdo jih pa ne! A pod črto mora veljati, da so štiri osvojene točke na svetovnem prvenstvu v skupini, ki je bila v izhodišču močna (upoštevajoč mesta na svetovni lestvici), velik uspeh. Kaj pa naj bi drugega to bilo?

Je Kek ubral Mourinhov recept?
Kot (po lastni želji) nekoliko odmaknjen opazovalec dogajanja v slovenski reprezentanci sem opazil - to je pač moj subjektivni pogled -, da je ekipa navzven delovala zelo dobro in usklajeno. Zagotovo so imeli po petih tednih neprestanega skupnega bivanja tudi težave. Bilo bi povsem nenaravno, če jih ne bi imeli. Nekateri moji kolegi so se včasih pritoževali nad nedostopnostjo ekipe, posebej ko je bilo treba v vsesplošni razburjenosti po remiju z Američani ali po porazu z Angleži loviti mnenja nogometašev. Nekaterim je šel na živce selektor Kek, ki naj bi občasno deloval vzvišeno in zelo živčno, ali pa so bili užaljeni, ko je kritiziral poročanje in vsebine vprašanj ... Vse to je povsem razumljivo - na obeh straneh. Tudi novinarji s(m)o pod pritiskom, svetovno prvenstvo nista napor in stres le za nogometaše ali trenerje. Gre za dogodek, ki je napet do skrajnosti, in nekaj več vzajemnega razumevanja ne bi škodilo niti enim niti drugim. Predvsem pa se vse lahko reši z dobro voljo in mirnim pristopom, kakor se je v primeru slovenske reprezentance razpletla južnoafriška dogodivščina. Škoda je, da nekateri kolegi pač niso razumeli določenih dejanj in besed selektorja Keka kot njegov poskus, da bi pritisk odvrnil od igralcev in ga preusmeril nase. To je že star trenerski trik, ki ga - zelo izvirno in nadvse uspešno - uporablja José Mourinho, ki navzven vzbuja vtis popolnega egomana, tudi s strašanskimi besednimi izzivi, v resnici pa je - vsaj tako trdijo tisti, ki ga dobro poznajo - po značaju povsem drugačen. Kolikor je v življenju nadvse pomembna iskrenost, je nogomet vendarle igra. Ne le na igrišču, pač pa tudi na novinarskih konferencah, v časopisnih stolpcih in nogometnih studijih. Pravzaprav je lahko vse skupaj zelo zabavno, če akterji igre (z bralci in gledalci vred) vedo za kaj v resnici gre in vsega skupaj (mislim na psihoigrice) vendarle ne jemljejo preveč resno. Nekaj več samoironije in distance nikomur ne bi škodilo, pa tudi izbirčnost ne: uživajmo v dobrem in ga ohranimo ter razvijajmo naprej. Iz slabega pa se učimo ter ga zavrzimo! Naj ostane na smetišču zgodovine...

Za vse se da najti razumevanje
Zato se mi zdi zelo primerno, in to se lahko razbere tudi iz odmevov na slovensko južnoafriško nogometno zgodbo tam daleč doma, da sta dobra volja in ponos izrazito prevladala. Nikakor ne mislim zlivati gnojnice na tiste, ki so bolj kritični. Oni, ki pa - javno ali šepetajoče - pljuvajo po stvareh, ki so povezane z našo reprezentanco ali spremljevalnim dogajanjem, pa se mi globoko smilijo. Vključno z mojim visokospoštovanim kolegom, ki mi je v Južni Afriki po včerajšnji tekmi Slovenije dejal, da so "naši pač navadni luzerji". Ima pravico do svojega mnenja, zagotovo ... Zdi se mi povsem pošteno, da to pove, če si kaj takega misli. Ne obtožujem ga ničesar, a se mi smili. A njegovo mnenje, takšno je pač moje, več pove o njem samem kot pa o naših nogometaših. To si, mimogrede, mislim tudi o drugih, ki v tej nogometni zgodbi po vsej sili iščejo slabe plati, ki so privlečene za lase ("neslovenski" značaj naše ekipe, poveličevanje lastne navijaške vloge in udrihanje po tistih, ki naj bi se ji "prilepili" šele ob najnovejših uspehih, pavšalno pljuvanje po nekakšnih nogometnih doktorjih in podobno). Saj pravim - za vse se lahko najde razumevanje, tudi za takšne izlive gneva, ki še najbolj škodijo prav njihovim avtorjem.

Znate vi uživati v trenutkih užitka?
Smilijo se mi zato, ker zelo očitno ne znajo uživati v trenutkih, ki so vredni užitka. Ker si brez vsake potrebe kvarijo nepozabne občutke vznemirjenja in pričakovanj, dirkanja z "rollercoasterjem" čustev - od višine brezmejne evforije do nižin skrajnega obupa (in spet navzgor ter navzdol). Ker se hranijo z lastnim žolčem, česar res ne privoščim nikomur. Žal mi jih je. Privoščil bi jim vse lepo in dobro, ki sta jim bila dosegljiva. Tako rekoč na pladnju. Mar ni bilo enkratno? Ali ni bilo vse skupaj vredno doživeti? Se mora res vsaka prava zgodba končati s pocukranim filmskim "happy endom" ali pa množičnim pokolom, po katerem nihče ne more šteti žrtev, ker je prav vse živo pokosil hudič negativizma?

Slovenija - Srbija: mimo pravil FIFE
P. S.: Aja, tekma za 17. mesto pod pokroviteljstvom Drogbaja? Mar ne bi bilo lepo? Slovenija proti Srbiji ... S. Blatterja ne bi povabili, ker se že dovolj kaže (v Južni Afriki mu zaradi logističnih težav pač ne more uspeti popraviti rekorda predsednika organizacijskega komiteja SP 2006, Franza Beckenbauerja, ki si je prizadeval navzoč na prav vseh tekmah prvenstva, celo tistih, ki so jih igrali sočasno). Dostop do stadiona - predlagam areno Orlando Piratesov v Sowetu - bi imeli vsi ulični prodajalci, ki se po pravilih FIFE ne smejo niti približati uradnim arenam. Vstop za mladino do 14 leta (in za Nizozemke v mini krilih) bi bil prost, sicer pa 5 randov (55 centov), pivo bi točili angleški reprezentanti in glavni točaj F. Klobučar (tako se je po mojem mnenju pisal Capellov pradedek), v premoru med polčasoma pa bi lahko Italijani za lastno zabavo izvajali enajstmetrovke (v spomin na dobre stare čase).

Drogba - ko bi postavil še kakšno bolnišnico
In Drogba? V še bolj starih časih se je v stari "Jugi" igralo za Pokal maršala Tita. Ker gre za edini reprezentanci z območja nekdanje države, ki sta igrali na tem SP-ju, bi se pač merili za to lovoriko. Seveda pa pri tem mislim na Didierja Yvesa "maršala Tita" Drogbaja, ki mu je njegova mama ob rojstvu v Abidžanu dala tak vzdevek. Bila je namreč velika oboževalka nekdanjega jugoslovanskega predsednika, ki je bil v neuvrščeni Afriki zelo priljubljen. In, da me ne bi kdo obtožil "jugoslovenarstva" in "jugonostalgije", ob koncu slovesno izjavljam, da nisem več član Zveze pionirjev in da - v nasprotju s številnimi drugimi - nikoli nisem bil v partiji (čeprav so vojski silili vanjo). Priznam pa, da se mi zdi Drogba"faca" in da mu od srca želim, da bi na Slonokoščeni obali postavil še kakšno bolnišnico in šolo...