Katanec, ki je trenutno selektor Združenih arabskih emiratov, je Slovenijo popeljal na evropsko prvenstvo 2000 in na svetovno prvenstvo 2002. Po sporu z Zlatkom Zahovičem je po SP-ju 2002 odstopil. Zdaj ne goji več nobenih zamer: "Na tisto prvenstvo vseeno gledam pozitivno." Bil je blizu selektorskemu mestu hrvaške reprezentance, vendar se je umaknil, ker naj bi mu zamerili izjavo, da je Slovenec. Na vse trenerske in selektorske izkušnje ima lepe spomine, le z novinarji pogosto ni našel skupnega jezika: "Pač, 95 odstotkom ljudi paše in komaj čaka, da so v medijih, jaz pa nisem tak." Vseeno je bil Katanec v pogovoru za Radio Slovenija in MMC zelo zgovoren ...

Ko je Slovenija pod vašim vodstvom dosegala največje uspeh, je bila med navijači velika evforija, vi pa ste bili precej mirni. Kako to?
Kot igralec sem bil bolj evforičen, tudi napili smo se ga dobro. Po tekmi si dehidriran, spiješ pijačo ali dve in je takoj narobe. Kot trener pa ne. Stresno je. Po tekmah sem prazen, psihično utrujen. Sedeti na klopi ni enostavno. Jaz sem se sprostil šele dan ali dva po tekmi.

Kaj lahko rečete o delu selektorja, zlasti o vodenju reprezentance, v kateri je vedno veliko različnih karakterjev?
Vsak trener potrebuje čas, da spozna karakterje igralcev, njihov ego. Normalno, da so odstopanja. Jaz sem jih imel preveč, v preteklosti sem bil preveč popustljiv. Če je bil pri nas kakšen primer nediscipline, smo se trudili, da to ne bi prišlo v medije. V Združenih arabskih Emiratih je drugače. V zadnjem letu, ko sem hotel poklicati tri ali štiri igralce v reprezentanco, jih enostavno nisem mogel, ker so kaznovani od enega do dve leti. Čim igralec naredi napako in ruši avtoriteto na način, da skupina ne more funkcionirati, je kaznovan. Tam ni nobenega skrivanja, vse gre v medije. Sledi kazen in noben selektor ga ne more vpoklicati. Pri nas to tudi slučajno ne gre, to je nepredstavljivo, da bi tako funkcionirali.

Ampak vi ste vedno, vsaj navzven, delovali precej železno ...
Ne, nisem bil prav nič železen, vsak, ki je bil z mano, lahko reče, da je bil kot "bubrek v loju". Tudi za medije sem dostopen. Toda dogajale so se takšne stvari: imel sem novinarsko konferenco ob 12. uri, pa me novinar kliče ob enajstih, naj mu dam intervju, ker mora po otroka v vrtec. Tako ne gre, ne morem 24 ur odgovarjati na vprašanja. V Združenih arabskih emiratih skličem novinarsko konferenco in ni nobenega problema. Pri nas pa, Bog ne daj, to nam ne ustreza. Samo individualni intervjuji. Moja naloga je, da skličem tiskovno konferenco, da ne pridem v položaj, ko mi novinar skonstruira nekaj, kar ni res. Sploh danes, ko so rumeni mediji vsepovsod, vsak komaj čaka, da kaj napiše, kar ni res, jaz pa naj potem demantiram in 'odmontiram' ... Tudi kot igralec nisem rad nastopal pred mediji. Ni se mi zdelo pomembno, pa je morda narobe. V Sampdorii v petih letih nisem dal nobenega intervjuja. Tudi ko smo zmagali in sem dal edini gol, sem šel enostavno mimo novinarjev. V Dubaju me je klicala hrvaška novinarka, da bi rada intervju. Sem rekel, da ne želim. Pa ni razumela. Pač, 95 odstotkom ljudi paše in komaj čaka, da so v medijih, jaz pa nisem tak.

Kot igralec niste bili umetnik, ampak delavec. Se strinjate?
Ljudem radi dajemo etikete. Bil sem tudi umetnik, ampak sem pač svoje kvalitete podredil kolektivu. V tehničnem znanju nisem zaostajal. To ti pripišejo novinarji. Zanimivo bi bilo vprašati moje trenerje, kaj si mislijo o mojem tehničnem znanju. Dejansko pa igralci z mojimi kvalitetami niso bili cenjeni, toda od Gattusa do zdaj brez teh delavcev, ki pretečejo 10 km, v veznih linijah ne gre več.

Igrali ste za velike evropske kluba, čeprav niste imeli svojega menedžerja!
Zanimiva je zgodba s Stuttgartom: igrali smo prijateljsko tekmo Nemčija - Jugoslavija v Bremnu, trener Stuttgarta je prišel gledat Vulića, videl pa mene. Stopili so v stik s Partizanom in smo se dogovorili. Na račun reprezentance se mi je odprla kariera. Brez reprezentance v tistem času ne bi nihče od nas uspel narediti kariere, ker klubi v evropskih pokalih niso veliko pomenili in si hitro izpadel. Danes je drugače, fantje gredo s 15 leti v tujino, kar je prezgodaj. To je slabo za klubski nogomet, vendar dobro za reprezentančnega.

Na svetovnem prvenstvu leta 1990 niste igrali v četrtfinalu proti Argentini, ker ste bili poškodovani. Kdaj ste staknili poškodbo?
V Göteborgu, na tekmi Sampdoria - Anderlecht, ko smo osvojili Pokal pokalnih zmagovalcev, mi je zavrtelo koleno in je šel meniskus. Prileteli smo v Genovo, šel sem v avto, na priprave reprezentance v Poreč. Zdravnik me ni pregledal, vse priprave in skoraj vse tekme do Argentine sem odigral. Tisto jutro pa sem bil operiran v Genovi. Vseeno sem bil potem na stadionu, na rezervni klopi, kot neprijavljen igralec. V 20. minuti je Caniggia udaril Spasića s komolcem v glavo. Linijskemu sodniku sem omenil, da bi moral Caniggia dobiti rdeči karton, pa me je izključil. Moral sem na tribuno, jugoslovanska nogometna zveza pa je morala plačati 20 tisoč frankov kazni. Čeprav je bil na tisti tekmi izključen Refik Šabanadžović, smo bili boljši. Safet Sušić je imel pred koncem podaljškov izjemni priložnosti, pri streljanju enajstmetrovk, pa vemo, kako je.

Kmalu ste prevzeli slovensko reprezentanco. Kako je mogoče, da je pred vašim prihodom reprezentanca zmogla le eno točko v kvalifikacijah za SP, vi pa ste se nato prebili na evropsko prvenstvo?
Po tistih kvalifikacijah z eno točko je bilo za selektorja enostavno prevzeti reprezentanco, ker slabše ne more biti. Imeli smo veliko kakovostnih igralcev, bili smo 'tim' do konca, ne glede na to, kaj se je zgodilo na SP-ju 2002. Zame je bila tekma proti Španiji vrhunska. Izgubili smo sicer 3:1, a če bi bilo pošteno, bi bilo 2:2, če se spomnimo dveh priložnosti pri 2:1 10 minut pred koncem pri 2:1. Na tisto prvenstvo gledam pozitivno.

Kaj pa vaša kratka epizoda pri Olympiacosu? Bi danes ravnali drugače?
Ne, zakaj pa? Olympiacos sem vodil fantastično. Glejte, če moraš oditi zaradi takšnih stvari ... Bila je novinarska konferenca, prevajalka, Slovenka, pa ni imela zveze z nogometom. Vprašanje je bilo, zakaj igramo slabo. Spremenil sem način igre, namesto štirih so bili zadaj trije, zmagovali smo s 7:0, 6.0. Imel sem le en poraz, proti Panathinaikosu. Naš vratar je padel na glavo ob polčasu, rezervni pa dobil v drugem polčasu dva gola, ki ju jaz ne bi. Torej, vprašanje je bilo, zakaj igrate tako, rekel sem, da je Olympiacos tudi v preteklosti igral tako slabe tekme kot zdaj! In to je bil razlog, da so me odstavili!! Če je to razlog ... potem pač greš. Problem je bil le ta, ker sem imel majhne otroke. Tri mesece sta hodila tam v šolo, potem ju spet vzameš ven. Bila sta edina, ki sta jokala, ko sta morala domov.

Je res, da ste bili glavni kandidat za vodenje Hrvaške?
Vse je bilo zmenjeno. Do dogovora ni prišlo, ker sem realist. Glede na odnose med Slovenijo in Hrvaško - lahko bi stal na Bregani in bi me "streljali" z ene in druge strani. Zmotilo jih je, ker sem rekel, da sem Slovenec. Tega ne bom tajil, saj sem vendar rojen v Ljubljani, čeprav sta starša Hrvata. Zmotilo jih je, da sem to rekel. Ni bilo hujšega na svetu. Z Markovićem sva bila že dogovorjena, a sem rekel ne. Še enkrat sva se dobila in sem rekel, nima smisla. Bilo bi nevzdržno, sploh če vemo, kakšna je miselnost navijačev. Kranjčar je na Malti igral 1:1, pa so navijači razbili pol stadiona. Nisem se videl v tej zgodbi, čeprav sem se dogovarjal s super ljudmi.

Kako je bilo v Makedoniji?
Super sem se imel. Z nikomer niti enkrat v treh letih nisem imel problema. Dvoje kvalifikacij smo imeli zelo težke. Najprej Anglija, Hrvaška ... težko je pričakovati uspeh. Druge kvalifikacije - Nizozemska, Škotska, Norveška. Obe tekmi proti Angliji smo odigrali noro, nisem mogel verjeti, prav tako proti Nizozemski v Skopju. V drugih kvalifikacijah smo na Islandiji imeli 15 priložnosti, a nismo dali gola, oni pa so ga iz ene. In potem je šlo navzdol. Danes vsi želijo, da zmagaš. Jaz sem zadovoljen tudi, če si z majhno ekipo konkurenčen in enakovreden.

Zadnje leto ste selektor Združenih arabskih emiratov. Vam je zelo vroče?
Če mislite vreme, se da zdržati, čeprav je zdajle tam 45 stopinj. Meni vročina ustreza. Tudi drugače sem zelo zadovoljen. Imam dobre sodelavce, odnosi v reprezentanci so sijajni, medtem ko so v njihovi domači ligi zamenjali že 14 ali 15 trenerjev. Fantje v reprezentanci se zabavajo. Od desetih tekem, smo izgubili le dve, in še to na čuden način. Ko sem prišel tja, so bili okrog 120. mesta na Fifini lestvici, zdaj bomo kmalo pod sto.

Pred nami je svetovno prvenstvo. Menite, da bodo Slovenci kos svoji nalogi, ali pa jih bo ohromila pomembnost velike tekme?
Tega se ne bojim, saj fantje igrajo v klubih, ki igrajo v največjih ligah v Evropi. Kdo pa je, ko sem bil jaz selektor, igral v Top 5? Sedanji rod igra na res visoki ravni. Če pogledate imena in jih primerjate z Alžirci - kje igrajo oni? Seveda pa se v nogometu nikoli ne ve. Vse je v nogah in glavah, samo normalni morajo ostati!