19. septembra 1994 rojeni Štajerec, ki je maja 2011 odigral edino tekmo v slovenskem prvenstvu ob proslavi devetega naslova Maribora in se nato odpravil v Italijo h Genoi, je od julija 2013 član Cesene. Z njim smo se pogovarjali na ponedeljkovem zboru izbrane vrste na Brdu pri Kranju.

Luka, prvič ste v reprezentanci. Po prvotnem načrtu bi se ji pridružili na pripravah za prijateljsko tekmo v Katarju, po poškodbi Željka Filipovića pa ste v ekipi že za srečanje proti San Marinu. Kako dojemate vse skupaj?
Ko sem dobil klic, sprva kar nisem mogel verjeti, ker nisem poznal številke. Res sem bil vesel. Žal mi je za Željka Filipovića, da se je poškodoval, a tako pač je. Vsak mlad igralec si želi enkrat obleči dres reprezentance. Zahvalil bi se selektorju za vpoklic, upam, da bom izkoristil priložnost in upravičil njegovo zaupanje.

Kakšni so prvi vtisi ob zboru tu na Brdu?
Nekaj fantov poznam že iz italijanske lige in iz Maribora. Vidim, da so vsi super. Verjamem, da me bodo dobro sprejeli in da se bom dobro vključil v ekipo.

V Ceseni na začetku sezone niste igrali veliko, od sredine januarja pa ste se zasidrali v prvi postavi.
Prvih šest mesecev nisem igral skoraj nič, a sem verjel vase in treniral tudi individualno. Na začetku je bilo prisotne nekaj treme, prve tri tekme, ampak bila je tista pozitivna trema. Zdaj mi je iz tekme v tekmo lažje, igram bolj samozavestno in se bolje počutim na igrišču. S tem prihajajo tudi rezultati.

Ste na predzadnjem mestu v Serie A. Mislite, da bo vašemu klubu uspel obstanek med najboljšimi?
Prepričan sem, da nam bo s Ceseno uspelo obstati v prvi ligi. Do konca sezone imamo še nekaj tekem z neposrednimi konkurenti za obstanek. Vzdušje v ekipi je zdaj drugačno, igramo bolje, navijači so vseskozi z nami, trener je odličen. Vsi verjamemo v obstanek. Če ne bi verjeli, bolje da sploh ne bi igrali.

Kaj je prinesel novi trener Domenico Di Carlo, ki Ceseno vodi od decembra?
Dal mi je mirnost, ki je mogoče prej nisem imel. Tudi če zgrešim podajo, me spodbuja, naj dam glavo gor in grem naprej. Zato mi je lažje in igram bolje. Najbolje se počutim kot osrednji branilec, igram pa lahko tudi na položaju levega bočnega branilca, tako kot v nedeljo proti Romi. Na tem položaju je veliko več teka.

S čim ste ga prepričali, da vam je ponudil več priložnosti za igro?
To morate pa njega vprašati (smeh). No, mislim, da sem ga prepričal s svojo borbenostjo. Ob sebi imam izkušene igralce, ki so mi v veliko pomoč. Dobro se razumemo, tudi če kdo ne igra, zaradi tega ni jezen ali žalosten. To nam veliko pomeni.

Pred leti, ko ste debitirali v italijanskem prvenstvu, ste v našem intervjuju dejali, da ste v Italiji zelo napredovali zlasti v taktiki.
Drži, za obrambne igralce je taktika še toliko bolj pomembna. Vem, da sem s tem pridobil ogromno. Tudi če bom odšel igrat kam drugam, mi bo lažje. Vem pa, da se moram še ogromno naučiti.

Svoje znanje ste že preizkusili na dvobojih s kar nekaj uglednimi napadalci. Koga je bilo najtežje pokrivati?
Miroslava Kloseja. Neugodno se giba po igrišču, vidi se, da je pravi šampion. Vemo, da je najboljši strelec v zgodovini svetovnih prvenstev. Tudi kot človek je izjemen.

Ste že srečali svojega vzornika Nemanjo Vidića, ki igra za Inter?
Ja, ko je Inter gostoval v Ceseni, sva izmenjala dresa. Žal mi je, da ni igral tudi prejšnjo nedeljo, ko smo gostovali na San Siru.

Barcelona pa je vaš najljubši klub. Najbrž ste zadovoljni po njeni zmagi na el clasicu.
Vsekakor (smeh).

Če malo špekulirate, s kom mislite, da bi se najbolje ujeli v branilskem paru v reprezentanci?
Ne bi še govoril o tem. Najprej se moram vklopiti v ekipo, potem pa bomo videli.