S trenerjem ljubljanske zasede so debatirali Boštjan Janežič, Marko Cirman, Jože Pepevnik in voditelj Luka Petrič.

Aleš Arnol, drugič ste gost v našem podkastu, prvič kot glavni trener Brava. V soboto sta minili dve leti, odkar ste glavni trener, letošnja sezona pa je za vas skorajda že rekordna. Apetiti rastejo ali jih brzdate?
Mi smo znani po tem, da jih brzdamo do te mere, da že rahlo nerviramo vse okrog sebe, v nogometnem in medijskem smislu. Vedno se zavedamo svoje realnosti in tudi dejstva, kako zahtevna je naša liga. Praktično ni ekipe, ki se ne bori za nič. Do konca sezone je preostalo 13 tekem, vsak tekmec si bo želel nekaj dokazati. Pri klubih, ki so nekje vmes, pa se igralci dokazujejo za novo sezono ali pa gre za tradicionalno pomembne klube, pri katerih ni vseeno, kaj se bo zgodilo do konca. Mi pa se zavedamo svojih naravnih omejitev, zavedamo se, da je rezultat znotraj tega težko doseči, zato smo tudi malo bolj pazljivi. Morda je to na zunaj videti kot neambicioznost. Ne bojimo se uspešnega izida, ne bojimo se podreti novega, lastnega rekorda.

Kako ste, po evropskem porazu in po sicer dobrih predstavah proti Zrinjskemu, takrat brzdali vse skupaj?
Že na začetku sezone smo se pripravili na to. Vedeli smo, da bo prišel trenutek, ko bo tega vrhunca konec. In ko je vrhunec na začetku sezone, je za igralce velik izziv. Želimo se učiti od ekip, ki so vse to že doživele. Opravili smo veliko dela pogovorov z igralci, veliko razčistili. Sreča ali določeno znanje pa sta poskrbela za to, da smo zelo pozorni pri selekciji. Zavedamo se stresa, ki ga prinaša profesionalni šport. Pomembni so osebnostni profil, značaj in izkušnje igralcev, da pridejo čez te prepreke.

V zimskem prestopnem roku ste prodali najboljšega strelca Milana Tučića, pripeljali pa ste nekaj okrepitev, ki so se že dokazale spomladi. Lep primer je Vénuste Baboula, krilni napadalec iz Srednjeafriške republike je bil prej precej neznan v slovenskem nogometnem okolju. Kako takega neznanega posameznika karakterno ovrednotite?
Pri njem smo imeli srečo, da je imel dovoljenje kluba, pri katerem je igral, da je prišel k nam na preizkušnjo. Z nami je preživel tri tedne pred podpisom pogodbe, zraven je bil tudi na pripravah na Malti. Naš kondicijski trener Matej Hočevar je poliglot in nam je pomagal pri prevajanju iz francoščine, kar pomeni, da smo se lahko dnevno sporazumevali in na ta način spoznali njega osebno, njegovo športno pot, njegove ambicije. Hkrati smo v tem času spoznavali, ali je igralec, ki spada v naš kontekst oziroma ali bi lahko naredil razliko. To je luksuzno stanje, nismo vzeli nekoga iz tujine samo na podlagi videoposnetkov. Ta del je za nas pomemben. Če ima igralec mesto v svoji ekipi in konceptu je vse lažje. Če se igralec dobro počuti v ekipi, če iz njega vlečemo pozitivne točke, bo v osnovi bolj zadovoljen. V zadnjih dveh letih vlagamo ogromno v skavting. Zadovoljni smo, ker ocenjujemo, da delamo korake naprej. Nismo odkrili tople vode, saj veliko klubov v Sloveniji dela dobro na tem področju. Od nekaterih smo se naučili kar veliko, sploh od tistih, ki so iz francoskega okolja dobro črpali talente. Tu smo prepoznali dobro zgodbo. Še vedno pa smo klub, ki natančno, z lučjo išče mlade slovenske fante. Še vedno želimo, da je to del našega DNK-ja. Jih je pa težko dobiti, saj je tudi pri tem konkurenca drugih klubov močna. Želimo si, da fantje, stari 16, 17 let, prepoznajo naš klub kot odlično odskočno desko.

Dejali ste, da je Baboula uspešna zgodba prestopnega roka. Koliko pa je neuspešnih zgodb pri prestopih na leto v povprečju?
V zadnjih dveh letih smo jih močno zmanjšali. Naša kratka analiza je to pokazala, in to nas veseli. V preteklosti je bilo narejenih več napak, ker smo se vsi učili. Težimo k temu, da je sestava ekipe smiselna, da ima logiko. Tudi igralci imajo svoj osebni interes, ki jih kot trener tudi razumem. Ko razumeš interese na vseh ravneh, potem pride do vedno večjega ravnovesja in sožitja. Odločitve lahko med sezono prinesejo velik mir v ekipo, ob napakah pa lahko pride do težav. Delamo skupinsko in sestavljamo mozaik mnenj, nato pa se odločimo.

Omenili ste, da imajo igralci svoje interese in ambicije. Kaj pa vi kot trener? Ste že dosegli svoj vrhunec pri Bravu? Če bi zdaj, tako kot za vašega predhodnika Dejana Grabića pred dvema letoma, prišla ponudba za vas, bi jo sprejeli?
Moram reči, da sem zelo zadovoljen v klubu. Ogromno mi pomenita svoboda in zaupanje, ki mi ju dajejo v klubu. Zavedam se, da to zame pomeni veliko odgovornost. Je pa podobno kot pri igralcih tudi pri trenerjih, se pravi želja po rasti je povsem naravna. Vsak začuti, da je v določenem trenutku dosegel vrhunec v klubu ali v slovenski ligi. Logično je, da pride do takega trenutka v profesionalnem športu. Kdaj pa je ta trenutek pravi in kdaj sprejeti pravo odločitev, mislim, da ni človeka, ki bi bil tako pameten in ki bi lahko kaj takega predvidel.

Vas je Dejan Grabić takrat želel vzeti s seboj za svojega pomočnika pri Muri?
Veliko sva se pogovarjala o številnih zadevah. Tudi Dejan je vedel, da imamo dogovor, da ko odide on, jaz prevzamem prvo ekipo, in to je spoštoval. Tudi zato sem več let vztrajal v klubu in nisem prevzel določenih možnosti, ki sem jih imel v Sloveniji. Zaupal sem, da je prva priložnost, ki jo imaš, zelo pomembna. Premalo se v Sloveniji spremlja delo trenerjev, sploh v drugi in mladinski ligi. Žal mi je, da se že tam ne prepoznava nogometni talent, kako dela nekdo na igrišču, kako igralci napredujejo. Potrpežljivo sem čakal, da je prišla priložnost. Tudi Dejan se je zavedal, da mi je bližje ta položaj. Še vedno se večkrat slišiva in debatirava.

V nadaljevanju Aleš Arnol tudi o tem, kako se je začela njegova trenerska pot, več pa tudi o aktualnem dogajanju v slovenski ligi, v kateri bo ta konec tedna večni derbi med Mariborom in Olimpijo. Celotnemu pogovoru že lahko prisluhnete. Podkast Žoga je okrogla je na voljo na spletni strani Vala 202 in v aplikacijah za pretočne vsebine.