Med drugim je bil dvakrat kontrolor sojenja na finalu Lige prvakov, leta 2005 (Milan - Liverpool) in 2012 (Bayern - Chelsea).

Z njim se je v oddaji "V sredo" na Valu 202 pogovarjal Sandi Škvarč. Nastal je spodnji intervju, ki ga lahko tudi poslušate v videonovici na desni strani.

Ste prvi mož nogometnih sodnikov v Sloveniji. Katera številka ste na Uefi?
Ne vem, kako bi se opredelil. Devet nas je članov sodniške komisije, vsak opravlja svoje naloge. S Škotom Hughom Dallasom vodim analitično-izobraževalni del. Težko je reči, kdo je številka ena, dve ali tri. Vsak dela na svojem področju.

Kakšna je ocena sojenja v Sloveniji v jesenskem delu prvenstva?
V glavnem smo s sojenjem zadovoljni. Bistvenega vpliva zaradi napak sodnikov na izide tekem ni bilo oziroma je bilo tega zelo malo. Nekatere slabosti so glede zaščite igralcev v smislu kaznovanja preostre, brezobzirne in nasilne igre, prepoznavanja nedovoljene uporabe rok v skokih, presoje čistih priložnosti, presoje ofsajda, kjer prihaja do novih interpretacij in tako dalje. Stremimo pa k temu, da bi te slabosti čim bolje odpravljali.

Kaj pa na mednarodnem področju?
Načeloma smo zadovoljni, prihaja pa do podobnih napak kot pri nas. Sodniki se spoprijemajo s podobnimi težavami.

Ste morali koga vprašati za ta intervju? Lahko sodniki in kontrolorji sojenja nastopajo v javnosti?
Glede intervjujev oziroma pojasnil dogodkov smo nekoliko konservativni, tako kot Uefa. Sicer pa sodniki nimajo nobene prepovedi, lahko se prosto odločijo, da pojasnijo, kaj se je dogajalo. Ne želimo pa iti v to, da bi kar povprek vsi to počeli ob vsaki 11-metrovki. Če bi sodnik želel pojasniti, da bi javnost razumela neko njegovo odločitev, pa je zaželeno, da ta dogodek pojasni. V nekaterih državah je to redna praksa, v Nemčiji imajo, recimo, sodniki takoj po tekmi na voljo več posnetkov. Na podlagi teh posnetkov se potem odločijo, ali bodo dali izjavo ali ne. V redu je, če lahko pogledajo in dejansko vidijo, kaj se je zgodilo, in nato dobro pojasnijo zadevo. Mednarodni sodniki naj ne bi dajali izjav brez neke vrste avtorizacije Uefe. Tudi oni pa seveda lahko pojasnijo določen dogodek, če je to v interesu javnosti.

S poznavanjem katerega pravila imajo največ težav navijači in morda tudi novinarji? So kdaj tudi trenerji in igralci premalo izobraženi glede tega?
Največ nerazumevanja, napačnega razumevanja oziroma premalo razumevanja je pri pravilu ofsajd, kjer je res težavno na neki način. In pa igra z roko. Tu prihaja do dveh zadev: najprej je dejstvo, torej ofsajd ali dotik žoge z roko, potem pa je še presoja sodnika, ali igralec vpliva na igro, ali se je igralec dotaknil žoge z roko na način, ki je kazniv, in tako dalje. Tukaj prihaja do precej različnih razumevanj.

Kaj počne kontrolor skupaj s sodniki po koncu tekme?
Nič kaj posebnega. Gre za analizo po tekmi, pogovor. Oba pojasnita svoje videnje dogodkov. Če je zadeva diskutabilna, se lahko pogleda posnetek, če je na voljo. To je zaželeno. Ne gre samo za nadzor, tudi za analizo in izobraževanje. Kontrolor nato na podlagi tega napiše precej eksaktno poročilo o sojenju na več straneh. Časa za neko obsežnejšo in daljšo analizo v Ligi prvakov niti ni, ker se tekma pozno konča. Na tekmi domače lige lahko nalogo bolje opraviš, ker je več časa.

Lahko kontrolor med tekmo gleda prenos in počasne posnetke?
Načeloma ni prepovedano, ni pa niti zaželeno. Na modernejših stadionih pa se včasih zgodi, da imamo pred seboj zaslone.

So kakšne sankcije oziroma kazni za sodnike, ki delajo napake?
Mislim, da je tu največ nerazumevanja javnosti, novinarjev in tako dalje. Sodnik zaradi napake, tudi če jo stori, ne bo kaznovan, tako kot ni kaznovan igralec, ki je zgrešil prazna vrata. Vse tekme pa zelo podrobno analiziramo in smo zelo kritični, veliko bolj kot si javnost misli. Če vidimo, da neki sodnik ni v formi in so njegove odločitve ponavljajoče nepravilne, seveda to vpliva, kam se ga delegira. Mogoče na lažje tekme in tekme nižjih ravni. Uefa in Fifa pa zelo jasno prepovedujeta, da bi bil nekdo, denimo, kar kaznovan za pet tekem in bi to objavili v medijih. Izobražujemo sodnike, da bi bilo napak čim manj. Ponavljam: če nekdo v kontinuiteti ne zadovoljuje nekih meril, ga ne umaknemo, ampak delegiramo na manj zahtevne tekme.

Kakšna naj bi bila idealna komunikacija sodnika z igralci?
Vrhunski sodniki so tudi na področju komunikacije vsi zelo dobri oziroma vrhunski. V tem se tudi ločijo zelo vrhunski sodniki od malo manj vrhunskih. So pa tudi trenutki, ko komunikacija ni potrebna ali niti ni zaželena, ob kakšnih težkih primerih nešportnih obnašanj, nasilne igre. Takrat sodnik odreagira s kartonom.

So smotrne nagrade za sodnike, kot je na primer zlata piščalka?
Sam sem proti takšnim nagradam. Pred 10, 15 leti je bilo nekaj takega tudi v Sloveniji. Nekateri sodniki so potem bolj razmišljali o tem, kako bi ugajali tistim, ki so jih ocenjevali, in čim širšemu krogu ljudi, tako da so sodili populistično. Ocenjevati bi jih morali strokovnjaki, ki ne ocenjujejo samo odločitev sodnika, ampak vidijo tudi druge zadeve, kot so vodenje tekme, komunikacijo, gibanje sodnika na igrišču ... Tega javnost ne vidi.

Uefa zagovarja več sodnikov, Fifa pa tehnologijo ...
Načeloma je res tako. Težko pa bi rekel, da je Uefa apriori proti tehnologiji. Tehnologija kamere na črti gola je tudi za Uefo sprejemljiva, menimo pa, da sta sodnika za vrati mnogo koristnejša kot uporaba kamere, saj opravljata še precej drugih dolžnosti in pomagata sodniku nadzorovati tekmo. Analize so pokazale, da je na tistih tekmah bistveno manj nešportnega obnašanja, vlečenja in porivanja v kazenskem prostoru.

Pa ne bi morali biti takšni organizaciji poenoteni na tako občutljivem področju?
Morali bi že biti, ampak smo še precej vsaksebi, čeprav je tega v zadnjem času nekoliko manj. Je pa po eni strani logično, saj Fifa skrbi za nogomet po vsem svetu in mora nekako narediti presek teh interesov, Uefa pa je pristojna za sojenje v Evropi. Kaj je sprejemljivo, tako v športu kot na sploh v življenju, je na različnih koncih sveta precej različno. Že v nogometu vidimo, da so, na primer, pri Južnoameričanih precej sprejemljivejša razna simuliranja in nasilni brezobzirni štarti. Zaradi tega so stališča Fife in Uefe na tem področju velikokrat precej različna.

Kdo je najboljši sodnik v Evropi?
Tudi če bi želel povedati, nimam imena. Imamo skupino 10, 15 najboljših sodnikov, ki pa jih ne rangiramo. Težko jih je tudi rangirati. Vsakdo dela napake, vsak ima dobre in slabe stvari, svojo osebnost. Zelo težko jih je primerjati med sabo.

Kako se lahko sodnik prebije do sojenja v Ligi prvakov?
Sodniki so v Sloveniji organizirani v okviru devetih društev. Ta organizirajo tečaje za nove sodnike. Do Lige prvakov je zelo dolga pot. Konkurenca je zelo močna. Že sodniki v slovenski prvi ligi morajo biti zelo predani temu poklicu, odpovedati se morajo marsičemu, zelo dobro morajo biti fizično pripravljeni, trikrat, štirikrat na teden trenirati, biti morajo tudi teoretično podkovani, osebnostno močni, učinkoviti v komunikaciji z igralci, odlični pri presoji dogodkov. Od teh pa so lahko iz Slovenije le štirje na mednarodni listi. Ko pridejo tja, pa so podvrženi ostrim merilom Uefe.

Imajo sodniki, ki se prebijejo na mednarodno prizorišče, tudi kakšne mentorje oziroma "lobiste", ki jim pomagajo dobiti tekme?
Tako v Sloveniji kot v okviru Uefe identificiramo perspektivne mlajše sodnike, ki so uvrščeni v t. i. program mentorji in talenti. Tam dejansko nekdo dobi nekega mentorja v smislu izobraževanja. Ta ga spremlja na tekmah, mu svetuje, odpravlja pomanjkljivosti. Ni pa njegov zagovornik ali lobist.

Kaj počnete na rednih letnih seminarjih oziroma pripravah?
Na ravni Nogometne zveze Slovenije se seminar organizira vsak mesec. Imamo pa tudi daljši zimski redni seminar. Pravkar smo ga končali v Turčiji, trajal je šest dni. Tam analiziramo dogodke, ki so se zgodili v pretekli sezoni. Glavni cilj je usklajevanje meril. Naša naloga je, da opozarjamo sodnike na pomanjkljivosti in prihajamo do skupnih sklepov, da je napak pri interpretaciji čim manj.

Kako je s testiranji fizične pripravljenosti?
Sodnik, ki danes ni maksimalno dobro fizično pripravljen, na visoki ravni ne more soditi oziroma biti uspešen. Nogometna igra je veliko hitrejša, kot je bila. Teste delajo specialisti za fizično pripravo in so zelo zahtevni. V zadnjem času so v uporabi t. i. testi Yo-Yo, ki so mnogo zahtevnejši kot nekoč. Nekdo, ki se ne pripravlja vsaj štirikrat na teden, jih sploh ne more opraviti.

Imate kakšne podatke, koliko pretečejo sodniki na tekmah?
Na največjih tekmovanjih se spremlja in analizira tudi gibanje sodnika, ne samo to, koliko je pretekel. Sodniki na zahtevnih tekmah pretečejo tudi po 12, 13, 14 km, kar pretečejo zelo redki igralci.

Kakšna je priprava sodnika na neko točno določeno tekmo?
Sodniki bi se morali resno pripraviti na tekmo in analizirati obe ekipi. Pri tem ugotovijo, kateri so morebitni težavni igralci, da so potem nanje pripravljeni in pazljivi. Priprava na tekme je izjemno pomembna tudi zato, da sodniki vidijo, kako ekipe igrajo, kakšen sistem imajo, kako spreminjajo sistem. Tako so lahko sodniki v določenem trenutku tam, kjer morajo biti in jim stvari ne uidejo.

Kakšni so zaslužki sodnikov, je to informacija javnega značaja?
Je. Meni je že malo nerodno povedati, ker se mi zdi, da so zaslužki pri nas tako nizki. Neko delo, sploh tako odgovorno delo s tako veliko odrekanja in priprav, je treba ustrezno ovrednotiti. V državah, kjer to delo ni ustrezno ovrednoteno, prihajajo na površje sodniki z dvomljivimi moralnimi lastnostmi, kar lahko pelje marsikam. V naši prvi ligi sodnik na tekmo zasluži okrog 360 evrov. Ne bom rekel, da je to zelo malo, ne bom pa tudi rekel, da je to dovolj, glede na to, kar mora sodnik žrtvovati za ta poklic. V Ligi prvakov mislim, da na tekmo dobi okoli 5.000 evrov. Odvisno od kategorije, sodniki so plačani glede na svojo kategorijo. V Ligi prvakov in Evropski ligi so enako plačani. V izločilnih dvobojih pa so postavke okrog 6.000 evrov. V nekaterih državah so sodniki profesionalci, denimo v Angliji, kjer so tudi v svojem prvenstvu plačani podobno ali celo več. Pri nas pa bi si težko predstavljal, da bi lahko sodnik živel samo od štirih tekem Lige prvakov in domačih tekem.

Kdo lahko postane kontrolor?
Izključno sodnik. Nihče drug. Ko sodnik konča kariero, lahko vloži vlogo za kontrolorja. Za to mora nato opraviti izpit, licenciranje. Je kar precej zahtevno. Nato začne v nižjih ligah in počasi napreduje.

Ste kontrolorji prijatelji, sovražniki ali odvetniki sodnikov?
Kontrolorji in sodniki moramo biti kolegi, ne prijatelji ne sovražniki. Moramo biti objektivni. Ne smemo zamolčati slabih stvari in ne preveč povzdigovati dobrih.

Kako se vam je uspelo prebiti tako visoko na Uefi?
Po končanem sojenju sem začel kot kontrolor v Sloveniji. Leta 1994 sem bil imenovan za kontrolorja Uefe. Začel sem tudi voditi strokovno delo pri Zvezi nogometnih sodnikov Slovenije. Opazil me je Paolo Casarin z Uefe, ki je bil pristojen tudi za Slovenijo, in me priporočil Uefi. Leta 2000 sem postal član sodniškega komiteja Uefe, kjer tako delujem že 15. leto.

Na svetovnih prvenstvih se pojavljajo težave, da sodniki prihajajo tudi iz nogometno manj razvitih držav in niso navajeni soditi na takšni ravni.
Po mišljenju nas, ki smo v Uefi, bi moralo biti 80 odstotkov sodnikov iz Evrope. Žal ni tako iz različnih razlogov, ampak tako pač je, in to moramo sprejeti. Ne bi rekel, da so samo razlike v kakovosti sodnikov, ampak tudi v percepciji nogometa.

Ste tudi vi s svojim vplivom na Uefi pomagali Darku Čeferinu, Damirju Skomini in Mateju Jugu v Ligo prvakov?
Ne bi rekel, da je bil to neposreden vpliv, neko posebno lobiranje. Verjetno je nekaj k temu pripomoglo hitro prehajanje Uefinih navodil k nam, kar je verjetno tudi njim dalo več možnosti, kot bi jih sicer imeli. Morali pa so to sami izkoristiti. Vsi, ki so prišli na to raven, so bili dovolj kakovostni, da so tja prišli.

Se morda pripravlja kakšno novo pravilo, se razmišlja o čem revolucionarnem?
Posebej revolucionarnega ni na vidiku. Razpravlja se o ukinitvi t. i. trojnega kaznovanja. Predlogi so, da ko bi bila dosojena 11-metrovka, igralec ne bi bil več tudi izključen, ampak bi dobil samo rumeni karton. Razpravlja se seveda tudi o uvedbi kamer in ogledu posnetkov, ampak mislim, da je ta zadeva še precej daleč in za zdaj neuresničljiva.

Kakšen je Vlado Šajn, ko sede doma na kavč in spremlja nogometno tekmo?
Spremljanje sodnika je seveda poklicna deformacija. Nisem posebej čustven. Ne gledam pa vseh tekem, ker imam nogometa že na drugih področjih dovolj. Izbiram tekme, ki jih gledam, ne gledam vseh po vrsti.

Za kateri klub navijate?
No, to pa je vprašanje za rdeči karton (smeh).