“Zdrava Di María,” so vzklikali drugi. Glas je povzdignil tudi nekdo, ki je običajno zelo miren, legendarni argentinski novinar Enrique Macaya Márquez, ki pokriva že rekordni 15. SP. Reporter CNN-a je na eni od buenosaireških stolpnic ujel zvok okolja v trenutku argentinskega gola. Mesto se je dobesedno streslo. “Božja vratnica” je naslovil članek brazilski dnevnik Lance. Strel Švicarja Blerima Džemailija je po dvakratnem odbitku, drugemu v nogometašev gleženj, odšel čez zadnjo črto (tudi tu so vmešali Frančiška). Argentinci niso ostali dolžni: kako se lahko norca dela nekdo, ki je v osmini finala utrpel prečko v zadnji sekundi in vratnico v poslednjem čilskem strelu z bele točke. Med obema streloma – so pojasnili - obstaja razlika: če bi Mauricio Pinilla zatresel mrežo, bi morali domačini na ulico (nogometaš si je tetoviral trenutek z naslovom “centimeter do slave”), medtem ko bi uspešen strel Švicarja izsilil enajstmetrovke.

Odnosi med Brazilci in Argentinci so čedalje bolj napeti. Na tribunah so se navijači že spopadli. Na vsaki argentinski tekmi je veliko rumenih dresov, ki odkrito spodbujajo nasprotnike “bratov”. Eden najbolj razvpitih argentinskih huliganov Pablo “Bebote” Alvarez se medtem svobodno sprehaja po tribunah. V Sao Paulu je vstopil oblečen v švicarskega navijača. Če bodo Argentinci in Brazilci napredovali, bo vzdušje še bolj naelektreno. Edino mogoče srečanje med reprezentancama je finale 13. julija na stadionu Maracaná, če ne štejemo tekmo za 3. mesto in tolažilno nagrado. Kljub povprečni igri obeh reprezentanc se nihče ne upa izključiti velikega obračuna. Najbolj zaskrbljeni so organizatorji, ki vedo, da bi se morali spopasti s tekmo največjega tveganja v zgodovini nogometa.

Argentina prejema ogromno kritik. Najostrejše prihajajo prav od doma in zagotavljajo, da s takšno igro ne bo prišla daleč. Kakor koli že, gavči dosegajo glavni cilj. Zmagam se ne gleda pod prste. "Več sreče kot pameti," bi rekla teta Pepca. Proti Švici, resnici na ljubo, niso blesteli, so pa po dveh velikih švicarskih priložnostih v prvem polčasu, v drugem delu in v podaljških edini napadali. “Ne moremo biti vseskozi Deportivo Messi”, je rekel Diego Maradona v televizijski oddaji Z levico.

Veliko se je pisalo o papežu kot Argentincu in ljubitelju nogometa. “To bo vojna,” se je pred srečanjem pošalil Frančišek s člani švicarske garde. Ti so ga povabili, da bi si tekmo skupaj ogledali na velikem ekranu na dvorišču. Papež je odklonil, ker je brazilski predsednici Dilmi Roussef obljubil, da bo med prvenstvom nevtralen. V Vatikanu so pred tekmo objavili karikaturo Gabriela Gigerja: člana garde gledata tekmo, papež pa jo zaskrbljeno spremlja iz ozadja. Teniški igralec Roger Federer je po uvrstitvi v četrtfinale Wimbledona pohitel pred televizijo, da je navijal za svoje. “Zelo hudo. Čestitke Argentina. Hvala, Švica," je zapisal po tekmi.

Američani so sanjali, da bodo državni praznik preživeli v pričakovanju četrtfinala, a so jim načrte po dramatičnem srečanju preprečili belgijski rdeči vragi. Zadnjo priložnost, odlično pripravljeno akcijo ob izvedbi prostega strela, je tik pred koncem preprečil vratar Thibaut Courtois. Še boljši je bil njegov kolega Tim Howard, ki je zbral 16 obramb, rekord na svetovnih prvenstvih od začetka meritev leta 1966. Še en presežek so imeli Američani: največ med vsemi je na tem prvenstvu pretekel Michael Bradley.

Po prespanem porazu bodo ameriški nogometaši spoznali veličino svojega nastopa. Howarda in Clinta Dempseyja je poklical predsednik Barack Obama: “Zelo smo ponosni. Neverjetno je, kako ste osvojili srca celotnega naroda.” Obama je večkrat javno pozdravil reprezentante, tekmo proti Nemcem pa je spremljal kar v zraku na letalu Air Force One. Zgodovina nogometa v ZDA se bo zagotovo delila na čas pred Brazilijo in po njej. Tekmo proti Portugalski si je ogledalo osem milijonov več Američanov kot finale NBA-ja med San Antoniem in Miamijem in deset milijonov več kot odločilno srečanje svetovne serije bejzbola. Množice so se zbirale na trgih velikih mest. Američani so pokupili največ vstopnic med tujci: 200 tisoč. Mnogi so se srečali z ameriško zgodovino. V Natalu, kjer je reprezentanca ZDA debitirala z zmago nad Gano, so Jenkiji med drugo svetovno vojno, zaradi bližine Afrike, zgradili največje letalsko oporišče v tujini. Dnevno je pristalo in vzletalo 1.500 letal, tam so imeli 10 tisoč mož. V glavnem mestu zvezne države Rio Grande do Norte je leta 1943 po sestanku predsednikov Getulia Vargasa in Franklina Roosvelta Brazilija vstopila v vojno. Nastala pa je tudi prva tovarna Coca-Cole v Južni Ameriki.

Razcvet nogometa v ZDA ni nov. Že nekaj časa ima liga MSL večje povprečje gledalcev kot brazilska. Predsednik Fife Joseph Blatter je priznal, da se Američani zanimajo za organizacijo SP 2026. Še danes slovi prvi iz leta 1994 po največjem številu gledalcev. K popularizaciji so veliko prispevali latinosi, predvsem špansko govoreči. Južno- in srednjeameriške reprezentance čedalje pogosteje igrajo prijateljske tekme v Ameriki, kjer imajo zagotovljeno podporo rojakov. Na veliko so v New Yorku z barvami kluba na vrhu Empire States Buildinga promovirali nogometno šolo argentinskega kluba Boca Juniors.

Italijan Mario Ferri "Superman", ki je med tekmo med Belgijci in Američani skočil na zelenico stadiona Arena Fonte Nova v Salvadorju de Bahia, se dve minuti sprehajal med nogometaši, stisnil roko belgijskemu vezistu Kevinu De Bruyneju, je moral po plačilu denarne kazni v treh dneh zapustiti državo. Brazilska policija ga ni imela na seznamu nezaželenih gostov. To je sprožilo mnogo vprašanj o varnosti.

Ferri je na stadion prišel na vozičku kot invalid in bil zato nekaj metrov od igralne površine. Na sprednjem delu majice je imel dva napisa: "Rešimo otroke iz favel" in "Ciro živi" (v spomin na Cira Esposita, navijača Napolija, ki je bil ubit v Rimu pred finalom italijanskega pokala). 27-letni Ferri je že vdiral na angleške in italijanske stadione (ima prepovedan vstop). Pred štirimi leti se je enako kot zadnji torek pojavil v Johannesburgu na polfinalu med Španijo in Nemčijo.

Brazilsko prvenstvo bo ostalo v spominu po toči golov: do danes 154 v 56 tekmah, povprečje: 2,75 na tekmo. Tudi po paradah vratarjev in dobrih, do konca dramatičnih tekmah. Evropa in Amerika sta se po začetni dominaciji nove celine izenačili po številu četrtfinalistov.

Kolumbijce čaka danes najpomembnejša tekma v njihovi osemdesetletni nogometni zgodovini. Po 24 letih bodo spet oblekli rdečo majico. Zadnjič se je to zgodilo leta 1990 v Milanu. Bil je zgodovinski dan, saj so se z golom Freddyja Rincona proti Nemcem v drugi minuti sodnikovega podaljška prvič uvrstili v osmino finala. Tokrat se borijo za polfinale. Novi zvezdnik James Rodríguez – sam je zabil več golov kot 17 reprezentanc na tem SP-ju – bo ob takšnem izzivu lahko potrdil, da je zares velik.

Brazilcem nihče ne verjame, da so tako na tleh, kot jih prikazujejo. Čeprav je bilo po dramatičnem skoku v četrtfinale pol enajsterice v solzah, Neymar je končal s poškodbo, tri dni skoraj niso trenirali, potrebovali so pomoč psihologinje in tolažbo selektorja Scolarji, da se - tudi če izpadejo - svet ne bo podrl, sta zgodovina in tradicija na njihovi strani. Majica "verdeamarela" pa samo s pojavom vzbuja strahospoštovanje.

Podatek: Klub, ki prispeva največ nogometašev v četrtfinalu, je Bayern München (10): Nemčija 7: Neuer, Boateng, Lahm, Schwansteiger, Kroos, Müller, Götze; Belgija 1: Van Buyten; Brazilija 1: Dante; Nizozemska 1: Robben. Presenetljivo pomemben delež ima kostariški Herediano s štirimi igralci.

Zgodba: Legendarni čilski branilec Elías Figueroa je edini v zgodovini, ki je na SP-ju igral, ko je bil že dedek. Leta 1982 je bil na španskem svetovnem prvenstvu star 36 let in je že imel vnučka. Resnica je prišla na dan skoraj dve desetletji po dogodku. Figueroa se je poročil, ko je bil star 16 let, njegova hčerka pa z osemnajstimi. Nastopil je tudi v Angliji 1966 in ZR Nemčiji 1974. Največ časa je igral v Braziliji, pri Internacionalu iz Porto Alegreja.