Medtem ko so gledalci na osrednjem olimpijskem stadionu Ptičje gnezdo v Pekingu gledali do zdaj najslikovitejši otvoritveni spektakel v zgodovini olimpijskih iger in verjetno najveličastnejši uprizoritveni spektakel v zgodovini človeštva nasploh - režiral ga je kitajski mojster filmske režije Žang Jiimou -, sem pred televizijskim zaslonom trpel skupaj z režiserjem televizijskega prenosa, ki je imel očitne težave s tehnologijo, ki so mu jo namenili za televizijsko produkcijo odprtja 29. olimpijskih iger.

Na začetku sem se spraševal - kdo je ta mojster?
Začelo pa se je veličastno. Dih je zastajal ob posnetkih, ki so prihajali iz 9.000 kilometrov oddaljene aktualne prestolnice sveta s takšno silno učinkovitostjo, da dvoma o težko pričakovanemu televizijskemu prenosu presežkov ni bilo. Čudovito igro barv, domišljije, bogate zgodovine, enotnosti in masovnih prizorov nam je uigrana televizijska ekipa prikazovala skozi objektive celega garnizona kamer. In verjetno je bilo v tistem trenutku veselje sedeti na režiserskem stolčku. Začetek prenosa nam je pokazal, kako premišljeno je postavljen celoten postroj kamer, mikrofonov in preostale televizijske tehnike. Režiser in njegova ekipa ničesar niso hoteli prepustiti naključju. Tudi sam sem resnično užival in se z občudovanjem spraševal, od kod mojster prihaja? Kdo je?

Čeprav od takrat, ko so vsa tekmovališča na olimpijskih igrah opremljena s televizijskimi kamerami, vabijo na igre režiserje in njihove ekipe z vsega sveta, velja nenapisano pravilo, ali bolje, nacionalni ponos, da slovesno odprtje iger in televizijski prenos prireditve zrežirata režiserja, oba domačina.

In potem se je začelo ...
In ko sem takole užitkarsko pred svojo domačo plazmo mirno grickal čips, se je zgodilo. Najprej nekajsekundna izguba slike. Enkrat. Pa drugič, tik pred nagovorom predsednika mednarodnega olimpijskega komiteja Jacquesa Roggea. Zdrznil sem se ob misli, da se to lahko zgodi, ko bo sam Hu Jintao, kitajski predsednik, razglašal odprtje iger! Zdaj je bilo sedeti na režiserskem stolu verjetno že malce manj udobno. Ampak še vedno… to so, vsaj v kulturnem okolju, iz kakršnega izhajam, tako imenovane rutinske, pričakovane težave. Dogajajo se pri uporabi velike količine tehničnih sredstev in pri zahtevnejših prenosih zvoka in slike na velike razdalje. Da pa ne bi ostalo samo pri tem, smo bili nato v kratkem priče nekoliko drugačnim menjavam slike ali po naše čudnim rezom med kamerami.

Nervoza in nelagodje
Opaziti je bilo mogoče, da obstaja določena stopnja nervoze in nelagodja. Ni bilo več tiste harmonije prehodov slike v sliko. In naenkrat se mi je zazdelo, da kar slišim, kako je režiser povzdigni svoj še pred nekaj trenutki umirjen in zaupanje vzbujajoči glas. Torej je bilo narobe še nekaj. Ampak kaj? Zagotovo se je režiserski stolček v tistem trenutku že rahlo premaknil ali vsaj zamajal. Verjetno pa se je majalo in vrtelo tudi pred očmi uniformiranih odgovornih, ki pazijo, da duhovi zveličanih prednikov ostajajo mirni in pomirjeni na svojih opazovališčih. Predstavljam si, kako obremenjene so postale v tistih minutah brezžične zveze režima in tehnična koordinacija med televizijsko ekipo.

Nastopila je kriza, to je bilo očitno
Seveda se je režiser s svojo ekipo že davno pred tem pripravil na plan B, ki se ga bodo oprijeli v primeru krize. In kriza je nastopila. To je bilo očitno. Verjetno pa so s pravočasnim odzivom poskrbeli, da večina od milijardne množice televizijskih gledalcev tega, da je nastopila kakšna kriza, niti opazila ni. Mogoče se v določenem trenutku vse skupaj ni zdelo več tako superiorno ali pa se je slika samo malo zatresla. Ampak od rahlega sunka iz Kitajske nihče ne dela velike zgodbe in tako so gledalci ostali mirni in navdušeni. In to je bilo v tistem trenutku pomembno.

Priprave dolge dve leti in več
Naj kar tako, malo za vmes, povem, da so vsi režiserji, ki delajo na olimpijskih igrah, skrbno izbrani in preverjeni mojstri svojega poklica. Da se na svoje delo pripravljajo dobri dve leti ali več. Da se vsi zelo dobro zavedajo, da olimpijske igre niso prostor in čas za poizkuse ali izvajanje televizijskih akrobacij. O tem se lahko prepričamo vsak dan ob gledanju vrhunskih televizijskih prenosov z različnih prizorišč na igrah. Da si bil režiser na olimpijskih igrah lahko rečeš komaj takrat, ko si svoje delo tam opravil od začetka do konca. V vsakem trenutku te namreč lahko odslovijo in zamenjajo, če v svoje delo ali vase nisi siguren.

Niti malce mu nisem zavidal
In režiser televizijskega prenosa otvoritvene slovesnosti olimpijskih iger v Pekingu je svoje delo opravil do konca. Profesionalno in korektno. Seveda smo nekateri, ki se na žalost s tem obremenjujemo, opazili, da je imel mojster očitne težave. Da mu ni bilo prav nič lahko, še posebej, ker so njegove muke trajale več kot štiri (!) ure. In ko sem se zavedal, da stoji njegov režiserski stol z vsemi štirimi na nepredvidljivih kitajskih tleh, mu tega stolčka tisti trenutek nisem niti malo zavidal.

Čaral, da je uresničil obljubljeno
Nekdo nas je pred začetkom prireditve v fazi velikega pričakovanja preprič(ev)al, da nam bodo prek televizijskih zaslonov s pomočjo 40 in še nekaj kamer pričarali odprtje, kakršnega še ni bilo. In danes sem skoraj prepričan, da je bilo treba režiserju prav res čarati, da bi uresničil obljubljeno. Kajti tudi če je bila številka realna, se je mojster obrti med prenosom zagotovo lahko zanesel na občutno manjše število kamer, kot pa je bilo navrženo pred tem. Verjel bom na besedo, če mi bodo povedali, da so nekatere kamere odpovedale ali pa niso bile tehnično izpravne. A verjetno tega, da je začela odpovedovati tehnika, in to že na prvem prenosu, nihče od njih ne bo povedal kar tako. Očitno se Kitajci v svoji želji po popolnosti spopadajo z jeznimi duhovi preteklosti, ki jim nalagajo hude kazni v primeru napake. In pod težo takšnih strahov se lahko hitro zatečeš po napačno rešitev.

Režiserja rešil plan B
Olimpijske igre na Kitajskem nas bodo torej ves čas opozarjale na kulturne razlike, ki so sestavni del življenja na modrem planetu. In takšne jih moramo spoštovati. V vsej svoji veličini so prisotne tudi v filozofiji in izvedbi televizijske ali odrske režije. Ukazane ali prepovedane. Če jih bomo znali prepoznati, se lahko marsičesa naučimo.

Še vedno pa ostajam neomajen v svojem prepričanju, da je režiserja in ekipo rešil prav njihov lastni plan B ali z drugimi besedami dobra priprava, odlična reakcija in mojstrova predvidljivost. Režiserski stolček je opravičil svoje ime in poslanstvo.

Dejan Čretnik, režiser TV Slovenija