Prvič sem na prizorišču (zimskih) olimpijskih iger, zato nimam prave primerjave, a sodeč po zapisih tujih kolegov, res ni vse tako, kot bi moralo biti. Ali če citiram kolege s televizije in radia, ki imajo precej več izkušenj: "Če te na recepciji pričakajo s pijačo, veš, da je nekaj narobe. Če pa te pričakajo še z brezplačnim kosilom, je nekaj res zelo narobe."

Čakanje na hotelske sobe je trajalo zelo dolgo, če se izrazim v športnem žargonu: iz dolžine dvoboja namiznega tenisa se je hitro povečal na čas tekme ameriškega nogometa (z vsemi predolgimi odmori za oglase vred, seveda). Človek pa ima občutek, da je orodje v rokah športnikov - žoga, ki si jo podajajo, namreč.

Sam se pravzaprav sploh ne morem pritoževati. Soba, v kateri sem na koncu (po eni selitvi) pristal, ima skoraj vse. Posteljo, omare, vodo (toplo, kar je po pripovedovanju kolegov pravi prestiž; predvsem pa ni rumene barve), delujoča straniščna školjka, edina težava je povezava s spletom, ki ne dela.

Po vsej Rdeči Poljani je sicer nameščenih ogromno brezžičnih oddajnikov, a težava je, da ob poplavi številnih novinarjev izgubljajo svojo moč. Tako je skoraj nemogoče poslati čivk s fotografijo (tudi v novinarskem središču). Ironično, Twitter se organizatorjem nehote maščuje ravno s pripovedjo številnih zgodb o slabi pripravi na igre.

Ljudje so sicer zelo prijazni, skušajo pomagati na vsakem koraku. Tudi strogi varnostniki in podrobni pregledi v resnici niso tako strogi in dolgotrajni. Težava je pač v infrastrukturi, sploh elektronski.

Pred odhodom v Soči sem se znašel v zamrznjeni Notranjski. Prepričan sem bil, da grem zdaj v urejen kraj, kjer bo vse delovalo. Motil sem se, v resnici je stanje zelo podobno, le da v Rdeči Poljani ni snega in ledu, v velikem delu Slovenije pa ni električne energije.

Iz Sočija