Gros je v pogovoru za MMC potegnil črto pod skakalnim delom olimpijskih iger, ki je prinesel toliko dobro volje v slovenski tabor. A nadaljevanje sezone prinaša še dva vrhunca - svetovno prvenstvo v poletih in Petra Prevca v lovu na veliki kristalni globus.
Slovenska skakalna odprava se iz Sočija vrača z dvema olimpijskima medaljama Petra Prevca, kar je izjemen uspeh.
To so sanje, iti na olimpijske igre in se vrniti z dvema medaljama. A to niso le sanje vsakega športnika, ampak tudi vsakega trenerja. To je uspeh celotne ekipe in celotnega slovenskega skakalnega športa. In velja tudi širše, to je uspeh za celotni slovenski šport in javnost.
Na obeh posamičnih tekmah je slavil Poljak Kamil Stoch. Kje je imel odločilno prednost pred Prevcem?
Razplet na veliki napravi bi lahko bil povsem drugačen, če bi bil na voljo tudi poskusni skok. Peter je skakal veliko bolj v krču. Znan je po tem, da zna bolj stopnjevati nastope, tako mu je res manjkal poskusni skok. Sam bistvene razlike med njima ne vidim. Vsak ima svoj stil, eden je bolj uspešen v enih vremenskih razmerah, drug v drugih. Pomembna je tudi psihična stabilnost, da ne pride do napak. Med njima so v resnici zelo majhne nianse, en dan pretehtajo na stran enega, drug dan na stran drugega. Do konca sezone bomo lahko spremljali še zanimiv boj v lovu na veliki kristalni globus.
Japonec Noriaki Kasai je pri 41 letih osvojil dve olimpijski medalji, kar je pravi fenomen. Ni veliko skakalcev, ki bi še tekmovali pri 35 letih.
Jaz ga lahko samo občudujem. Japonci so sicer po konstituciji, načinu prehranjevanja in drugih elementih dalj časa mladeniči. Imajo tak način življenja. Če jih pogledate, se vam zazdi, da se postarajo šele pri 60 letih, pri 50 še nimajo gub. Nekaj je torej že v sami genetiki, zaradi česar lahko dlje vztrajajo. Seveda še bolj pomemben fenomen pa je, da je pri teh letih našel motivacijo za vrhunske dosežke. Kasai me je navdušil že lani v Planici, ko je padel. Zdravnik mu je odsvetoval, da bi še nastopal, a tega mu nihče ni mogel preprečiti. Pri teh letih ima motivacijo na zelo visoki ravni, kar mu omogoča tako vrhunske dosežke.
V svetovnem pokalu tekem na srednji napravi skorajda ni več. Bi jih moralo biti po vašem mnenju več? Zmagovalec skupnega seštevka svetovnega pokala bi bil potem res kompleten skakalec.
Mislim, da bi res lahko imeli kakšno tekmo več na srednjih napravah, s tem bi dobili tudi kakšnega novega organizatorja tekem za svetovni pokal. Dejstvo je, da smučarskih skokov ni brez srednjih naprav. Kakovostne srednje naprave so potrebne, da lahko razvijaš nove rodove, s tem lahko dosežeš tudi hitrejši razvoj kakšnega mladeniča.
Do zdaj je le šest slovenskih skakalcev osvojilo posamično medaljo na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih. Potem imamo tu Prevca, ki je na začetku kariere, pa ima že štiri medalje.
Najboljši izraz zanj je, da je zelo "skuliran". On bolj uživa v skokih kot pa v prejemanju samih medalj. Najbrž mu je odveč ves cirkus, ki pride s temi uspehi. Dobesedno ga vlečejo po vseh sprejemih. To je sicer razumljivo, saj obstajajo obveznosti do navijačev in sponzorjev. Na drugi strani pa je tudi res, da je zveza bolj zrela, kot je bila včasih. To pomeni, da se ne zaustavijo pri eni sami medalji, ampak se zavedajo, da jih čaka še ena tekma, kjer lahko ponovijo uspeh. Dobro se spomnim Predazza 1991, ko je Franci Petek postal svetovni prvak na večji napravi. Ko je dobil zlato medaljo, je bilo za nas svetovno prvenstvo končano, čeprav je čez teden dni sledila še tekma na manjši napravi. Franci Petek je bil takrat v vrhunski formi in bi lahko vzel medaljo tudi na drugi posamični tekmi. A enostavno v tistem trenutku ni bil dovolj psihično pripravljen, da bi še enkrat posegel po zmagovalnem odru. Občutek je bil, da se razmišlja: 'Imamo medaljo, a potrebujemo še kaj več?'
Vsi, ki Petra Prevca dobro poznajo, pravijo, da je neverjetno miren.
No, takšen je samo navzven. V vsakem človeku se v takem trenutku prav gotovo "kuha". Res pa je, da funkcionira zelo mirno. Ta pristop lahko koga včasih spravi ob živce, pet minut pred tekmo se namreč obnaša (tako je vsaj videti), kot da bi prišel na trening. Takrat je res miren, miri tudi preostale fante, nikoli ne dela evforije. To je prav gotovo njegova velika prednost.
Pri njegovih dosežkih se mi zdi pomembna tudi njegova razvojna pot. Če pogledamo, denimo, Primoža Peterko in Roka Benkoviča, sta eksplodirala kot meteor, nekaj časa žela uspehe, nato jima je to le redko še uspelo ponoviti. Pri Prevcu pa je opaziti postopen razvoj.
Prevc bi lahko še prej zablestel, a je njegov razvoj nekoliko ustavila poškodba pri padcu v poletih v Oberstdorfu. Takrat je bil na poti, da naredi fenomenalne skoke, takrat bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi odličen rezultat naredil že na svetovnem prvenstvu v poletih v Vikersundu. Poškodba je tako njegov pohod na Olimp premaknila za eno sezono. Mogoče je bilo pa dobro, da se je takrat zgodila tista poškodba.
Slovenija je v zadnjih dveh sezonah svetovnega pokala dobila kar pet od osmih ekipnih tekem, še dvakrat je bila tretja. Glede na to statistiko je peto mesto razočaranje, a po videnem na vseh treningih je to realen domet.
Pri oceni je treba upoštevati dejavnik poškodbe Robija Kranjca. Ko je skakal na manjši napravi, je imel tudi četrto in peto daljavo serije, prav v vsaki pa je bil med deset. Potem je prišla poškodba. Vsi smo živeli pod vtisom, da se lahko vrne v odlično formo, ki jo je prikazal pred poškodbo. Kljub poškodbi pa je bil še vedno v taki formi, da je bil njegov nastop povsem upravičen. Če bi hoteli računati na kar koli, smo ga potrebovali v najboljši izvedbi. A tudi preostala člena ekipa sta zaostala za svojimi najboljšimi skoki. Ko vse to sešteješ, hitro ugotoviš, da ne moreš do medalje. Želje pa seveda so, in to velike! Lani smo bili pred svetovnim prvenstvom v Predazzu skoraj zmagovalci "team toura", pa smo ostali brez medalje. Letos sta bili dve tekmi, obe smo dobili, a se nam spet ni sešlo na najbolj pomembni tekmi sezone. Imeti moraš vsaj dva res razpoložena skakalca, na tej tekmi se je izkazalo, da bi potrebovali tri. Če se spomnim treningov, Nemci so bili tudi v zelo spremenljivi formi, kaj lahko bi končali na našem mestu, zdaj pa so olimpijski prvaki. Sam treningov ne jemljem kot nekaj najbolj zveličavnega. Povedati moram tudi, da skakalcev ne obtožujem, seveda sem razočaran, saj sem vendar njihov navijač in ljubitelj skokov. Zaradi petega mesta nisem nehal verjeti v njih in verjamem, da bo že v Lahtiju povsem drugačna zgodba.
Kako bi sicer ocenili pripravo obeh skakalnic?
Zelo dobro. Skakalno središče je funkcioniralo odlično, logistika je bila vrhunska. Videlo se je, da so več kot štiri leta proučevali sisteme po vsem svetu. Vodja središča je bil prej ataše v Vancouvru. Mednarodna smučarska zveza ga je po hitrem postopku spustila, da je postal asistent tehničnega delegata. S tem je dobro spoznal zakulisje smučarskih skokov. To se je tudi poznalo v končni izvedbi, res so naredili super posel.
Kakšna usoda po vašem mnenju čaka skakalno središče RusSki Gorki? Bodo tu še tekme na najvišji ravni, denimo tekme svetovnega pokala?
Tekme so lahko, o tem ne dvomim. A tu se poraja drugo vprašanje. Prostor za tekme svetovnega pokala je v decembru, preostali termini so zelo ustaljeni, imajo jih sami vrhunski organizatorji. Mednarodna smučarska zveza ne vidi razloga, zakaj bi, denimo, vzela Japoncem tekmi v januarju ali Oslu v februarju … Za vsakega dobrega organizatorja pa je še vedno prostor v decembru. Nivo svetovnega pokala v smučarskih skokih je sicer tak, da na prvem mestu potrebuješ dober objekt. Na drugem mestu je tradicija, na tretjem mestu pa gledalci. Če enega od teh pogojev nimaš, ni variante, da dobiš tekmo za svetovni pokal. Mogoče pa imajo prostor za nordijsko kombinacijo ali pa ženski svetovni pokal.
S temi igrami se končuje tudi prvi olimpijski ciklus, v katerem velja vetrna izravnava. Ta matematični algoritem je še dodatno zgostil konkurenco.
Če bi imeli vetrno izravnavo že v Naganu, bi morda imeli dve olimpijski medalji Primoža Peterke. S tega vidika sem velik privrženec vetrne izravnave.
Sezona še zdaleč ni končana, saj ponuja še dva vrhunca: svetovno prvenstvo v poletih in boj za veliki kristalni globus. Kaj od Slovencev pričakujete na teh frontah?
Najprej poleti. Računam, da se bo Robi Kranjec spravil k sebi. Če se bo to zgodilo, imamo z njim in Petrom Prevcem dva resna kandidata za posamično medaljo. Potem imamo Jurija Tepeša, ki bo joker v lovu na medaljo. Če bo Jernej Damjan pokazal tisto, kar je na Japonskem, bo šlo tudi daleč. S tem pa imajo tudi veliko možnosti za ekipno medaljo. V Harrachov bomo šli z velikimi pričakovanji. Boj za veliki kristalni globus pa se bo odločil takoj zdaj, v prvem tednu po vrnitvi domov, še pred nadaljevanjem svetovnega pokala. Če bodo tekmovalce pustili malo pri miru in jim organizirali le sprejem na Brniku, bo v redu. Če pa bo sprejemov ogromno, si bo tekmovalec kar želel, da bi bilo sezone hitro konec. Zelo bo delikatno, kaj bodo s kom počeli. Tako kot se bo začelo v Falunu, se bo potem tudi končalo. V Skandinaviji si bodo tekme vrstile v tako silovitem ritmu, da ne moreš več popraviti forme.
Iz Sočija
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje