Najboljša slovenska smučarka lanskega leta je na olimpijskih igrah v Vancouvru dokazala, da ni le ena najboljših tekačic na smučeh, temveč je sposobna premagati za mnoge nepredstavljive bolečine. Po vrnitvi iz bolnišnice v Vancouvru v slovensko vas, je o svojem uspehu prvič spregovorila za medije. S Petro Majdič se je za RTV Slovenija pogovarjal Marjan Fortin.

21. zimske olimpijske igre so imele svoje zgodbe in svoje junake. Ena izmed teh je bila tudi slovenska junakinja v teh dneh, Petra Majdič, ki se je po herojskem boju iz pekla prebila nazaj do nebes. Petra, kakšno je zdravstveno stanje danes, se počutite bolje?
Zdravstveno stanje se izboljšuje. Vsi drugi so precej presenečeni nad okrevanjem, ki pospešeno sledi. So pa že zdravniki v Vancouvru presenečeni, kako sem zmogla, kar sem naredila. Pravijo, da sem ene vrste medicinski čudež in očitno to še kar drži. Je pa precej odvisno, pod kako močno dozo tablet sem. Trenutno tablete držijo in sem še kar v redu.

Je tako težko pričakovana kolajna vendarle pokrila vse trpljenje, ki ste ga pravzaprav preživeli? Bi šli še enkrat skozi to kalvarijo, ki je za vami?
To so bile ene moje sanje, a ne sanje zadnjih let, zadnja leta so bila kar precej realnost. So pa bile otroške sanje. Ko si otroške sanje enkrat izpolniš, je to veliko olajšanje, super občutek. Ker smo vedeli že par dni, kaj se dogaja z mojo formo, ki je bila na življenjski ravni, kar so pozneje povedali tudi vsi trenerji svetovnega pokala in tekmovalke, ki so me premagale in so bile konkurentke ter so me videle zadnje dni teči, potem ostane tisti priokus, ko rečeš 'Joj, ne, kaj bi lahko vse dobili na tej olimpijadi'. Ampak dejstvo je, da sem si še poleti rekla, da podpiši za katero koli medaljo, katerega koli leska. Zdaj, ko pa pogledam že malo bolj realno, treba je namreč vedeti, da par dni nisem mogla razmišljati o vsem skupaj, je pa pač to ena posebna medalja, ki ima pri meni težo, in je ne bo nikoli izgubila. Da, bilo je vredno.

V 22-letni karieri ste verjetno doživeli že veliko padcev. Vaš trener, ki vas je postavil na pota šampionske slave, Robert Slabanja, je dejal: 'Ja, Petra je kriva za padec, ne pa tudi za poškodbo.'
Definitivno je to tista najhujša stvar. Bile so razne polemike, pogovori nekaterih relativno odgovornih. Mislim, da tukaj ni najbolj odgovoren naš tehnični delegat. Moram poudariti, da sva prijatelja in vem, da je to eden najboljših tehničnih delegatov na svetu.

Dejstvo je, da sem vzela čudno zavoj. Jaz sem druga tekmovalka sveta, prva šprinterka. Jaz znam smučati. To je ena stvar, je pa res, da nihče ni vedel za tisto luknjo, to so priznali tudi odgovorni. Enostavno niso vedeli, da je tam previsna stena štirih metrov in tiste skale spodaj.

Da, mogoče sem bila sama kriva za padec, definitivno pa ne, da je bil ozek del proge nagnjen v to luknjo. Pač jaz sem bila tista, ki je plačala krvavi davek. Definitivno so se pa vsi strinjali že pred tekmo in po njej - slej ko prej bi nekdo plačal ta davek.

Verjamem, da so se organizatorji maksimalno potrudili. Verjamem, da so imeli težave. Ampak glede na ta spust, če so rekli, da je vse v redu in da je moja napaka, ne razumem, zakaj so potem začeli zavarovati, zakaj so potem iz dneva v dan postavljali višje ograje, ko so enostavno ugotovili, da ne ščiti ničesar. Zakaj so našli, mislim, da še vsaj 11 točk na progi, ki so jih morali dodatno zavarovati. Tukaj je cel kup vprašanj. To, da sem jaz kriva, se mi ne zdi niti pravično in niti fer.

V teh dneh ste verjetno prejeli veliko čestitk? Športni svet se vam klanja, katere čestitke in priznanja pa ste bili najbolj veseli?
Predvsem sem bila vesela tega, da so moje rivalke v svetovnem pokalu prihajale k meni, vsi so pošiljali rože, čestitke, me obiskali osebno, tudi še zdaj, v olimpijski vasi. Vsi so nas poiskali. Čeprav smo velike rivalke in gre za velike stvari, za olimpijske medalje, za pozicijo biti najboljši na svetu, pa vseeno ostaja med nami ta prijateljski duh. Očitno sem jim prirasla k srcu ne samo kot tekmovalka, ampak tudi kot oseba, ker to ni običajno, da je tak korak narejen.

Ko ste bili v bolnišnici v Vancouvru ste s hudimi bolečinami počakali še na razplet ženskega superveleslaloma in celo prekinili operativni poseg?
Ja, drži. Teh zgodbic je zdaj res ogromno. O tej tekmi se smejimo ali pa jokamo. Sta samo ti dve možnosti, ko se pogovarjamo o tekmi. Že med tekmo je bilo cel kup takih smešnih dogodkov, verjetno jih bomo slej ko prej dali v eno tako anekdotno zgodbo. Bilo je tako, da sem tri dni prosila, naj mi odstranijo drenažno cevko, ki mi je povzročala nepredstavljive bolečine v prsnem košu. Iz dneva v dan so mi podaljševali zdravljenje, ni se dobro celilo. Potem sem gledala super-G in bila je številka 16, ko je prišel zdravnik in rekel: 'Petra, zdaj pa lahko.' In sem rekla: 'Ne, ne, zdaj pa jaz ne morem, zdaj pa morate enostavno počakati, da odpelje številka 22, Tina.' Potem smo se veselili. Rekli so, da je možnost, da izgubim zavest. Pa sem rekla: 'Ne, jaz tole moram pogledati.'

Neverjetna je še ena zgodba. Tako zelo ste si želeli to kolajno. Ko ste jo osvojili, ste seveda morali ponjo, vendar niste hoteli z vozičkom, ampak ste dejali: 'Da, šla bom peš, tudi s spremstvom in pomagali mi boste naličiti in ozaljšati se.'
Vse je bilo malce čudno. Pozneje so mi tudi zdravniki vancouvrske bolnišnice, ki so v tem moštvu te poliklinike v Whistlerju, podelili zlato medaljo, ki so jo sami naredili. Trenutno veljam za zdravniški čudež.

Potem so rekli, da ni variante, da mi uhaja zrak, ki se nabira, in je nevarno, da je lahko hudo ogroženo zdravstveno stanje. Pa sem rekla: 'Glejte, to ni moja kolajna, kar nenehno poudarjam, to je bilo za ekipo narejeno. Saj tudi nisem zavestno tekla za medaljo, zase, to je bilo za ekipo. Smo kot en velik tim. To je bilo tudi za tek na smučeh in za vse v Sloveniji, ki so ostali doma in dihali zato. Če sem tam pet ur nenormalno trpela, boste ostali, jaz grem z vami ali brez.' Potem so rekli: 'Nemogoča je.' Šla sem po medaljo in nikoli mi ne bo žal, saj je to največji trenutek, ko ti predajo na slavnostni podelitvi medaljo - ne, ni mi žal.

Olimpijske igre in sezona so za vas končane. Pred igrami ste podali zelo zanimivo in dvomljivo izjavo: "Moje nadaljevanje kariere bo odvisno od nastopa na olimpijskih igrah." To bi lahko pomenilo dvoje. Že veste, kako naprej?
Ne. Trenutno sem še tako pod vtisom vsega skupaj. Malce so se hecali, da sem vmes že rekla, namignila, da tole še ni dokončana zgodba in da bom šla naprej. Čez par dni so mi rekli: 'Ali veš, kaj si rekla?' in sem odgovorila: 'Ja, ampak vi veste, da sem bila tri dni na morfiju in da nisem bila ravno pri zavesti.'

Odprto je še marsikaj. Se zavedam, da me čaka dolga rehabilitacija. Tudi če bi šla naprej, se bo treba pogovoriti z ekipo. Zbrati bi bilo potrebno močno ekipo celega slovenskega 'laufa', ki dela za vse, in jih zadržati. Oni imajo zares veliko željo, a problem je v tem, da jaz vem, kaj sem naredila za take rezultate in ne vem, ali trenutno imam toliko moči, da nadaljujem v tem slogu.

Iskrene čestitke za vse, kar ste storili za slovenski smučarski tek, slovenski šport in za samozavest slovenskega naroda.
Upam, da je bila ena taka svetla točka v tej kvoti. Večkrat rečem, da se želim vrniti v Slovenijo z ekipo vseh, da to ni moja medalja. Zanjo se nisem borila, kot da se borim jaz, borili smo se vsi. Okoli mene je ogromno ljudi in tudi veliko jih je še v Sloveniji; prejšnji trener in starši. To je pač naša, slovenska medalja.