Uporaba dopinga je stara toliko kot šport, a vse več razkritih dopinških nečednosti v športu, tako v Sloveniji kot tudi v tujini, nakazuje tudi na to, da je bolj prisoten med športniki kot kdaj koli prej.

Namen boja proti dopingu je med drugim tudi zagotoviti enake tekmovalne pogoje vsem športnikom. Tu gre predvsem za temeljna etična načela športnega duha. Poraja pa se tudi pomislek: ali je raba dopinga v tekmovalne namene sploh še etično, moralno vprašanje glede na to, kakšen pritisk se vrši na profesionalne športnike v današnjem času, kjer je vrhunski športni dogodek bolj kot ne gladiatorski spektakel, kjer je vse podrejeno rezultatu in kjer športniki "prodajo" svoje telo menedžerju, agentu, športni organizaciji etc.

Šport je biznis!
"V današnjem vrhunskem, profesionalnem športu so se pravila igre dejansko spremenila," pravi Jani Dvoršak, direktor slovenske protidopinške organizacije SLOADO. "Zelo pogosto tudi slišimo rek, da je šport biznis. Nesporno je! Ob podatkih, da se podpisujejo prestopi igralcev za več kot 200 milijonov evrov, je to resnično velik biznis! In v teh pogojih je doping pogostokrat vpleten. Zame je to, ali je to etično ali neetično vprašanje, nesporno! V organizacijah, ki se ukvarjamo z reševanjem tega problema športa, govorimo o zaščiti športnikov. Zaščititi moramo vse čiste športnike, kar na neki način vpliva na integriteto športa. To je naš cilj!"

Boj proti dopingu boj za zdravje športnika
"Boj proti dopingu ni samo ohranjanje moralno etičnih načel, ampak je v bistvu tudi boj za zdravje športnika," trdi Lovro Žiberna, magister farmacije z Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Vse prepogosto se doping povezuje z etičnimi kršitvami, premalo pa se poudarjajo posledice za zdravje, ki jih uporaba teh prepovedanih substanc nosi. "Sam vrhunski šport seveda je velika obremenitev za telo, a sporočilo, ki ga nosi za preostalo populacijo, vsaj z vidika zgledov za mlajše, da se v športu pogosteje udejstvujejo, je to seveda ključno. In kadar šport nosi to konotacijo dopinga, seveda izgubimo sporočilo zdravja."

Isakovićeva: Doping nikoli ni prišel v poštev
"Ko se športniki navadijo, da je to nekaj povsem normalnega, da jemlješ prepovedane substance, potem se tudi vsa psihologija športa spremeni in nihče več ne bo verjel v to, da je sploh kaj mogoče doseči na čist način," meni magistrica psihologije Sara Isaković, nekdanja vrhunska plavalka in olimpijska podprvakinja. To Isakovićeva že opaža pri mladih športnikih, ki jo najprej vprašajo, ali je športnik čist, in žalosti jo, da je njihova prva misel prav to. Sama nikoli ni bila niti nagovorjena, naj vzame prepovedane substance, niti jih ni nikoli uporabljala. "Pri meni doping ni nikoli prišel v poštev, saj ne bi mogla niti spati, če bi vedela, da jemljem kar koli prepovedanega! Pa tudi verjamem, da trd trud in zdrava, pametna glava prav tako pripeljeta na isti cilj," dodaja.

Z dopingom zaton karier športnikov
Nekaj glavnih skupnih imenovalcev, ki so specifični za tveganje uporabe dopinga, so med drugim tudi zaton kariere športnika, prehod iz mladinske v člansko kategorijo, vrnitev po poškodbi ipd. Glavna težava dopinga je tudi v tem, da te substance dejansko delujejo. Športnik opazi napredek, ki ga prej v nekaj letih ni dosegel, in to je seveda močna motivacija za vztrajanje pri dopingu. Glavni vzrok je večinoma torej ta, da zadeva deluje. In zmotno prepričanje, da verjetno tudi drugi to počnejo, je razlog za nadaljevanje uporabe prepovedanih substanc. Športniki velikokrat tudi nimajo ustreznega znanja in se ne zavedajo, da to početje pušča posledice na zdravju.

Analize vzorcev na svetovni ravni
Analize kažejo, da je bilo v zadnjih 15 letih približno od 1 do 2 odstotka vseh odvzetih vzorcev pozitivnih na doping. "Dejstvo pa je, da je mogoče uporabljati snovi, za katere analitične metode še niso bile razvite, in če v strokovnem timu posameznega športnika sodelujejo ljudje s farmakološkim znanjem, ki so sposobni iz znanstvene literature oceniti, katere učinkovine današnja tehnologija omogoča, da se jih detektira in katere ne, je to seveda lahko vzrok, da so testi negativni kljub večji prevalenci dopinga," razlaga Žiberna. In dodaja tudi zanimivo raziskavo iz leta 2015, opravljeno med športniki v Nemčiji, z naključnimi vprašanji, z metanjem kocke. V prostoru so bili sami. Vprašanje raziskovalcev je bilo, ali so kdaj koli v karieri jemali doping. Anonimnost je bila zagotovljena in športniki so odgovarjali po resnici. Tako so ocenili, da je bilo v vrhunskem športu nekje od 30 do 50 odstotkov pozitivnih odgovorov. "Ta prevalenca seveda ni v korelaciji s tem, kar mi dosežemo analitično v laboratoriju, govori pa o tem, da je težava dopinga danes velika," dodaja Žiberna.

Shranjevanje vzorcev
Hrambo vzorcev za analizo je s prejšnjih osmih let Svetovna protidopinška organizacija (WADA) v letu 2015 zvišala na 10 let. Predvideva se, da bo z razvojem znanosti mogoče detektirati tudi tiste športnike, ki jih danes ne moremo oziroma so z danes dostopnimi analitičnimi metodami rezultati pokazali, da so čisti. Teh 10 let je doba, ki obsega dva olimpijska cikla plus dve leti. "Zagotovo je to del naše strategije, saj je boj proti dopingu zelo kompleksen in ga je treba jemati iz vsaj treh zornih kotov. Eden je transparentno poslovanje, vodenje športnih organizacij, potem z medicinskega, kjer brez te znanosti ne moremo odkrivati tako rekoč ničesar v povezavi s postopki analiz vzorcev ali snovi, tretji pa je pravni vidik. Vse postopke je treba pred disciplinskimi organi pravno dokazovati in na drugi strani zagovarjati visoke standarde za obe strani, tako za športnika kot tudi organizacije. In ta kompleksnost zahteva neko retroaktivno delovanje in to razumemo kot teh 10 let v bistvu," je poudaril Dvoršak in dodal, da gre veliko pripomb na račun te dobe 10 let. "Nekateri se ne strinjajo, kajti športniki so oropani, okradeni vsega tega in po 10 letih Mariji Šestak kot zadnjemu primeru med slovenskimi športniki ta medalja verjetno ne pomeni več veliko. Kaj vse je izgubila s tem, pa najbrž niti sama ne ve. Kot tudi mi ne."

Moč mentalnega treninga
Na 9. protidopinški konferenci, ki je letos ukvarjala predvsem s preventivnimi programi za šport brez dopinga, je olimpijska podprvakinja v plavanju Isakovićeva, ki je magistrirala iz performance psihologije na ameriški univerzi Berkeley, predavala o tem, kako se dopingu upreti. "Moramo začeti trenirati možgane, da se začnemo zavedati sebe in svojih dejanj, ker je to edini obrambni mehanizem, ki te rešuje, ko pristopi k tebi nekdo s prepovedanimi poživili. Da imaš sam moč, da rečeš NE. Če se ne zavedaš samega sebe in okolice, se zelo težko odzoveš pravilno. Sploh, ko si pod pritiskom. Kako trenirati čuječnost pravzaprav, to zavestno pozornost. Športniki smo sicer čuječni že po naravi, a v trenutkih, ko je želja po uspehu res velika, nas lahko stvari hitro premamijo. Zato je treba trenirati in razvijati neki zdrav 'mind set'," pravi Isakovićeva.

Kolesarstvo in terapevtske izjeme
Kar zadeva doping v profesionalnem športu, je najbolj na udaru kolesarstvo. Ampak kolesarstvo še zdaleč ni bolj tvegan šport od drugih športov. Glede na število vrhunskih tekmovalcev je kolesarstvo tudi najbolj testiran šport, pa tudi nogomet (v zadnjem letu je WADA od skupno 300 tisoč testov največ vzorcev vzela v nogometu – nekaj več kot 33 tisoč in 10 tisoč testov manj v kolesarstvu). Je pa ena najučinkovitejših mednarodnih športnih organizacij prav UCI (Mednarodna kolesarska zveza), z velikim številom vključenih športnikov v najbolj sofisticiran protidopinški program. "UCI je najboljši primer dobre prakse v svetu, vsi športi sledijo UCI-ju, na neki način pa tudi tista organizacija, ki daje dobre primere WADI, ko vodi svetovno politiko na tem področju," poudarja Dvoršak iz slovenske protidopinške organizacije. Žiberna pa je opozoril na pogosto napačno interpretacijo rezultatov glede pozitivnih testov v kolesarstvu: "Če izvedemo v enem športu največ testov, tako kot v kolesarstvu, imamo glede na neki relativni delež tudi največjo absolutno številko pozitivnih analitičnih najdb. V nasprotju z nekaterimi drugimi športi, kjer naredijo 10- ali 20-krat manj testiranj kot v kolesarstvu, je seveda tudi ob enakem relativnem deležu absolutna številka pozitivnih najdb manjša. Seveda je potem za novinarje, ki usmerjajo javno mnenje o tem, kateri športi so tvegani, ta absolutna številka vodilo."

Kaj pa, ko ima športnik kronično bolezen?
Farmakolog Žiberna je še omenil, da je krvni doping kot prepovedana metoda že dokaj stara (metode že iz 80. let prejšnjega stoletja, ki so v 90. prešle v novo ero s prihodom eritropoetina) in je zdaj celo v upadu. Tudi zaradi vpeljave biološkega potnega lista, še posebej hematološkega modula, s katerim spremljajo športnike vso sezono in je takoj razvidno, ali so kakšna odstopanja v njihovi fiziologiji, kar je seveda že zadosten dokaz za sprožitev proti disciplinskega postopka, če nimajo za ta odstopanja športniki ustrezne patološke razlage oziroma dokaza, da so v procesu nekega zdravljenja. Tukaj gre za t. i. terapevtske izjeme, ki so zelo pomembno poglavje v boju proti dopingu. Na nekatere replike laične javnosti, da športnik s kronično boleznijo, za katero mora jemati zdravila, v vrhunskem, profesionalnem športu nima česa iskati, pa Žiberna odgovarja: "Ne strinjam se, da bi bil bolnik, ki ima kronično bolezen, izključen iz vrhunskega športa. Če ima športnik legitimno medicinsko diagnozo in za zdravljenje svoje bolezni potrebuje farmakološko terapijo, ki je sicer na seznamu prepovedanih snovi, je to v primeru bolezni dovoljeno. Je to početje legitimno."

Športnik mora seveda to ustrezno urediti pri specialistu in, ko dobi dokumente, jih pošlje na nacionalno ali mednarodno protidopinško organizacijo. Ta potem izda dovoljenje, da gre za terapevtsko izjemo.