V tem elitnem klubu je 645 tekačev in 358 tekačic, Erjavec pa je v pogovoru za MMC povedal, kakšna je bila njegova izkušnja na treh najbolj eksotičnih maratonih: na Antarktiki med pingvini in kiti, v Afriki med levi in leopardi in v Tibetu tako rekoč pod Mount Everestom. Ker je tudi uspešen podjetnik, ki svoje znanje trenutno nadgrajuje na Harvard Business School, smo se lotili še nekaterih aktualnih gospodarskih in političnih vprašanj.

Kdaj ste zaokrožili sedmerico maratonov na vseh celinah?
Leta 2019 v Argentini. Tistega leta sem odtekel tri maratone: na Antarktiki, v Sydneyju in v Argentini. V nedeljo sem tekel v Sydneyju, naslednjo nedeljo v Buenos Aires. Nalašč sem v Sydneyju tekel počasneje, da nisem bil preveč utrujen za naslednji maraton.

Antarktika se zdi posebej zanimiva. Kakšna je bila ta izkušnja teka?
Bilo je marca 2019, ko se je na južni polobli iztekalo poletje. Z ladjo smo se peljali iz Ushuaie, bile so številne omejitve, samo 100 nas je lahko stopilo na kopno, razkužiti moraš svoje čevlje, v naravi je tam prepovedano urinirati. Vreme se hitro spreminja, vse smo imeli, sonce, dež, sneg. Tekli smo na najbolj severnem delu Antarktike, sploh ne po snegu ali ledu, ampak po blatu. Vseeno me je precej zeblo, temperatura je bila malo nad nič. Narava je osupljiva, teren razgiban, videli smo kite in pingvine

V tem pogledu je bil poseben tudi vaš maraton v Južni Afriki!
Tam sem tekel po narodnem parku, nekaj ur vožnje iz Johannesburga. Z nami so bili ob progi "rangerji " (gozdni policisti) s puškami, saj so ob progi vse živali, ki jih štejemo med big 5 (levi, leopardi, nosorogi, sloni in bivoli).

Vzljubili ste torej bolj butične maratone. Je še kakšen poseben?
Everest maraton. Začetek je pod baznim taborom, kjer te čaka teden dni aklimatizacije. Nato se teče navzdol proti Namche Bazaarju.

Kaj pa večji maratoni?
Te sem najprej obiskoval. Berlin, Dunaj, tudi Ljubljana. Nekateri so postali že preveliki za moj okus. V Bostonu moraš po poku startne pištole čakati nekaj ur, preden dejansko začneš teči.

Kako se je začela vaša maratonska kariera, kdaj ste šli prvič na organizirano tekaško prireditev?
Pred več kot desetletjem v Radence na 21 km. Ni bila dobra izkušnja, počutil sem se slabo, imel sem vročino, a sem obljubil prijatelju, da bom tekel. Tisto leto sem tekel tudi na ljubljanski desetki in v nagradni igri dobil startnino za gorski maraton štirih občin. Sledil je še gorski maraton pod Mont Blancom.

Vam kot podjetniku tek pomeni predvsem sprostitev po stresnem delavniku?
Zagotovo. Na službenih poteh imam tekaške copate vedno s seboj. Nekdo gre na pivo ali celo vzame kokain, jaz tečem, kadar sem pod pritiskom. Saj v bistvu rešujemo isti problem (smeh). Tek je zame kot nekakšen psiholog. Nočem pa iti v ekstreme. Če loviš rekorde ali tečeš vse daljše razdalje, greš lahko hitro čez mejo, ki jo še prenese telo, sploh če pozabiš na regeneracijo. Sam bi se kmalu ujel v takšno past, razmišljal sem že o ultramaratonskih tekih, a sem se pravočasno ustavil.

Ali med tekom poslušate glasbo?
Ne. Nobene glasbe, le šumenje vetra in listov. Vedno sem zelo užival doma, v Tomačevem, ko sem šel na tek zjutraj ob šestih. Čez dan pogosto ni bilo časa, raje sem se ukvarjal z otroki. Se je pa tudi zgodilo, da sem opolnoči delal intervale na hipodromu Stožice.

Nekaterim gre v nos, da je na maratonih vse več tistih, ki se le kažejo. Recimo vplivnežev. Vas motijo?
Sam nimam Facebooka in Instagrama, me pa njihovo početje ne moti. To je njihov poklic. Nekateri vozijo taksi ali režejo salamo v trgovini, oni so vplivneži. Saj včasih se mi kar smilijo, ker ves dan porabijo za to, da najdejo prave kadre za dobro fotografijo (smeh).

Pretekli ste številne maratone, bili na vseh sedmih celinah. Kaj bi svetovali v nedeljo tistim, ki gredo prvič na 42-kilometrsko razdaljo?
Poskrbite za dober spanec, izobrazite se o pravilni prehrani, ne skrbite za "zidove" na 30
ali 35 km – to se zgodi le ob pomanjkljivem treningu – in predvsem, uživajte v izkušnji!

V Kopru ste diplomirali na fakulteti za menedžment, kako ste zdaj pristali na Harvardu na podiplomskem študiju programa OPM (Owner/President Management)?
OPM-program na Harvard Business School je zasnovan v treh intenzivnih enotah, razporejenih v 24 mesecih, kar udeležencem omogoča, da nova spoznanja in strategije sproti uporabljajo v svojih podjetjih. Tako lahko že med samim programom izboljšujejo poslovne prakse in prilagajajo pristope glede na pridobljena znanja, kar predstavlja zelo praktičen način učenja z neposrednim vplivom na poslovanje. Med sošolci so tudi tisti, ki prihajajo iz držav v razvoju, za katere pogosto zmotno mislimo, da so za nami 20 let, a realnost je povsem drugačna. Na vseh področjih so izjemno napredni – od strategije do inovacij. Njihova podjetja zaposlujejo tudi po 100.000 ljudi, in kar me najbolj navdušuje, je njihova iskrena želja, da s svojim delom izboljšajo svet. Iskreno pa moram dodati, da smo Evropejci v tem pogledu precej zaostali – brez zadržkov lahko rečem, da smo postali ena najbolj pasivnih celin, ki se upira spremembam in razvoju, medtem ko je edino, kar nam še ostane, čezmerna regulativa, ki ovira inovacije in prilagajanje hitrim svetovnim spremembam.

So v vaši bližini tudi kakšne znane osebnosti?
Moj sošolec je Will.i.am iz glasbene skupine Black Eyed Peas. Skupina je v svoje delovanje že pred enim letom uvedla principe umetne inteligence, ki komunicira z občinstvom, spremlja, kdaj pridejo ljudje na koncert, celo pesmi piše. Zelo prijeten možakar. Na Harvardu nima statusa zvezde. Tu si mora vsak zaslužiti spoštovanje.

Kakšno je vaše mnenje o umetni inteligenci?
UI se razvija s tako neverjetno hitrostjo, da si težko predstavljamo, kam vse bo peljala.
Nihče si ne želi zamuditi tega vlaka, saj se vsem zdi, da bo prihodnost pripadala tistim, ki
se bodo pravočasno prilagodili in investirali v to področje. V manj kot petih letih bomo
verjetno priča nastanku tovarn, ki bodo popolnoma avtomatizirane, brez človeških
delavcev. Te tovarne bodo v celoti upravljane s pomočjo umetne inteligence in robotov,
kar bo drastično spremenilo način, kako razumemo delo in gospodarstvo.

To pa ne bo vplivalo samo na industrijo in proizvodnjo, ampak tudi na celotno družbeno
strukturo. Z uvedbo tovarn brez delavcev se bomo morali spopasti z izzivi, kot so
brezposelnost, sprememba vloge ljudi v gospodarstvu in potreba po novih oblikah
izobraževanja in prekvalifikacij. Prav tako bo treba razmisliti o tem, kako bomo v
prihodnje financirali države, če bodo velike družbe vse bolj avtomatizirane in bodo
zaposlovale manj ljudi.

Ena od možnosti, ki se odpira, je uvedba univerzalnega temeljnega dohodka, kar bi lahko
postal nujen ukrep, ko se bodo vloge delavcev močno zmanjšale. Ključno bo, da
države, kot je Slovenija, ustvarijo okolje, ki bo privlačno za takšne tehnološke naložbe
– z ugodno infrastrukturo, stabilno električno oskrbo in odprto politiko do inovacij. Tiste
države, ki bodo znale privabiti podjetja brez zaposlenih in obdržati prihodke v proračunu,
bodo v prihodnosti imele veliko prednost.

Smo Slovenci pripravljeni na UI? Šolski sistem je še vedno precej zastarel.
Naš šolski sistem ima več kot 200-letno zgodovino in je bil večkrat posodobljen, a to, da še vedno nimamo obveznega računalništva v osnovni šoli, kaže, da resnih sprememb ni bilo že nekaj desetletij. To odraža širšo miselnost, ki še vedno poudarja varnost dolgoročnega zaposlovanja v isti službi vse do upokojitve – kar v današnjem hitro spreminjajočem se svetu ni več realno. Medtem ko v drugih državah že razpravljajo o popolni robotizaciji in avtomatizaciji delovnih procesov, mi še vedno razpravljamo o tem, kako se sploh lotiti digitalizacije in računalniške pismenosti. Kar pa je še bolj presenetljivo, je to, da se naše ministrstvo za delo ukvarja z vprašanjem pravice do odklopa od dela, ko pa smo manj kot desetletje oddaljeni od trenutka, ko bodo umetna inteligenca in roboti prevzeli večino dela. V takšnem kontekstu bi morala biti ključna razprava usmerjena v prihodnost – kako se pripraviti na svet, kjer bo univerzalni temeljni dohodek postal nujnost, saj večine ljudi ne bo več potrebno v tradicionalnih službah.

Kako na Harvardu gledajo na vojno na Bližnjem vzhodu?
Moji sošolci gledajo na vojno na Bližnjem vzhodu z veliko zaskrbljenostjo in si želijo, da bi se čim prej končala. Vsi razumejo, kako težko je, še posebej Izraelci in Libanonci, vendar kljub temu nihče ne izraža sovražnosti ali zamer med seboj. Opazil pa sem tudi primer, ko se je na podelitvi diplom eden od ruskih sošolcev raje odločil, da ne izpostavi svoje ruske zastave. To kaže na nelagodje, s katerim se spoprijemajo, saj so Rusi zadnjih 30 let v hollywoodskih filmih skoraj vedno prikazani kot negativci. To je jasen primer, kako tako propaganda kot mediji vplivajo na percepcijo narodne identitete in lahko oblikujejo mnenje javnosti.

Kaj pa Kitajci? V Evropi se jih vse bolj bojimo, premagujejo nas na "našem terenu", v avtomobilski industriji, ki se zdaj bojuje za preživetje.
No, bomo vsaj kupovali cenejše električne avtomobile (smeh). Šolajo nas vsepovsod. Samo en podatek: na 10 tisoč prebivalcev imajo od 6- do 7-krat več robotov kot Evropejci.

Kako bo Evropa odgovorila na ta izziv? Višje carine verjetno niso prava rešitev!
Poglejte Muro. Dolga leta smo jo reševali in zapravljali davkoplačevalski denar. Mar ne bi bilo vseh teh naporov raje preusmeriti na primer v tehnološka podjetja? Kitajci se bodo znašli. Evropska unija ima z veliko državami posebne trgovinske sporazume, na primer z Mehiko, Turčijo, Marokom, Tunizijo ... Kitajci lahko mirno tam postavijo svojo tovarno in Evropi prodajajo avtomobile brez carin.