Marsikateri podaljšan konec tedna od zgodnje pomladi do pozne jeseni, novembrski, predvsem pa prvomajski prazniki v stene Paklenice, kanjona pri Starigradu na dalmatinski obali privabijo številne slovenske plezalce. Obisk tega hrvaškega narodnega parka je v bistvu že desetletje prava slovenska plezalna tradicija. Tam smo Slovenci redni in verjetno najštevilčnejši gostje, zato ni čudno, da se podnevi iz sten, ponoči pa iz kampov ali bližnje obale glasno razlega slovenska beseda pa tudi pesem.

Začetki plezanja v Paklenici segajo v leto 1938, ko se je prvi poskus vzpona v steni danes znamenitega Anića kuka končal tragično. Pri vzponu se je ponesrečil Zagrebčan Dragutin Brahm. V liniji, kjer je poskusil, sta nato leta 1940 prvo smer preplezala Marijan Dragman in Slavo Brezovečki, ter smer v njegov spomin poimenovala Brahmova smer.

Prvi plezalni obisk Slovenca v tem danes svetovno izjemno priljubljenem plezalnem področju pa datira v leto 1957. Takrat je Boris Kambič (sicer oče odlične alpinistke Monike Kambič) s soplezalcem, Hrvatom Borisom Kulićem preplezal danes ultraklasiko v stenah Anića kuka in Paklenice – Mosoraško smer. To je bila tam šele druga smer.

Boris Kambič se je rodil v Splitu. Starši, oba sicer doma iz slovenske Primorske, so zaradi pritiska Italijanov, ki so po koncu 1. sv. vojne dobili velik del današnje Slovenije, pribežali v Jugoslavijo. V iskanju službe sta se znašla v Splitu in tam se jima je leta 1939 rodil Boris. Pri petnajstih se je včlanil v Planinsko društvo Mosor. Po koncu mature, leta 1957, je Boris, takrat star 18 let, skupaj s kolegom Kulićem odšel v Paklenico. Tam so alpinisti iz Študentskega plezalnega društva Velebit iz Zagreba – nekaj podobnega, kot je bil takrat pri nas PD oz. AO Univerza, predhodnik ljubljanskega AAO-ja, organizirali tabor.

Kambič in Kulić sta se iz Splita do Zadra odpravila z ladjo. Od tam pa ni bilo takrat nobene avtobusne povezave do Starigrada. Še cest ni bilo. Današnja Jadranska magistrala je bila le v načrtih, med vasmi so bili le kolovozi. Dobrih 30 kilometrov, ki ju je od Zadra ločilo do pakleniških sten, sta zato večinoma prepešačila. Ker sta v kanjon prišla prehitro in ker kolegov iz plezalnega kluba in inštruktorjev iz Zagreba še ni bilo, stena Anića kuka pa je bila pred njima, sta se odločila, da jo poskusita preplezati. V želeni liniji sta plezala zelo tekoče in uspelo jima je preplezati tudi najtežje mesto, še danes znameniti kamin, ja, tisti »zlizani« kamin – ključno mesto smeri.

Ta kanjon v preddverju Velebita je v naslednjih letih postajal vedno pomembnejši za slovenske plezalce, polno veljavo pa je dobil konec sedemdesetih in v osemdesetih letih. Zaradi izjemno kakovostne kamnine in veliko prostora za nove smeri v tamkajšnjih stenah ga je eksplozivna generacija slovenskih plezalcev s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let sistematično obdelovala, tako z vidika prostega ponavljanja tehničnih smeri kot s plezanjem novih, prvenstvenih vzponov.

Težko je omeniti le posameznike, ki so takrat vsako pomlad vedno številčneje plezali tam doli, a naj bo: Iztok Tomazin je tisti, ki je v Slovenijo prinesel idejo prostega plezanja iz ZDA in "okužil" kanjon z novo filozofijo – in prvimi prostimi ponovitvami, potem je tu neutrudni Franček Knez, ki je takoj privzel ta slog plezanja in delal proste ponovitve, še izdatneje pa je tam neutrudljivo – kako značilno zanj – dodajal svoje prvenstvene smeri – preplezal jih je več kot 40, tukaj so bili še mnogi drugi, npr. Janez Jeglič, Pavle Kozjek, Slavc Svetičič, Silvo Karo itn. in tudi dekleta so odigrala pomembno vlogo. Pri njih je treba vsekakor omeniti Lidijo Painkiher in njene zgodnje proste ponovitve tamkajšnjih klasik (npr. Klina).

Na prav posebno mesto pa spada Janez Sabolek - Sabla, brez katerega si plezalske "štimunge" v Paklenici, točneje v Anića luki in stenah nad njo v tem, lahko rečemo v zlatem obdobju z začetka osemdesetih let ni bilo zamišljati. Poleg tega da je bil zelo dober plezalec in je ponavljal vse najtežje smeri in plezal še prvenstvene smeri, je pogosto s svojimi zvočniki in izbrano rokovsko glasbo držal pokonci ves travnik pod steno Anića kuka. Takrat se je tam – na ravnini Anića luke še lahko šotorilo. Vladimir Mesarić se spominja, da je enkrat iz »štanta« v steni Anića kuka pod sabo naštel kar 400 šotorov ... Tako so plezalci lahko pred šotori ali kar nad sabo "v živo" spremljali gibanje navez. Za vsak dober vzpon se je tako takoj razvedelo in konkurenca je pogosto že naslednji dan "vrnila udarec".

Prav to pozitivno tekmovalno ozračje z obilo sproščenosti in zabave, a tudi z obilico odličnih vzponov, je pripomoglo, da je danes Paklenica za slovenske plezalce skoraj mitski kraj, ki še vedno ali celo vedno bolj vsako pomlad – najbolj ravno za 1. maj – napolnijo pakleniške stene.