Rojen v majhni vasi Brdo nad Ihanom blizu Domžal je bil v gore skorajda rojen. Prve korake vanje je naredil na pobudo župnika, izkušnje, ko je mami skupaj s tremi sorojenci pomagal pri delu na polju, pa so bile zanj dragocena popotnica pri plezanju. "Kdor je navajen trdo delati, bo gotovo dober plezalec." Kot je v predgovoru knjige zapisal njegov kolega Rolando Garibotti, s katerim sta plezala v Yosemitu in Patagoniji, se mu je plezanje z njim zdelo privilegij. "V enem človeku so bile združene vse veščine, ki bi jih utegnil potrebovati v gorah: lahko je plezal najtežje raztežaje, prenašal ogromne tovore, če bi šlo kaj narobe, pa bi brez težav zamenjal celotno ekipo reševalcev. Imel je neomejene količine energije in njegovo zabijanje klinov je vzbujalo izrazito pomirjujoč občutek, saj ga je skala kar prosila odpuščanja."

Od leta 1977 je opravil okoli 2.000 plezalnih vzponov, med njimi je 300 prvenstvenih, udeležil pa se je 27 alpinistično-plezalnih odprav na različne konce sveta, od Himalaje do Grenlandije. Nanj je močno vplival Franček Knez, skupaj še z Janezom Jegličem Johanom so sestavili odlično navezo, imenovali so jih trije mušketirji, s svojimi vzponi pa so navdihovali številne generacije novih plezalcev po vsem svetu. Za enega njegovih največjih dosežkov velja vzpon na Bagirathi III, ko sta z Jegličem v šestih dneh v alpskem slogu preplezala izjemno zahtevno zahodno steno gore.

Knjigo je pisal več let, veliko težav pa je imel z izbiro naslova. Na koncu se je med več kot 30 možnostmi odločil za Alpinista. Kratko in jedrnato, brez balasta. Tak je tudi sam. Več pa v spodnjem intervjuju.

Kot ste napisali, so vas večkrat pobarali, kdaj boste kaj napisali. Knjiga vsebuje veliko podrobnosti, kar nakazuje, da ste skozi leta delali zapiske ...
Že ob začetkih plezanja, sploh pa odprav, so nam starejši alpinisti govorili, da je treba pisati dnevnik. Na odpravah nisem veliko napisal, eni so napisali cele zgodbe, jaz pa bolj alineje. Pomemben vir je bila knjiga vzponov, ki smo jo pa redno pisali – torej vse podrobnosti o vzponih, od tehničnih podatkov do morebitnih težav. Najzanimivejše zgodbe si pa tako in tako zapomniš.

Veliko bi lahko še napisal, nekaj zgodb je še na zalogi. Se mi zdi, da človek po toliko letih izlušči tisto bistvo. Recimo o 80. letih, do katerih že čutim distanco, sem pisal drugače, že malo nostalgično. O zadnjih odpravah sem pa napisal veliko manj, so še preblizu. Verjetno bi o njih čez čas pisal drugače. 80. leta so bila najbolj kultna, bili smo v tistih letih, ko si mlad in nor, ko smo imeli več idej, kot bi človek mislil, da je mogoče.

V obdobju vašega alpinističnega življenja sta alpinizem in plezanje doživela drastičen napredek, verjetno ne bo nikoli več takega preskoka.
Pravzaprav smo bili srečna generacija, da smo doživeli ta skokovit razvoj, predvsem na področju opreme. Pa to hrepenenje, da si sploh dobil kakšen kos opreme, kajti doma je ni bilo. Recimo ko si takrat dobil "frenda", to je pripomoček za varovanje, je bilo to celo premoženje. Zato smo se recimo v Koloradu leta 1982, kot sem napisal v knjigi, mučili, da smo kakšnega izpraskali iz stene, ko se je kakšnemu plezalcu zataknil v razpoki, pa ga je kar pustil. Mi smo pa praskali v nedogled, samo da smo ga dobili. Denarja nismo imeli veliko, zato nam je vsak kos opreme pomenil zelo veliko. Ko si ga vendarle dobil, si ga imel potem dolga leta. Odraščali smo v drugačnem okolju in času, že z majhnimi stvarmi smo bili zadovoljni. Danes je drugače: opreme je veliko, vsako leto je nova.

Ste pa po zaslugi plezanja lahko tudi odkrivali svet, kar takrat ni bilo ravno običajno. To je bil čas hladne vojne in železne zavese.
Podobno zgodbo so imeli tudi Poljaki. Nikoli ne bom pozabil, ko smo bili leta 1985 bili v Himalaji, na odpravi Yalung Kang, smo tam srečali poljsko odpravo, in to z avtobusom. In jih vprašamo, kdaj ste pa začeli. So povedali, da so šli že pozimi iz Poljske, s seboj so pa vzeli čisto vse, celo riž. Da pa riž vzameš iz Poljske v Azijo, je pa kar huda. Torej, pozimi so potovali, spomladi odpravili predmonsunsko odpravo, v času monsunov so bili v Katmanduju, potem so jeseni opravili še eno odpravo, pozimi pa domov. Zdoma so bili eno leto.

Režim je takrat nekako kar spodbujal takšne odprave oziroma jih je dopuščal. Tudi na tak način so pokazali, da so njihovi alpinisti za železno zavezo odlični. Poljaki so bili v Himalaji takrat res odlični. Odlikovali sta jih skromnost in velika želja po nečem, veliko truda so vložili v zbiranje denarja, da so lahko šli. Mi smo imeli podobno zgodbo, smo pa nekoliko lažje dobili potrebno opremo, ponjo smo šli v sosednjo Italijo. Dejstvo je, da smo takrat Jugoslovani na področju alpinizma po 2. svetovni vojni zaostajali, ko so zahodni razviti narodi hitro napredovali, recimo oni so takrat osvajali osemtisočake v Himalaji, pri nas smo hiše gradili.

Mi smo bili generacija, ki smo imeli potem že boljše pogoje, alpinizem smo zapeljali še v strmejše stene in začeli osvajati zahtevnejše vrhove. Ni šlo le za osvajanje osemtisočakov.

Vaša generacija je bila zelo močna in številčna. Bilo vas je veliko, ki ste se med seboj spodbujali, premikali meje.
Kot sem zapisal v knjigi, se je med nami pretakalo ogromno energije. Ta želja po nečem in pozitivna naravnanost, da bi rad nekaj naredil, na vse vplivata dobro. Ne more pa nekdo energije zgolj pobirati in ničesar dajati. 80. leta so bila res zelo lepa. Živelo se je skromneje, družabnost pa je bila zelo pomembna. Šele pozneje je prišla v ospredje individualnost. Nam je bilo pomembno, da si delal s soplezalcem, da si se na vrhu lahko s kom poveselil.

Vam so bile ljubše manjše odprave.
Poskušali smo prekinjati ta megalomanski sistem velikih odprav, ki ga je zagovarjala planinska zveza, ki je objavila najprej razpis in tako naprej. Že za Cerro Torre leta 1986 smo želeli tako majhno odpravo, pa še ni šlo, a že istega leta smo potem šli le trije. Tako se je potem tudi nadaljevalo.

Plezali ste na različnih koncih sveta, domače gore so z vami kot nekaj najbolj običajnega, a vaša ljubica je Patagonija.
Točno to. Čeprav se je starala, sem vedno hodil k njej (smeh).
V Patagoniji sem bil, če štejem še treke, ki sem jih pozneje organiziral, 14-krat. Saj mogoče bi bilo drugače, če bi šel na začetku na prvo odpravo kam drugam, mogoče bi mi potem tisti del sveta bolj prirasel k srcu. V Patagoniji, že predtem smo bili pa tudi v Ameriki, lahko rečem, da me je najbolj pritegnilo skalno plezanje. Tudi Franček Knez je bil magnet, tisti učitelj, ki je bil precej bolj predan skalnemu plezanju kot vzponom na osemtisočake.

V Patagoniji se Himalaja začne že pri 0 metrih.
V bistvu tako pravijo: kar je v osrednjih Alpah 3000 metrov, je v Patagoniji 1000 metrov. Ledeniki se res začnejo pri morju. Patagonija je zaključek Andov, še zadnjič se dvignejo na 3000 m in tam je Patagonija ledeno polje, velika ledena plošča. Na nadmorski višini okoli 1000 m na zahodni strani gredo ledeniki neposredno v Tihi ocean, medtem ko se na argentinski strani ledeniki dobesedno lomijo v jezera, se pravi takoj ko prideš iz te puste, suhe pokrajine, si dejansko skoraj takoj na ledeniku. Takoj ko se pojavi ledenik, razmere postanejo težje, čeprav gore seveda niso visoke, zato nimaš težav z nadmorsko višino. Ampak surovost gora ter razsežnost ledenikov in ledeniških razpok pa sta taki kot v Himalaji.

Zelo poetično ste opisali odnos do vaših "patagonijskih devic", ki ste jih raziskovali zelo drugače kot danes. Danes so vse odprave opremljene z vrhunsko tehnologijo, navsezadnje so alpinisti in plezalci v vsakem hipu dostopni, ko ste pa vi plezali, pa niti vremenske napovedi niste imeli. Tam ste bili in čakali, da bo vreme primerno.
Tu in tam komu ni bilo jasno, kako ni vremenske napovedi, ampak res je ni bilo. Saj je tudi v Himalaji ni bilo, a si imel v bližini območja, ko so to merili in si lahko izvedel napoved zanje. Šele pozneje, leta 2005, so prišle te satelitske in radarske slike in potem kar naenkrat vremenska napoved; ko sem bil potem v Patagoniji, sem si rekel, da je to nemogoče. Ampak da, vremensko napoved smo dobili iz Innsbrucka. Na neki način je s tem Patagonija izgubila nedolžnost.

Ker ste bili tolikokrat v Patagoniji, ste potem razvijali tudi svoje meteorološke sposobnosti?
Se spomnim, kako je bil v 80. letih tam Američan, Jay Smith, ki je bil zelo sistematičen človek. Rekel je, da bo dosegel neki rezultat, in si vsak dan zapisoval veter in gibanje oblakov. No, po mesecu dni mu ni bilo nič bolj jasno. Takrat ni bilo nobene opreme, redki domačini so pač rekli, da ko pride rahel južni veter, je potem mogoče, da se bo vreme zjasnilo, drugače si pa pač čakal.

Kako ste pa preživljali čas? Brali, pisali?
Bila je neka gostilna čisto spodaj na koncu ceste, kjer je bil nacionalni park, to je bilo pa tudi edino. Drugače smo pa počeli to, kar se je včasih počelo: družili smo se in pogovarjali. Saj so bile tam tudi druge odprave, tako da smo se družili ob tabornem ognju, šli na obisk k drugi odpravi, pač drugačni časi so bili. Recimo ko si šel doma plezat v Julijcih v 80. letih, si šel konec tedna v Tamar, pa si prespal in potem plezal še v nedeljo - in v soboto zvečer si v planinski koči srečal vsaj tretjino slovenskih alpinistov, ker smo vsi počeli približno isto.

"Čeprav alpinisti po navadi govorijo, da alpinizem ni tekmovalne narave, vendarle je; če ne bi bil, bi še danes osvajali osemtisočake na klasičen način in plezali štirico." Vi ste hoteli biti hitri?
Res je, hiter. Pač športen pristop, kot sem zapisal: če si takrat eno smer preplezal v nekaj urah, pomeni, da si bolje pripravljen kot nekdo, ki je plezal dva dni. Saj je seveda tudi to čisto v redu, saj vsak dela za svoje zadovoljstvo. To, koliko se boš pa spustil v alpinizem, je pa tvoja osebna odločitev, če si ambiciozen in bi rad dosegel več, to pač pomeni, da moraš preseči to raven, ki jo je pred tabo postavil nekdo drug. To pomeni, da moraš bolj delati; nam je bil to izziv, zato smo tudi veliko trenirali.

Koliko je pa sama sestava sten oz. gorovij, v katerih ste plezali, vplivala na vaše plezanje? Recimo krušljivost domačih Julijcev, kjer ste začeli, je gotovo prinesla prednost, ko ste šli v tuje gorovja, torej da ste bili previdnejši.
Naše gore so iz apnenca in so bolj krušljive, zato smo bili tega navajeni, previdnejši. Marsikdaj je imel namreč kakšen Američan, ki je prišel plezat sem, velike težave s tem. Mi smo se pa recimo morali navaditi plezati po popolnoma gladkih stenah, kjer je bila zgolj ena sama tenka razpoka v sredini in si se moral navaditi plezanja poči "jammat", se pravi vstavljati prste, roke v oči in tudi noge in po tem plezati, kar tudi zahteva svojo tehniko, medtem ko plezanje v krušljivem apnencu zahteva precej previdnosti, da dobiš občutek, kaj drži, ker velikokrat, sploh spomladi, ko je konec zime, ta naredi svoje, toplota spomladi začne rahljati stvari in mimogrede se zgodi, da kakšen konec pade dol.

Zanimivo, da ste se v knjigi dotaknili tudi dveh poglavij oz. dveh imen, ki razdvajata plezalni svet: Tomo Česen in Tomaž Humar.
Da, zelo neposredno sem povedal svoje mnenje. Tako je. Včasih rečejo, da smo Slovenci tako razklani, tudi v alpinističnem smislu so eni verniki, drugi neverniki. Nekateri nikoli niso bili težava, če se lahko tako izrazim: recimo Stane Belak - Šrauf, Marjan Manfreda – Marjon, Andrej Štremfelj, Franček Knez, Janez Jeglič, Slavko Svetičič, Pavle Kozjek, Marko Prezelj ... Zgodba s Česnovim vzponom na Lotse je lažna. V alpinizmu se je vedno verjelo na besedo in tako velik vzpon, kot je bil Lotse, bi moral biti čist kot solza, pa ima preveč madežev, da bi lahko verjeli tej zgodbi. Humar je bil dober alpinist, a koraka v razvoju alpinizma ni naredil, tega je naredil na medijskem področju.

Mi recimo nismo nikoli imeli težav z našimi vzponi in vrednotenjem v tujini; vedno so jih cenili visoko, na drugi strani pa doma velikokrat ne. Ko sva z Johanom (op.: Janez Jeglič) leta 1990 zlezla na Bagirathi III., je bil najin vzpon popolnoma v senci Česnovega Lotseja. In kaj je ostalo od tega? Sirove luknje. Najin vzpon pa je v svetovnem alpinizmu še vedno cenjen kot eden najbolj izjemnih vzponov v big wallu in bo tako ostalo.

Kako pa zdaj gledate na plezalce, ki premikajo meje, kot jih je recimo Alex Honnold?
Alex je res izjemen. Ko me vprašajo, kje je naš alpinizem, pravim, da je v krizi, in ne samo naš. Napredka ni; sicer plezajo, to so dobri vzponi, ampak presežkov ni. Ko bo nekoč v alpinizmu tak presežek narejen, kot ga je Alex Honnold naredil v skalnem plezanju, potem pa bo to res nekaj novega. Drugače se pa dosežkov iz 80. in začetkov 90. še ni preseglo. Kot sem zapisal v knjigi, se vsi se približujejo vzponom, da bi čim bolj zadostili merilom zlatega cepina. Čeprav imamo zdaj Luko Lindiča, ki je res "car". Manjkajo pa mu še kakšni izjemni vzponi; seveda dela odlične vzpone, ampak kot sem prej rekel; če bi kdo zdaj ponovil smer v Gašerbrumu IV leta 1985 od Wojciecha Kurtyke in Roberta Schauerja ali dokončal smer v isti steni, ki jo je v solovzponu zastavil skromen fant iz Šebrelj nad Idrijo Slavko Svetičič leta 1995 in je za vedno ostal na tej gori ... A kot pravi Luka, je pri nas težko najti enakovrednega soplezalca za take velike reči.

Spremljate zdaj te Poljake, ki čakajo tam na vzpon (Poljaki želijo osvojiti vrh v zimskem času, kar doslej ni uspelo še nikomur, op. p.)?
Poljaki so v Himalaji dejansko svoje že naredili. Ti mladi ne morejo preseči energije in trpljenja njihovih predhodnikov. Mogoče sem malo preveč kritičen, kot pravim, so dobri vzponi, ampak presežkov pa ni.

"Če smo kdaj razmišljali, da se nesreče dogajajo predvsem manj izkušenim, smo zdaj tisti, ki smo še ostali od generacije osemdesetih, s psiho precej nizko, drug za drugim se poslavljajo sami odlični alpinisti. Slovenski narod jih je v tem desetletju zapustilo kar 15," ste zapisali v knjigi. Ste se kdaj vprašali, zakaj je vaš angel varuh bolje naredil domačo nalogo?
Kaj hočemo, tako je. Boli me, ko me ljudje vprašajo, kako se počutiš, da si še edini. Danes bi bil zelo vesel, da bi skupaj sedeli in skupaj praznovali to knjigo ali pa še kakšno knjigo od Janeza, ki je žal ni, ali pa še kakšno od Frančka. Mislim, da je veliko ljudi, ki so pričakovali več zapisanih zgodb o Frančku, ki bi si res zaslužil še eno knjigo.

Začnete lahko že novo knjižno "misijo".
Imam že naslov za novo knjigo pravzaprav. Za to knjigo sem dolgo iskal naslov, v naboru jih je bilo okoli 35. Zdaj imam pa naslov že izbran, kdaj jo bom pa napisal, pa ne vem. Rad bi še bolj opisal 80. leta.

Kaj je zdaj izziv, ko greste v gore?
Ravno lani sem v severozahodni steni Planje splezal prvenstveno smer, ki sem jo poimenoval Johanova smer. Lepa smer je, dolgo sem jo iskal. Zdaj bo pa treba še eno v čast Frančku najti.