V Franciji je tako, da ima pešec na prehodu prednost pred avtomobilom. Pravilom se ne podreja, ampak si jih sam sebi prilagaja. Semafor za pešče je le 'lightshow' na drugi strani ceste, dejansko pa ne določa, kdaj lahko nekdo prečka cesto. Za to celo policistom ni mar. Njihova edina naloga je, da usmerjajo pešce in jih zadržujejo za jekleno ograjo, a če se kdo odloči prečkati cesto, se enostavno naredijo francoze.

Črni trg z afriškimi priseljenci
Na poti do Roland Garrosa je tudi kopica iskalcev vstopnic. 'Cherche places,' ti povedo na vsakem koraku. A to niso ljubitelji tenisa, ampak preprodajalci, povečini afriški priseljenci, ki dejansko iščejo hiter zaslužek. Cene so vrtoglave. Za včerajšnji šesti dan Odprtega prvenstva Francije, ko je bila vremenska napoved sončna, je bila prva cena, ki jo je eden izmed preprodajalcev postavil za vstopnico na osrednjem igrišču Philipe Chatrier, 350 evrov, za stadion Suzanne Lenglen, na katerem so igrali Federer, Murray in Baghdatis, pa celo 400 evrov.

Glasen aplavz za sporočilo, da še ni konec
Z barantanjem se jo seveda da še krepko zbiti, a glede na to, ni čudno, da je bil v četrtek, ko je večino dneva deževalo, skoraj najglasnejši aplavz na Suzanne Lenglen po koncu dvoboja med Blažem Kavčičem in Andyjem Roddickom, ko je ob osmih uradni napovedovalec prišel ob igrišče in rekel: 'C'est ne pas fini!' torej: 'Ni še konec!' in naznanil začetek naslednjega dvoboja. Do takrat so gledalci videli le tri ure tenisa, organizator pa ceno vstopnice povrne le, če sta bili odigrani manj kot dve uri. A tudi takrat mnogi, še posebej tisti, ki so opravili kratko pot od podzemne postaje do Roland Garrosa, niso dobili nazaj vsega denarja, ki so ga namenili za ogled vrhunskega tenisa.

Luka Petrič, Športna zgodba, Val 202