Slovenska teniška igralka je v pogovoru z Luko Petričem za Val 202 še enkrat podoživela sobotni finale med ženskimi dvojicami, ki ga je v paru s Kveto Peschke dobila z rutinskih 6:3 in 6:1 proti dvojici Sabine Lisicki/Samantha Stosur. Kata je med ženskimi dvojicami že prej štirikrat igrala v finalu grand slamov, z Dinaro Safino leta 2006 na OP-ju ZDA, z Ai Sugijama leta 2007 na OP-ju Francije in v Wimbledonu ter s Peschkejevo lani prav tako na Roland Garrosu.

To je zanjo šesti naslov na grand slamih, prvih pet je osvojila med mešanimi dvojicami, po novem ima turnirske naslove na vseh grand slamih. Wimbledon je kot mladinka osvojila že pred 13 leti. Ključna zmaga na poti na vrh je bila po mnenju 30-letne Velenjčanke četrtfinalna nad kitajsko dvojico Peng/Dženg. V drugem nizu sta vodili že s 5:2, nato pa ga po podaljšani igri izgubili, vendar na koncu slavili s 6:2, 6:7 in 6:4.

Kakšni so vaši prvi občutki ob tej veliki zmagi?
Težko bom opisala te občutke. Lahko samo povem, da se nisem zavedala, kaj se je dogajalo po samem dvoboju. Kar naenkrat sem ležala na travi, notri v mreži. To je bilo to in s Kveto sva začeli slaviti Še zdaj nisem dojela, kaj sem dosegla.

Kateri izmed treh velikih mejnikov je za vas najpomembnejši: zmaga v Wimbledonu, zmaga na grand slamu ali prvo mesto med dvojicami?
Mislim, da vse skupaj. S to zmago nama je uspel tako velik dosežek, da se težko odločim, kaj bi izpostavila. Zagotovo je ta grand slam med ženskimi dvojicami, ki sem si ga tako želela in mi je manjkal v moji bogati zbirki lovorik, pika na i. Če bi lahko izbirala, bi si zagotovo izbrala Wimbledon. Je nekaj posebnega, to je tradicija. Ko stopiš na osrednje igrišče in zmagaš, te oblije čarovnija. Fantastično! Da sva se s to zmago še prebili na prvo mesto na lestvici, je res ... To so dosežki, ki bodo vse življenje zapisani z zlatimi črkami. Noro! Vse, kar sem si še želela doseči v svoji karieri, mi je v soboto uspelo. Z ramen mi je padlo 100 kilogramov.

Kako to, da se vama je s Peschkejevo ravno letos vse "poklopilo"?
Ne vem, zakaj nama je ravno tukaj uspelo. Tako dolgo sva čakali na ta naslov, da sva si zaslužili to zmago. Od prvega dvoboja naprej sva tako dobro igrali, sploh jaz sem bila kot prerojena. Odlično sem se počutila. Po navadi lahko igralec od velike želje pregori, da na koncu ne pokaže vsega, kar zna. Rekli sva si, da je to dvoboj na manjšem turnirju, da ne gre za finale Wimbledona. O tem potem sploh nisva razmišljali ...

Na igrišču sta delovali zelo pozitivno, se spodbujali, bili nasmejani. Kako pomembno je bilo to?
To je bil ključ vsega. V Portorožu, ki mi je prirasel k srcu in sem si ga zares želela osvojiti, dvakrat v finalu nisem uspela pokazati tistega, kar znam. In to ravno zaradi te prevelike želje. Kot teniški igralec moraš dati vsa ta čustva na dan. Morda sem potrebovala malce več časa, da sem se to naučila, ampak sem pa zato presrečna, da mi je po vseh izkušnjah in porazih to uspelo ravno v Wimbledonu. Igrala sem točko za točko in nisem razmišljala, kaj naju čaka.

Je bil četrtfinalni obračun tisti odločilen na poti do končne zmage?
Vsekakor. Ravno pred samim dvobojem sva se pogovarjali, da je bila to usoda. Takrat sva drugi niz izgubili, potem ko sva imeli že dobljen dvoboj, ker sva se takrat naučili marsikaj. Vsako točko moraš odigrati do konca, moraš biti agresiven. Če izgubiš, izgubiš s ponosom, če zmagaš, je toliko bolje. Vse je bilo na pravem mestu, vse je potekalo, kot je moralo. Kot pravijo Američani, vse se je zgodilo z razlogom ...