Federer, petkratni zmagovalec Wimbledona, ne želi govoriti o rekordnem 15. naslovu za grand slam, s katerim bi na večni lestvici prehitel Peta Samprasa in se sam zavihtel na prvo mesto. Njegov osnovni cilj je znova dobiti wimbledonsko krono, ki mu jo je lani po trilerju v petih nizih odvzel Nadal.

Po epskih finalih, ki sta jih odigrala z Rafo, so ljudje začeli gledati na tenis, kot da ga igrata samo vidva. Letos je nekoliko drugače, se vam ne zdi?
Malce res. Težko je biti vedno na vrhuncu in igrati finale teden za tednom. Odločajo malenkosti. Če bi v Parizu proti Tommyju Haasu zgrešil forehand, ko je vodil 2:0, 4:3 in imel brejk priložnost, zdaj ne bi tu sedel kot zmagovalec Roland Garrosa. Stvari bi bile precej drugačne. Seveda sem razočaran, ker Rafa ni tukaj, še posebej, ker sva v Wimbledonu igrala zadnja tri finala. V Parizu je imel vedno prednost pred menoj, tu pa tega ne čutim, saj sem ga v finalu dvakrat že premagal. Vem, da je od moje igre odvisno, ali bom zmagal v Wimbledonu ali ne. V Parizu tega občutka nisem imel.

Ali bi moral Rafa za poškodbo kolena kriviti način svoje igre ali je žrtev natrpanega teniškega koledarja?
Zagotovo se sprašuje, kaj bi lahko naredil bolje oziroma kaj mora spremeniti v prihodnosti. Poškodbe so skorajda neizogibne, vendar je zelo pomembna preventiva. Zato se veliko raztegujem, imam ogromno masaž in povezujem si gležnje. On dela isto, toda mogoče bi moral nekatere stvari početi malce drugače. Konec koncev ima on zadnjo besedo pri določanju koledarja.

Ali to pomeni, da bi moralo vodstvo ATP-ja zmanjšati število turnirjev?
O tem je potekalo že ogromno debat. Ali ne igramo preveč? Smo preveč izpostavljeni? Kot sem povedal že prej, vsak igralec mora imeti pri izbiri turnirjev, na katerih bo igral, zadnjo besedo. Na koncu je vedno kriv tenisač. Včasih imaš smolo, tako kot jo ima zdaj on.

Na "veliko sceno" ste prišli leta 2001 po wimbledonski zmagi nad Samprasom v osmini finala. Če bi vam kdo rekel, da boste na turnirjih za grand slam igrali na 20 zaporednih polfinalih, 15 od 16 finalih in osvojili 14 velikih lovorik, kaj bi mu odgovorili?
Rekel bi, da ni nobenih možnosti. Ravno pred nekaj dnevi sem na spletu gledal star intervju iz Rotterdama. Takrat so me še pred zmago nad Samprasom vprašali, kakšne so moje sanje. Odgovoril sem, da bi nekoč rad zmagal v Wimbledonu ali New Yorku. To so bile moje resnične sanje. Kar se je potem zgodilo, je presenetilo vse, očitno mene najbolj.

Kje shranjujete vse svoje pokale?
Doma imam za to posebno sobo. Samo eno, je pa zelo lepa in nanjo sem zelo ponosen.

Se letos počutite kaj drugače, ko po dolgem času ne vstopate skozi vrata All England Cluba kot branilec naslova?
V bistvu ne. Menim, da je k temu pripomogla tudi zmaga v Parizu. Zdaj preprosto letim. V moji glavi ni nič negativnega. Ponosen sem, da sem igral v tako neverjetnem lanskem finalu, čeprav sem na koncu izgubil. Bilo mi je v čast, da sem bil del tega. Zato se tudi letos počutim odlično. Tudi prehod na travo je bil precej lahek, tako da sem srečen.

Po odpovedi Rafe so vas izbrali, da v ponedeljek odprete turnir ...
Tega si nisem zaslužil, to si je zaslužil Rafa. Sem pa počaščen, da so se tako odločili.

Poleti boste postali očka. Omenili ste, da vas starševstvo ne bo odvrnilo od razmišljanja o tenisu. Toda zakaj je potem le 8 teniških igralcev, ki so dobili otroka, od leta 1980 osvojilo turnirje za grand slam?
Verjetno zato, ker so dobili otroka proti koncu kariere. Seveda je treba primerjati tudi igralce, ki so postali očetje. Ta statistika me popolnoma nič ne skrbi, drugače bi z otrokom počakal. Prepričan sem, da bom še zmagoval. Res sem presrečen, ko pomislim, kaj me v prihodnosti čaka v osebnem in teniškem življenju.

Komaj čakate 14-urni polet z jokajočim dojenčkom?
Tudi to me skrbi, saj nočem vznemirjati drugih potnikov na letalu. Toda kaj naj naredim? Prepričan sem, da me bodo razumeli.

Vam je Sampras poslal kako sporočilo, zdaj ko ste na pragu izboljšanja rekorda po številu osvojenih grand slamov?
Od Pariza se že skušava dobiti po telefonu, pa se vedno zgrešiva. V Roland Garrosu me je vseskozi spodbujal in mi želel najboljše. Tudi za Wimbledon je storil enako. Če bom igral v finalu, obstaja možnost, da si ga pride ogledat v živo.

Zda je dva tedna od uspeha v Parizu. Je bilo po tej zmagi več veselja ali olajšanja?
Veselja. Pritisk je bil neverjeten. Na neki točki sem čutil tudi veliko olajšanje, ampak veselje je bilo veliko večje. Konec koncev se boriš za pokal in ne za to, da misliš: "O, Bog, ni več pritiska." Vedno skušam biti pozitiven, ne pa dokazovati, da ljudje nimajo prav. To nisem jaz.