Dosežki 41-letne Velenjčanke so zares imenitni. Najvišje se je prebila na 20. mesto lestvice WTA v letih 2006 in 2008. Samo s turnirskimi nagradami je zaslužila 8.183.703 ameriških dolarjev. Izjemno kariero je napovedala že z zmago na mladinskem Wimbledonu leta 1998. Osvojila je pet turnirjev za grand slam med mešanimi dvojicami. Leta 2011 je Katarina skupaj s Čehinjo Kveto Peschke osvojila Wimbledon tudi med ženskimi dvojicami.

Med posameznicami je štirikrat dvignila pokal na turnirjih WTA – Estoril (1999), Acapulco (2002), Auckland (2005) in Stockholm (2005). Trikrat je zaigrala v osmini finala turnirjev za grand slam (Roland Garros 2002 in 2008 in OP ZDA 2008).

Ko je trenirala z mladim Đokovićem, je imela občutek, da igra proti steni
V več kot dveh desetletjih se je nabralo veliko nepozabnih trenutkov. Spomnila se je posebne zgodbe, ko je bila na vrhuncu kariere.

"To je bila res posebna zgodba na Odprtem prvenstvu Avstralije v Melbournu. Zelo dobro sem igrala v posamični konkurenci, na lestvici WTA sem bila med 20. in 25. mestom. Moja trenerka Biljana Veselinović je organizirala trening na prost dan. Prihaja iz Srbije in takoj mi je povedala, da imajo enega zelo dobrega fanta. Rekla je, da v Srbiji mislijo, da je zelo obetaven in bi lahko odigral en trening. Bila sem zelo vesela. Opravila sva ogrevanje in začela trening tekmo. Mlad fant je bil zelo hiter, odlično je serviral in ni naredil nobene napake. Imela sem občutek, da igram proti steni, prav vsako žogo je vrnil nazaj. Vse bolj sem postajala nervozna, saj je dobil prav vse igre. Enostavno mi ni uspelo zaključiti nobene točke. Na koncu me je premagal s 6:0 in 6:1. Bila sem zelo razočarana in slabe volje. Dan pred tekmo na Odprtem prvenstvu Avstralije sem bila zelo zaskrbljena. Izkazalo se je, da je ta mladenič Novak Đoković. Zdaj se lahko le nasmejim in vesela sem lahko, da sem osvojila eno igro. Že takrat sem videla, da izstopa od preostalih," je razlagala zmagovalka kar 1131 dvobojev v karieri, od tega 377 med posameznicami.

S Petro Rampre sta imeli enako obleko na gala večerji v Wimbledonu
Leta 1998 je Katarina osvojila mladinski Wimbledon. V finalu je premagala Kim Clijsters s 7:6 (3) in 6:3. Belgijka je v četrtfinalu izločila Tino Pisnik, v polfinalu pa Jeleno Dokić. Isti dan je Petra Rampre izgubila v finalu mladinskega turnirja dvojic. Z Uzbekistanko Irodo Tuljaganovo sta morali priznati premoč Danki Evi Dryberg in Hrvatici Jeleni Kostanić (2:6 in 6:7). Po koncu znamenitega turnirja na sveti travi je v nedeljo zvečer na sporedu tradicionalna večerja in ples vseh zmagovalcev. Vsi seveda pridejo svečano oblečeni, Velenjčanka pa ni imela kupljene obleke za tako priložnost.

"Prestižno večerjo v Wimbledonu si zapomniš za vse življenje. Tradicija že vrsto let velja, da se vsi zmagovalci in finalisti v članski in mladinski konkurenci zberejo na skupni večerji šampionov. To je pravi gala večer, temu primerno se je treba obleči. Leta 1998 sem dobila turnir mladink, Petra Rampre pa je bila finalistka med dvojicami mladink. Obračuna sta bila na sporedu ob različni uri. Nihče ne pride v Wimbledon pripravljen, z večerno obleko v omari. Organizatorji omogočijo izposojo večerne obleke vključno s čevlji. Izbira je široka in izbrala sem si obleko in čevlje. Bila sem zelo zadovoljna. S Petro Rampre sva prišli tisto nedeljo zvečer z različnim prevozom, na večerji pa sva seveda sedeli skupaj, ker sva prijateljici in sva se poznali. Šok je nastal, ko sva se zagledali, saj sva imeli popolnoma enako obleko. Obe sva si izbrali enako obleko, sedeli sva skupaj in bilo je prav smešno."

V Portorožu pozabila izklopiti prenosni telefon
Nevsakdanjo zgodbo je imela tudi na domačem turnirju v Portorožu, kjer je dvakrat igrala v finalu. Bila je zelo blizu naslovu, ki si ga je tako želela, a je ostala praznih rok. Septembra 2005 jo je premagala Klara Koukalova s 6:2, 4:6 in 6:3, dve leti zatem pa še Tatiana Golovin z 2:6, 6:4 in 6:4.

"Velikokrat se seveda zgodi, da kakšen gledalec pozabi izklopiti prenosni telefon, ki potem sredi točke zazvoni, sodnik seveda nato opozori, naj vsi ugasnejo telefone. Na nekem obračunu v Portorožu je telefon začel zvoniti, pa potem nehal in čez nekaj časa je znova zvonil. Sodnik je že nekajkrat opozoril gledalce. Bila sem v svojem filmu in sploh nisem opazila, da zvoni moj telefon, ki je imel neko posebno melodijo. Ko je tretjič zvonil, sem odhitela k torbi, malce pobrskala in izklopila telefon, nato pa sem se vrnila na osnovno četrto. Sodnik je to videl, a se ni jezil, na koncu je vse skupaj simpatično izpadlo," se je spomnila Katarina Srebotnik.