Sistem temelji na triangulaciji, posebnem matematičnem postopku. Let žogice je (po navadi) posnet s petimi ali šestimi kamerami, ki so postavljene na različnih mestih. Kamere posnamejo 60 slik na sekundo, kar je več kot dvojna hitrost v primerjavi s televizijsko sliko.

Za vsak posnetek milijarda operacij
Računalnik za vsak posnetek izračuna več kot milijardo operacij, saj zajame slike iz vseh kamer in jih "predela v tridimenzionalno sliko". S tem lahko natančno izračuna položaj žogice v vsakem trenutku, pri tenisu je seveda najzanimiveje, ali je žogica padla v igrišče ali ne.

Kriket - nepričakovani "idejni oče"
Poglejmo malo v (kratko) zgodovino. Vse se je začelo s kriketom. Maja leta 2001 je ena izmed britanskih televizijskih postaj to tehnologijo uporabila na tekmi med Anglijo in Pakistanom. Vzrok se skriva v zapletenih pravilih te igre, po katerih je udarjalec lahko izločen zaradi nepravilne tehnike udarca. Sokolje oko v svetu kriketa še ni uradno sprejeto, trenutno je namenjeno le televizijski analizi posameznih akcij.

Tenis je kar sam klical po tej tehnologiji
Z razvojem te tehnologije je bilo le vprašanje časa, kdaj bo sokolje oko prodrlo tudi v svet tenisa, kjer so se igralci pogosto pritoževali nad slabim linijskim sojenjem. Zadnji večji incident se je zgodil leta 2004 v New Yorku, kjer je v četrtfinalu Jennifer Capriati ugnala Sereno Williams z 2:6, 6:4 in 6:4. Mlajša od sester Williams se je (upravičeno) pritoževala nad slabim sojenjem. Glavna sodnica Mariana Alves ni več smela soditi do konca turnirja.

Leta 2006 že na prvem turnirju za grand slam
V letu 2005 so sledili številni testi. Prvič je bilo sokolje oko uporabljeno v New Yorku, na turnirju serije ITF. Leta 2006 so ga prvič uporabili na Hopmanovem pokalu v Perthu. Marca istega leta je bilo prvič uporabljeno na turnirju v Miamiju. Avgusta je doživelo še krst na prvem turnirju za grand slam v New Yorku.

Trije izzivi na niz
Danes ga uporablja velika večina največjih turnirjev na svetu. Izjema so predvsem tisti na pesku, kjer naj bi bil odtis žoge dobro viden in s tem nesporni dokaz. Vseeno pa na peščenih turnirjih to tehnologijo uporabljajo za analizo servisov. Sprva so organizatorji sami lahko izbirali pogostost uporabe. Danes velja enotno pravilo - vsak igralec lahko uporabi 3 nepravilne izzive ("challenge"). V primeru podaljšane igre dobi dodatnega. Če v zadnjem nizu ni podaljšane igre, vsak igralec na vsakih 12 iger dobi dodatne tri izzive (torej pri izidu 6:6, 12:12, 18:18 ...).

Napake se seveda dogajajo
Povprečna napaka pri izmeri odtisa žogice je 3,6 milimetra. Za primerjavo: premer žogice je med 65 in 68 milimetri, kar pomeni, da je napaka manjša od petih odstotkov premera telesa.

Odmeven primer iz Wimbledona: Federer - Nadal
Velika večina igralcev podpira uporabo sokoljega očesa, nekateri tradicionalisti pa imajo veliko pomislekov. Največji med temi je Roger Federer, ki je imel s to tehnologijo že nekaj neprijetnih izkušenj. Najbolj znameniti primer se je zgodil v finalu Wimbledona 2007, kjer je v petih nizih ugnal Rafaela Nadala. Švicarja je hudo razjezila odločitev sokoljega očesa, ki je eno od Nadalovih žogic z nasprotju s sodniki (in njim) "videlo" v igrišču. Prizor vidimo na slikah desno. Zgornja slika je bila predvajana na televizijskem zaslonu. Pod njo vidimo let žogice, ki je res videti zunaj igrišča. (Video celega dogodka si lahko ogledate desno spodaj).

V igrišču ali zunaj njega
Odločitev sokoljega očesa je zbudila veliko ogorčenja, saj so mnogi podvomili o verodostojnosti tehnologije. Federer je celo (sicer neuspešno) zahteval, da do konca dvoboja prenehajo uporabljati omenjeni sistem. Podjetje, ki je sistem razvilo, je pozneje obrazložilo, kaj se je najverjetneje zgodilo, kar vidimo pri naslednji sliki. Ta sicer ni iz omenjenega dvoboja, temveč je "le" simulacija najverjetnejše razlage. Žogica se namreč lahko pri padcu dotakne črte, a ko se z vsem svojim obsegom dotakne tal, je medtem že občutno dlje od črte, kar lahko stranski sodniki (in igralci sami) zaznajo kot "avt". Seveda pa niti sistem nikoli ne more biti 100-odstotno pravilen, kar potrjuje tudi sama napaka uporabe sistema.

Pomoč tudi na pesku
V zadnji sliki vidimo prednost sokoljega očesa tudi na peščeni podlagi. Odtis žoge je namreč pogosto majhen in v tesnih odločitvah (ko je žogica zelo blizu črte) lahko vpliva na napačno sodniško odločitev. Vzroki za manjši odtis pa so sila različni: kakovost žogice, njene obrabljenosti, kakovost peska ...

Tehnologija tudi v snookerju
Sokolje oko se od leta 2007 uporablja tudi pri snookerju. Podobno kot pri kriketu tu ne vpliva na sam potek igre, saj je namenjeno "le" televizijskemu občinstvu. Gledalci namreč lahko dobijo pogled na razporeditev krogel na mizi, kot ga vidi sam igralec, ki je na potezi. Ta pogled je uporabljen predvsem, ko je igralec v težkem položaju in slabo "vidi" ciljano kroglo.

Pomoč tudi v nogometu
Omenjena tehnologija pa naj bi pomagala tudi pri kralju športov - nogometu. V tem športu bi sokolje oko lahko pomagalo pri odločitvi, ali je žoga v resnici prečkala črto gola. Tehnologija je povezana s posebnimi čipi, ki so v žogi. To tehnologijo naj bi dokončno razvili in sprejeli v prihodnjih letih. Tako naj bi pomagali razrešiti številne sporne situacije, med katerimi lahko omenimo le SP v nogometu 1966 ali tekmo angleškega prvenstva med Manchester Unitedom in Tottenhamom iz leta 2005.

Slavko Jerič
slavko.jeric@rtvslo.si