Začetek olimpijske sezone se sicer dobitniku velikega kristalnega globusa leta 2016 ni izšel po načrtih, toda stopnjeval je svoje skoke, po novem letu nastopal vse bolje in bil najboljši, ko je bilo najbolj potrebno – na glavnih vrhuncih zime. Tako na olimpijskih igrah v Pekingu kot na svetovnem prvenstvu v poletih se je v posamični konkurenci boril za medaljo. Pod petimi krogi je bil na srednji napravi četrti, bron pa je zgrešil za vsega 0,5 točke. Tudi v Vikersundu, kjer je leta 2015 kot prvi v zgodovini preletel 250 m, je bil nato tik pod zmagovalnim odrom.

Na obeh tekmovanjih je bil odličen na ekipnih preizkušnjah. Na Norveškem so slovenski letalci zlato snežinko ujeli z veliko prednostjo, na Kitajskem je Peter najprej svoj komplet olimpijskih odličij dopolnil z zlatom na mešani ekipni tekmi, zatem pa je na moštveni preizkušnji skakalcev dobil srebro. Zimo je zaokrožil z izvrstnim letenjem v Planici, kjer je bil del zmagovite četverice na ekipni tekmi, na zmagovalni oder pa je stopil tudi na obeh posamičnih. V letošnji sezoni bo vrhunec gostila prav dolina pod Poncami s februarskim nordijskim svetovnim prvenstvom. Kako Prevc pričakuje zimo, ki se začne v soboto v Wisli, v spodnjem intervjuju.

Nova sezona je pred vrati. Za vas že 14. v svetovnem pokalu. Občutite kaj tiste pozitivne nervoze?
Pred začetkom sezone je skoraj vsako leto prisotne več nervoze. Je le to, da komaj čakaš, da se začne, da vidiš, kje si. Ne veš, kaj lahko pričakuješ in kam sploh sodiš, zato se pozna na dnevni razdražljivosti.

Za vami je veliko velikih tekmovanj. Mnogo od teh zelo uspešnih. V tej sezoni vas čaka največje do zdaj na domačih tleh. Kaj vam pomeni SP v Planici?
Pripravljaš se kot na vsako drugo svetovno prvenstvo oziroma na vsako tekmo. Poskušaš priti nanj najboljši. Je doma, kjer poznaš stvari, okolico, ljudi in to je tisto, kar daje dodaten čas oziroma plus samemu tekmovanju.

Skakalci velikokrat govorite o občutkih. Kakšni so trenutno vaši na skakalnici?
Za zdaj sem kar zadovoljen. Ko se napake pojavijo, se znam ujeti, da jih odpravim, ali pa naredim druge, da ni toliko nekega kroženja glede iste stvari. Bomo pa videli, kaj to prinese oziroma pomeni za tekme.

Zdaj, ko ste, če rečemo tako, v zrelih skakalnih letih, drugače gledate na skoke?
Da, seveda. Gledaš drugače. Sicer ne vem, kako drugače. Pač gledaš drugače na šport, tako kot gledaš drugače na vse stvari. Predvsem spoznaš, da na vse stvari ravno nimaš vpliva. Da se zaradi enih stvari res ni treba razburjati in za katere stvari moraš nujno poskrbeti. Poskusiš biti manj nezadovoljen ob neuspehih in poskusiš pri sebi tudi bolj uživati v uspehu, ko pride.

Kaj vam predstavlja večjo motivacijo, vrhunski skok ali vrhunski rezultat?
Skok. Brez dvoma. Saj se potem vse sešteje, ampak ko pristaneš res daleč na tekmi, ko v sebi veš, da je bil skok res vrhunski, si takrat zelo zadovoljen in se ti od pristanka do izteka vse dobro zgodi.

Ko ste izkusili tudi neuspeh oziroma slabše rezultate, znate potem dobrega ali vrhunskega bolj ceniti?
Vsekakor. Ne vem, pri športu je tako, da neuspeh je od skakalca, uspeh si pa razgrabi cela družba.

Z vrhunskimi rezultati ste postavili letvico pričakovanj zelo visoko in kar nekako razvadili javnost. Zaradi tega čutite ali ste čutili dodaten pritisk?
Ko si uspešen, seveda dvigneš svoja pričakovanja in pričakovanja okolice, javnosti, medijev … Potem ko tega ni, se zaradi tega zelo obremenjuješ. Ne bom rekel, da okolica takoj začne kar koli. Ti čutiš, da moraš upravičiti njihova pričakovanja. Čeprav te še vedno vsi podpirajo in ti pomagajo, ampak s tem sam sebi v bistvu ne pomagaš.

Ni potem lažje, če veš, da imaš za sabo tako podporo?
Saj veš, da te podpirajo, ampak ti se potem počutiš krivega, ker nisi recimo poplačal njihove podpore.

Lani ste po Engelbergu dejali, da ste se, ko vam ni šlo, celo zbudili ponoči in razmišljali o tem. Koliko vam je potem pomenila druga polovica sezone, ko so prišli tudi vrhunski rezultati?
To te precej pomiri. Sploh ne vem, kako bi rekel. Ko imaš uspešno tekmo, se pelješ domov, si zadovoljen in prijetno utrujen. Če je neuspešna, pa razmišljaš v kombiju, ali se je sploh kaj zgodilo. Vse je ostalo v tebi. Nič ni šlo ven. Potem premlevaš in melješ.

Koliko je bilo prisotnega dodatnega adrenalina, ko ste se na velikem tekmovanju znova borili za medaljo tako v posamični kot ekipni konkurenci?
To je pa v bistvu najboljše. Ko si tako dober na velikih tekmovanjih, da se boriš za kolajne, je takrat res prisotno neko tako zadovoljstvo. V sebi veš, kaj moraš narediti. Verjameš, da lahko. Potem ko se zgodi, gre pa vse ven iz tebe. Ne vem, preplavi te adrenalin, da si zdržal in ti je uspelo vse skupaj urediti, da se vse to sestavi. In je to v bistvu največja nagrada.

Koliko ste uživali v Planici, ko ste bili znova na stopničkah? Je Planica vzbudila tiste šampionske občutke?
Precej bolj sem užival kot pred leti, ko sem bil tudi na stopničkah. Ravno zaradi tega vmesnega obdobja, ko na stopničkah nisem bil. Da, bilo je zelo podobno, še vedno pa veš, da to ni samoumevno. Da se lahko iz enega skoka v drugega vse spremeni. Tudi ni nujno, da si ti stoodstotno kriv za to. En dan ti lahko prinese dobre stvari, en dan pa slabe.

Vaša sezona 2015/16 je še vedno zgodovinska in najboljša do zdaj. Tako dominanten ni bil še noben skakalec, kot ste bili takrat vi. Kako zdaj že z neke distance gledate na tisto zimo?
V bistvu gledam nekako tako, da ne vem, zakaj sem potem naslednje leto pričakoval, da bo še ena taka. Če zdaj gledam za nazaj, res ne vem, zakaj sem mislil, da bo tako, če je to edina sezona v celi zgodovini skokov, ki je bila taka. Take stvari se zgodijo na toliko let. Lahko jo recimo že naslednje leto seveda eden izboljša, pride in to naredi. Ampak težko en človek, ista oseba, to ponovi in je treba stvari sprejeti take, kot so, da je to dobro in da ni nič hudega, če je kdaj kaj slabše.

Je bil prelomen potem tisti padec na začetku zime, ki je sledila, v Ruki?
Ne vem, če je bil ravno tisti padec. Mogoče je bilo potem bolj tisto nezadovoljstvo s petim ali sedmim mesto. Bolj rezultati, ki so sledili. Ker namesto, da bi bil s takim rezultatom zadovoljen in bi šel zadovoljen naslednji dan na tekmo, nisem bil. Hotel sem biti boljši, ampak nisem bil.

V Sloveniji imamo veliko sorojencev, ki so uspešni športniki, a tako številčnih, kot ste vi, vendarle ni. Ste nekakšen športni fenomen. Kako vi kot najstarejši spremljate brata in sestro?
Slišalo se bo klišejsko, seveda si zelo vesel in še bolj spremljaš, kot če bi tekmoval nekdo drug. Po drugi strani pa bolj paziš in gledaš tudi na druge stvari, ki so pomembne tako v življenju kot v športu. Recimo, če nekdo doseže uspeh, da ga ne bodo zdaj vsi takoj raztrgali. Skušaš ga malce zaščititi. Recimo pri opremi, da ga kdo kaj ne polomi, ali če je stvar zakomplicirana. Ob uspehu bo že dovolj takih, ki mu bodo ploskali, ampak se mi zdi, da v kakšnih drugih primerih pride to veliko bolj do izraza kot takrat, ko gre dobro.

Sorodna novica Peter Prevc (znova) šampionsko razprl krila in oplemenitil bogato vitrino

Vas je Cenetova odločitev o koncu kariere presenetila glede na to, da je imel za sabo zelo uspešno sezono?
Niti ne, saj smo se že večkrat tako kaj pogovarjali. Vem, da ima Cene veliko načrtov v življenju in da če hoče v življenju vse poskusiti, mora hitro zamenjati šport.

Ste vi tudi kdaj razmišljali o tem?
Da, saj se ti večkrat zgodi, da razmišljaš, kaj boš potem delal in tako naprej. Ker vidiš, da šport tudi ni vse in so v življenju tudi druge stvari.