Na podkastu Številke v 9. sezoni govorimo o knjigah, tokrat predstavljamo delo Irene Štaudohar z naslovom Kaj hoče ženska?, ki je bila lani nominirana za knjigo leta. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Ste ob promociji knjige največkrat dobili prav vprašanje "kaj hoče ženska"?
Absolutno (smeh). To se je nekako tudi predvidevalo, ker je bil naslov v obliki vprašanja.

Kaj pa izpeljanki tipa "kaj hoče Irena" oziroma "kaj hoče moški"?
Težko bi napisala tako knjigo, moški so zame na neki način še vedno uganka. Ne bi si upala ugibati, česa si točno želijo. Tega ne vem, zato pa so mi še vedno všeč.

Sorodna novica Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska?

Bralec ne sme pričakovati enoznačnega in eksaktnega odgovora, ampak celo pahljačo mogočih odgovorov, česar ste se najbrž zavedali že na začetku pisanja?
Absolutno. Ta naslov privabi bralce, tudi moške, ki mogoče slutijo, da bodo v njej našli odgovor. V knjigi je absolutno več odgovorov. Vsaka zgodba o vsaki ženski je nekako odgovor zase. Odgovorov je torej lahko vsaj toliko, kot je žensk.

V knjigi se je na koncu ujelo 17 žensk, ki so raznolike, podobne pa so si v iskanju svobode in ljubezni. Povsem ob koncu izbora ste izpustili tri ženske (med njimi tudi Agatho Christie). Koliko žensk pa je bilo na samem začetku pisanja?
Ta izbor je nastajal sproti. Nekaj esejev je bilo napisanih že za Sobotno prilogo in sem jih prilagodila, spremenila in razširila. Izbor se je sestavil po neki intuiciji, nisem prav racionalizirala, kako jih želim zložiti skupaj. Vprašala sem se, katere ženske so mi zanimive. Ugotovila sem, da imajo določene skupne lastnosti. Absolutno sem si želela napisati tudi esej o Agathi Christie, a mi je na koncu zmanjkalo časa. Zelo rada imam njene knjige, sem njena velika oboževalka. Imela je zelo zanimivo ljubezensko življenje. Sama pišem o čustvenem svetu žensk, umetnic, filozofinj ... Prvi mož Agathe Christie jo je varal, ko sta se ločila, je izginila za en teden, cela Anglija je iskala najslavnejšo pisateljico na svetu. Nikoli ni povedala, kam je šla. Pozneje se je poročila z mlajšim arheologom, s katerim je hodila v Egipt in Mezopotamijo, te zgodbe potem najdemo v kriminalkah. Rada je rekla, da se starejša ženska mora poročiti z arheologom, ker rad brska po starih stvareh (smeh).

V končnem izboru ni nobene Slovenke. So imele za končni izbor preveč dolgočasna življenja ali pa se razlog skriva kje drugje?
Nekaj časa sem razmišljala, da bi vključila predelani esej o Ivani Kobilci. Potem sem se odločila, da raje ne. Z urednikoma Samom in Renate Rugelj smo dolgo razpravljali o tem vprašanju. Slovenke so prav tako živele divja in senzualna življenja, na kar pozabljamo. Umetnike radi upodabljamo, kot da bi bili šolski primeri dolgočasnih ljudi (spomnimo se le zgodbe o Ivanu Cankarju). Kobilca je bila posebna ženska iz trgovske družine, ki je živela v Parizu, Dunaju, Sarajevu ... Sama je znala prodajati svoje slike, imela je tudi svojo ljubezensko zgodbo, o kateri sem tudi pisala. Izhajala sem iz neke knjige, ki je prevedena v slovenščino. Neka umetnostna zgodovinarka me je poklicala in očitala, da se tako o Ivani Kobilci ne piše. Pomislila sem: 'Bo tako z vsako?' Zato sem raje ta del izpustila. V zadnjem času je pri nas izšlo kar nekaj knjig o uspešnih ženskah, ki so dobre opisane.

Se raje izogibate konfliktom?
Tudi. Če nekdo začne raziskovati življenje nekega posameznika, se potem zdi, kot da ima on roko nad to osebo, da je edina referenca, na katero se moraš obračati. V tej knjigi pišem o svobodi, ki jo želim imeti tudi sama, zato se ne želim ukvarjati z nekom, mu razlagati svojih dejanj in se mu opravičevati.

Sorodna novica Kakšno življenje!

To velja tudi za omenjenih 17 junakinj, ki so vse imele rade svobodo, imele so res pestra življenja, v povprečju so živele dobrih 81 let.
Noro ne!? Ne glede na divja življenja je dolgoživost očitno njihova skupna lastnost. Nobena od njih nekako ni živela prav zdravo.

Napišete tudi, da so bila njihova življenja tako pestra, da so živele več različnih življenj.
Res imam občutek, da so imele več življenj, da. Zelo so se spreminjale. Ko so bile stare 50 let, je bil včasih prisoten občutek, da je za njimi celo obdobje. To spoznanje mi je bilo zelo všeč, v tem so bile zelo vitalne.

Vitalne so bile tudi v naslednji statistiki: 17 dam je imelo 17 otrok in kar 32 porok. Ali podpovprečno število otrok in nadpovprečno število porok pomeni definicijo svobodnega življenja?
Ne bi jih tako poenostavila, vsaka njihova zgodba je zelo različna. To je ena od njihovih lastnosti − hitro so se zaljubile, bile so nesrečne, pozdravile so si svoja srca, niso bile ravno družinske ženske, niso znale z denarjem, s tem se lahko tudi sama identificiram (smeh).

Ali je danes ženskam lažje živeti svobodo kot pa pred desetletji ali stoletji?
Gotovo, moramo vedeti, da Virginia Woolf piše, da ni mogla v knjižnico brez spremstva moškega, pa ni živela tako dolgo nazaj. Feminizem je absolutno spremenil položaj žensk v družbi. Ženske imamo še vedno neke svoje omejitve, tudi sama sem jih doživela v tem prostoru. Danes je še vedno težko. Nisem pa človek, ki bi jamral in to poudarjal. Ves čas se je treba boriti proti temu.

Vaša osebna zgodba mi daje slutiti, da tudi vi živite tako svobodno, kot si želite. Občutek imam, da so vaše delo, zanimanja in konjički konvergirali v skupno točko pisanja.
Hočete reči, da imam fino službo (smeh)? Se strinjam. Fino je, da nekaj, kar rad delaš, postane tvoj poklic. Zelo sem zadovoljna s tem, kar delam. Pri tem sem zelo obsesivna, zelo se vržem v posamezne teme, iz katerih težko splavam. Vsak teden za Sobotno prilogo napišem daljši esej, ki mora nastati v enem tednu. Včasih moram v tem času prebrati tudi tri ali štiri knjige. Po naravi sem zelo radovedna, upam, da me to ne bi nikoli zapustilo.

Sam bi rekel, da ste tudi odgovorni.
Sem kar perfekcionistka. Želim, da je tisto, kar oddam, res dobro.

Sorodna novica Dijana Matković: Revščina je tisto nasilje, ki producira novo nasilje

V lovu na rok za oddajo esejev pišete tudi ponoči, kar velja tudi za Dijano Matković, gostjo prve letošnje knjižne epizode. Ona je v knjigi Zakaj ne pišem odprla vprašanje družbenih razredov. Nekateri bralci obeh knjig so imeli občutek, da si marsikatera ženska ne more privoščiti lovljenja iste svobode kot "vaše ženske", ker je treba najprej (po)skrbeti za osnovno eksistenco.
Nekatere ženske so bile res bolj iz aristokratskih družin, ampak večinoma so bile revne in brez denarja, bile so iz nižjega razreda, tudi same so se morale boriti za svojo svobodo. Živele so zelo revno. Kdo pa v Sloveniji lahko živi od pisanja? Najbrž samo Tadej Golob. Če imaš kaj pisati in želiš pisati, potem pišeš. Sama si nikoli nisem mogla vzeti enega leta, da bi se nekam umaknila in napisala kaj leposlovnega. Najbrž bi potrebovala kakšnega mecena. Zelo dolgo sem delala kot prekarka.

V knjigi na nekaj mestih napišete tudi nekaj osebnih detajlov. Zelo vas je očitno zaznamovala prezgodnja očetova smrt, ki vas je še bolj povezala z mamo.
Predvsem v uvodu sem želela napisati malo o sebi. Svojega življenja nisem želela vpletati v zgodbe teh velikih žensk. Njihova skupna lastnost je tudi, da so nekatere odraščale brez očeta. Morda smo ženske brez očeta bolj romantične, morda nas moški bolj zanimajo, ker jih ne poznamo, ker nimamo vzorcev družine? Tudi to je neka skupna lastnost. Mama mi je pomembna tudi zaradi ljubezni do knjig. V otroštvu in tudi zdaj je njena hiša polna knjig in časopisov. Mogoče mi je prav ona prenesla ljubezen do novinarstva.

Ali so monogamne zveze premalo zanimive, monotone ali dolgočasne za obravnavo? Če bi sam moral iz glave iz vaše knjige na prvo žogo izpostaviti eno samo zvezo, bi bila najbrž tista med Charlesem Darwinom in Emmo Wedgwood, ki sta dolgo in srečno skupaj živela več kot 40 let.
Ne vem, vsaka zgodba je drugačna. Te ženske so bile res divje, niso se pustile "udomačiti". Zgodba o Darwinu se mi zdi zanimiva, zelo dolgo sta bila poročena. Zelo znano je njegovo razmišljanje tik pred poroko. Na list si je napisal (proti)argumente za poroko. Za minuse je poudaril, da se ne bo mogel učiti tujih jezikov, ne bo mogel potovati, kupovati toliko knjig, ne bo več letel z balonom in biti svoboden. Na drugi strani so bili otroci, nekdo, ki te čaka doma, zraven pa je dodal, da je to bolje kot pes (smeh), to je sled viktorijanske Anglije. Iskreno je napisal, da se bo poročil, ker je Emma kot angel in ima veliko denarja. Bil je viktorijansko iskren. Imela pa sta res dober zakon, skupaj sta bila srečna. Ona je bila zelo religiozna, nikoli pa mu ni zamerila, da je podrl mit o Bogu. Z njim je hodila v toplice, on je bil pogosto bolan, skupaj sta preučevala deževnike ... Absolutno sta imela srečen zakon.

V široki pahljači tem tako srečamo svobodo, ljubezen, samozavest, samospoštovanje, spolnost ... in tudi kuhinjo. Ali radi kuhate?
Da, rada kuham, tudi ženske v moji knjigi so rade kuhale. Doris Lessing je slovela po večerjah v Londonu, kamor so vsi prihajali, pili zanič vino in jedli ogromne količine hrane. Nora Ephron je zaslovela tudi s pisanjem o kuhanju, Dolly Alderton tako lepo reče, da si vsaka ženska (kakšne feministke bi me obesile na drevo) zasluži, da jo nekdo objame od zadaj, ko meša juho ... Tudi sama rada kuham, ne sicer vsak dan. Za prijatelje in ljudi, ki jih imam rada. Včasih sem obsedeno zbirala kuharske knjige, zdaj pa sem jih ogromno razdelila.

Pravite, da niste imeli jasnega vzorca, kako ste zložili zgodbe. Imata pa prva in zadnja skupno lastnost − tako Diana Athill kot Nen Shepherd se nista nikoli poročili in imeli otrok.
Od vsega začetka sem vedela, da bom začela z Diano Athill, ker je dočakala najvišjo starost (101 leto, op. a.), zdela se mi je zelo vitalna, zato sem morala začeti z udarno zgodbo. Rekla je, da mora ženska živeti vznemirljivo življenje, ki se ga lahko spominja v starosti. Vedela sem tudi, da bom končala z Nen Shephered. Ni bila zaljubljena v moškega, ampak goro, v Škotsko višavje. To svojo obsedenost in potovanje po gori, polni viharjev in snega, opisuje, kot da bi imela erotično razmerje. Zdelo se mi je fino, da zgodbo končam z žensko, ki se ima fino sama z naravo.

Sorodna novica Sezona 9

Če bi v družbi lahko spremenili eno stvar, kaj bi bilo to?
Da bi ljudje imeli več spoštovanja do umetnosti, da bi več konzumirali umetnosti, da bi več brali knjig, hodili v gledališče in da bi bolj spoštovali umetnike. Talent je absolutno darilo, ki je nekomu dano. Verjamem, da umetnost lahko spremeni posameznika, da je boljše volje, vitalen in ga zanimajo določene stvari.

Približno polovica prebivalcev Slovenije v enem letu ne prebere niti ene knjige. V knjižni sezoni zato ob koncu pogovora sledi enako vprašanje − zakaj je vredno brati?
Da si razširimo obzorja, se identificiramo z ljudmi, ki niso mi ali naši, postanemo bolj empatični in sočutni. Prihaja novo leto, knjiga je eno najlepših daril. Tudi naročilo na časopis ali revijo je lahko lepo darilo. Sama se tega večkrat poslužujem, ker nekdo potem celo leto to dobiva na dom. Spodbujam Slovence, naj kupijo čim več knjig, naj svoje otroke naučijo ljubiti knjige. Če začneš brati v otroštvu, te to potem nikoli ne zapusti.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je govora še o naslednjih temah:
− Zakaj se je od nekdaj bala številk.
− Kdaj občuti srečo.
− Knjige ne želi deliti po žanrih, ampak raje na dobre in slabe.
− Aktivnosti do konca življenja.
− Pridobivanje in izgubljanje splošnih pravic.
− Vpliv rokov na kakovost tekstov.
− Kriminalne knjige in moment, da bralec želi biti prevaran.
− Kako razume kakovost ekranizacij knjižnih predlog.
− O delu urednikov.
− Odnos do narave in Rožnika.
− Ali je danes težje biti romantik kot pred 30, 50 ali 100 leti?
− #PohvalaNaDan