V podkastu Številke se v deseti sezoni ukvarjamo s srečo. Tokrat gostimo novinarko in urednico na N1 Suzano Lovec. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.

Kakšen odnos imate do številk?
Rajši imam besede kot pa številke. Ampak ker delam v novinarstvu, se zavedam, da so številke zelo pomembne, včasih se moramo nanje nasloniti, v vsakem primeru jih moramo upoštevati, ker so pomembne. Besede so mi torej ljubše, v novinarstvu pa je vedno pomembna tudi številka.

Sorodna novica "Mediji ne smemo pozabiti, kaj je zaznamovalo družbo"

Na pogovor sem vas povabil, ker imam občutek, da pri ustvarjanju podkasta uživate oziroma doživljate srečo. Se motim?
Na N1 sem med drugim urednica rubrike Poglobljeno. Po nekem spletu naključij je prišlo do ideje, da bi delala tudi podkast, ki je sicer tudi v videoobliki, kot neke vrste televizijska oddaja. Tega od začetka nismo načrtovali, do ideje je prišlo v času volitev, dnevna urednica Neda Došenović je razmišljala, če naši novinarji hodijo gostovat na druge podkaste, zakaj ne bi še mi imeli v času volitev svojega podkasta. Tako smo začeli, podkast se je obdržal in od takrat ga vodim bolj resno, kot smo mislili, saj izhaja skoraj vsak teden.

Slovite po svoji res dobri pripravi na goste.
Po naravi nisem najbolj sproščen človek, sem kar 'zategnjena'. Da se pri pogovoru sprostim do te mere, da ga lahko vodim na način, kot ga nato vodim, je to od mene terjalo kar nekaj dela pa tudi spuščanja nekega nadzora. Pri tem sem se morala pogovoriti sama s seboj. Kar pa se tiče nastopa, se mi zdi, da imam neko srečo, da sem vse to zmogla. Morda ste prav ugotovili, čeprav je ustvarjanje podkasta ob vsem drugem delu naporno, v tem tudi malo uživam. Vse naredim sama, od izbire gostov do izbora videoizsekov, vse imam od A do Ž. Prav ste zaznali, to je neke vrste sreča.

Bi bilo drugače ustvarjati podkast brez videa?
Ustvarjam ga sicer drugače, kot če bi bila to televizijska oddaja, na kamero se recimo namerno niti ne obrnem, tudi gostom povem, da tu sedimo in se pogovarjamo, kot da smo na kavi oziroma se delamo, kot da kamere ni. Mislim, da je gostom zato tudi lažje, mogoče je na neki način lažje tudi meni, nikoli nisem pomislila, kako bi bilo, če ne bi bilo kamere.

Sorodna novica Sezona 10

Nekoč ste dejali, da ne bi mogli delati v službi, ki vas ne bi motivirala in v kateri ne bi imeli svobode. Glede na to, da ste še v novinarstvu, imate še dovolj motiva in svobode.
Nalijmo si čistega vina, na vsakem področju so vedno plusi in minusi, nikjer niso postlane same rožice. Ko pa seštejem vse pluse in minuse, dobim več plusov, zato ostajam v novinarstvu.

Kako pomembni pa so novi dražljaji?
Novi izzivi so vedno v redu. Včasih sem delala na časopisu in televiziji, zdaj pa na digitalnem mediju. Mi starejši, ki se prej nismo toliko ukvarjali z digitalom, smo se morali veliko naučiti od drugih kolegov, ki so imeli že prej veliko izkušenj. Učenje je absolutno pomembno.

Zanimiva mi je vaša izjava, da te pri delu izrazito oblikujejo šefi oziroma izkušnje z njimi.
Šef te lahko oblikuje na oba možna načina, lahko te vzpostavi in lahko ti pomaga. Ko sem res dolgo nazaj začenjala na Dnevniku bolj resno pokrivati politiko, je bila moja mentorica Meta Roglič, ki se je res ukvarjala z mano. Kot mladi novinarki mi je dala praktično vse svoje vire, ne samo številke, peljala me je k ljudem v politiki in rekla: 'To je Suzana Lovec, ona bo zdaj delala to in to ...'. To je največ, kar ti šef lahko da. Ko se je iz uredniške vloge vrnila med novinarke, sva delali kot tandem, naučila me je, kako je pomembno preverjanje informacij. Še vedno, ko gre iz službe, vedno prebere besedilo za sabo. Skratka, šef te oblikuje na način, da te lahko veliko nauči, obstajajo pa tudi šefi, ki te nič ne naučijo, ampak ti samo naročijo. Šef te oblikuje tudi, ko se je treba prvič upreti, ko moraš prvič zavzeti neko stališče do nečesa, to je zelo pomembno.

Lahko poveste primer?
Vedno se spomnim naslednjega primera, ko sicer ni bilo nekega hudega pritiska, ampak je bilo treba znati reči ne: delala sem na televiziji, ko je umiral nekdanji predsednik Janez Drnovšek. Veliko smo se pogovarjali, kaj in kako bomo naredili. Vedeli smo, da umira, vedeli smo, kje živi, nekako se je pričakovalo, da bom šla v njegovo vas, naredila raport in povedala informacije, ki smo jih imeli. Marsikdo bi to storil, jaz pa nisem in tega vklopa potem ni bilo. Šefi so sprejeli mojo argumentacijo, zakaj se mi je to zdelo nedostojno. To je sicer en tak mali detajl, gotovo so bili še hujši primeri, ko je bilo treba kdaj reči ne. Kot novinar se moraš vzpostaviti tudi na ta način, ko si se nekaj že naučil, da si sposoben te presoje in da te ni strah reči ne.

Ste potem opazili kakšno spremembo v odnosu v službi?
Ne, mislim, da so me bolj cenili, kot če bi slepo poslušala ali pa ne bi imela svojega mnenja. Vse stvari lahko argumentiraš.

Kakšna šefica pa ste sami?
V vlogi šefice sem bila že prej na Pop TV, kjer smo ustvarjali oddaje Epilog, Fokus in Inšpektor. Na Poglobljeno smo zelo majhna ekipa, jaz in še dva novinarja, občasno pride še kdo, takrat sem zelo vesela te pomoči. Mislim, da premalokrat pohvalim (smeh).

Sorodna novica Preveč učenja podatkov za maturo in premalo kreativnosti

V rubriki Štafeta vprašanje postavlja zadnji gost, pred dvema tednoma je gostoval študent fizike Vid Kavčič, ki vas sprašuje: "Zdi se, da je tempo pri delu novinarjev izjemno hiter in nemiren. Poleg ogromne količine dela in neprestanega premišljevanja za naprej ste zaradi predvsem političnih tem, ki jih obravnavate, novinarji večkrat tarča mnogih obračunavanj. Kako se soočate s tem?"
Sem zagovornica tega, da je treba biti v novinarstvu zelo iskren do sebe. Ko nekaj ni v redu, je treba to povedati, priznati in se tudi opravičiti. Ni mi v redu, da se v novinarstvu o nekih težkih stvareh ne pogovarjamo več, morali bi se tudi o napakah, ker s tem krepimo novinarstvo. Vsaka konstruktivna kritika je veliko vredna, enako velja tudi za pohvale. Če pa kritike postanejo žaljive, gredo na osebno raven in so morda celo na meji z grožnjami (ki jih tudi dobivamo), potem pa to res ni v redu. To velja predvsem za Twitter, kjer so vedno iste teme: begunci, ženske pravice ... Ne morem reči, da sem se naučila to sprejemati, imam pa s tem manj opravka, kot sem ga imela včasih.

Pri vprašanjih sodelujejo tudi poslušalci in bralci. Jureta zanima, kaj vas po toliko letih v novinarstvu še motivira.
Slišalo se bo zelo klišejsko in morda pocukrano, ampak res me motivira, da je to še vedno poklic, ki lahko nekaj spremeni na boljše, sicer manj, kot bi si želeli, in manj, kot je delo, ki ga v to vložimo. Še vedno pa se mi zdi, da je rezultat boljši, kot če bi bili tiho. Motivira me to, da z razkrivanjem pokažemo na težave, hkrati pa pokažemo tudi na možne rešitve. S tem skušamo biti res četrta veja oblasti, da smo v službi javnosti. Sama sem v glavnem delala pri komercialnih medijih, ampak jaz ne ločujem med komercialnimi in javnimi, naloga je povsod enaka – novinarska, delati moraš na enak način, v katerem koli mediju si že.

Sorodna novica Po medijskem poročanju o domnevnem nasilju bo na psihiatrični kliniki izvedenih več nadzorov

Mediji imamo običajno težavo s 'cikli': ko se pojavi neka težava, se ta obravnava nekaj časa, a cikli se iztečejo in v ospredju je neka druga tema. To ne velja vedno, pogosto pa vendarle.
Ja, torej psi lajajo, karavana gre dalje. Hkrati je zaradi tempa življenja in načina konzumiranja medijev (torej telefonov, družbenih medijev ...) tudi tempo − kdaj se izteče novica ali afera − vedno krajši in zato je tako pomembno, da se dela tako imenovane 'followupe'. Ko objaviš neki članek, tvoje delo s tem še ni končano. Če se nekaj ne popravi, moramo temo odpreti še enkrat, pa še enkrat in še enkrat ... Kolegica Barbara M. Smajila že eno leto sistematično dela isto temo, vedno znova se vrača k njej, ker se v bistvu praktično ni nič spremenilo. Gre za problematiko nasilja na ljubljanski psihiatrični kliniki.

Če nadaljujem pri Juretu in novinarskem (ne)uspehu objavljanja tem: zadnja leta smo videli nemalo prehodov iz novinarstva v politiko, PR in druge vode. Vas je to kdaj zamikalo? Ste sami kdaj dobili ponudbo?
Prav konkretnih ponudb nisem dobila, bilo je nekaj namigovanj, a konkretnih ponudb nisem dobila. Je pa vsem jasno, da nisem iz testa za politiko. Sicer pa so odhajali res dobri novinarji. Če odide kdo, ki novinarstva ne jemlje resno, potem hvala bogu. Ko pa gredo dobri, preiskovalni novinarji, si razočaran, saj se vprašaš, kaj bo čez deset let. Izguba dobrega novinarja je izguba za celotno slovensko novinarstvo.

Ko gledam teme, ki jih obravnavate v svojem podkastu, na vrhu prednjačita aktualna politika in kultura. Moja interpretacija je, da je politika pač 'obvezno' delo (kot ste sami opisali, je podkast tako sploh nastal), s kulturo pa pokrivate teme, ki vas zanimajo (in če malo pretiravam z rdečo nitjo te sezone) in nemara celo osrečujejo.
Rekla bi, da predvsem zaradi javnega interesa. Kultura se mi zdi v medijih podcenjena, to skušam malo pokompenzirati, zato skušam pripeljati neke vsebine, ki mogoče ne bi dobile ene ure časa pozornosti. Kar pa se tiče politike, na tem področju sem dolgo delala, v resnici je to najlažje delati, pa tudi gledalci in poslušalci jih najraje poslušajo oziroma gledajo. Običajno so pri nas najbolj poslušane prav politične epizode.

Sorodna novica Sezona 9

Menda zelo radi berete, lani smo se v Številkah ukvarjali s knjigami. Kaj radi berete?
Berem različne žanre, morda še najrajši poezijo. Sicer pa res nisem žanrsko omejena, lahko berem kriminalko, potopisne knjige, lahko berem biografije ... Preprosto nisem omejena, enako velja za filme in glasbo.

Se imate bolj za racionalno ali čustveno osebo?
Čustveno, čustveno. Znanosti sicer dajem velik pomen, tam je treba biti racionalen.

Vas je bilo v času pandemije strah, da bi se okužili?
Ni me bilo strah, da bi se jaz okužila, blazno pa me je bilo strah, da se bodo okužili ljudje okrog mene, moji najbližji, tega me je bilo zelo strah. To je bilo obdobje, ko smo novinarji veliko delali, imeli smo celo posebna poročila, ukinile so se redne oddaje, tako nismo več delali Inšpektorja in Fokusa. Začeli smo po navadi zelo zgodaj, do sredine dneva smo imeli štiri krajše oddaje, to je bilo nenavadno in mučno obdobje. Mama mi je rekla, da ni slišala ptičev. To je bilo res mučno obdobje.

Temi racionalnosti in strahu pred okužbo sem odprl, ker ste menda precejšnji germofob in se bojite jesti arašide iz iste posode.
Ha, ha ... Ne bi sicer rekla, da sem germofob, to se iz sebe malo hecam. Res pa je, da pazim pri teh stvareh, ja.

Kaj pa ljubezen? Gledate nanjo čustveno ali racionalno?
Na ljubezen vedno gledam čustveno, absolutno! Ljubezen je v tem svetu vedno bolj napaka, nekaj, česar se ne da predvideti ali načrtovati. Če govorimo o romantični ljubezni, si moramo pustiti, da je napaka, ne moremo odkljukati vseh kategorij. Želim to, to in to, tega pa ne. Potem je to načrt, ljubezni moramo včasih pustiti, da se zgodi kot napaka. Enako bi verjetno rekla moja prijateljica Anja Zag Golob. Na ljubezen najbrž gledam kot recimo ona na kulturo – 'to ni nekaj, kar bi lahko namazali na kruh.' Ljubezen ima seveda veliko obrazov: ljubezen do otroka, do staršev, ljubezen do življenja, ki ni sama po sebi umevna ... Boštjan Dermol je v zadnjem podkastu govoril tudi o tem, o tej samoumevnosti, o življenju na avtopilotu in o tem, kako nam stvari ne bi smele biti same po sebi umevne.

Sorodna novica 40 olimpijskih športov, vseh pa okrog 3000

Kako pa si vi pomagate izklopiti tega avtopilota?
Zjutraj se skušam spomniti ... Življenje je OK, vse je OK, trenutno ni nihče bolan, vsi smo zdravi, poskušam se spomniti tistih, ki jih ni več, in na to, da smo še tu.

Se spominjate tudi ljudi, ki jih ni več tukaj?
Ja, pogosto. In kaj so mi dali in kaj bi oni rekli in česa ne smemo pozabiti.

Česa pa ne smemo pozabiti?
To so me naučili tisti, ki jih pogrešam: treba je skrbeti za druge, treba je biti pošten in treba je poskrbeti tudi zase.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govor še o naslednjih temah:
− V katero vrsto sreče bi se uvrstila sama.
− Mamine besede: "Dišiš po sreči."
− Izkušnje snemanja pogovora z Jano Vidic.
− Odnos televizijskih novinarjev do tistih, ki delajo na spletu.
− Kako proti žaljivim komentarjem: z argumentirano kritiko ali ignoranco?
− Matjaž Tanko, njegova novoletna darila in enciklopedično znanje.
− Razlika med delanjem podkastov in pogovori s politiki.
− Ali se še vidi v 'hard talk' političnih oddajah.
− Zakaj ne mara hoje v hribe.
− Branje 1. pisma Korinčanom.
− #PohvalaNaDan