Zato pred razmahom volilne kampanje opozarja na pomembno nalogo medijev: "Če so volivci določene stvari pozabili, ker je vojna v Ukrajini razumljivo spremenila našo pozornost, jih ne smemo mediji. Zato je treba v kampanji odpirati vsa relevantna vprašanja."

Kako razumeti neformalni obisk predsednika vlade Janeza Janše v Kijevu v družbi kolegov, premierjev Češke in Poljske, med vojno vihro, ko se fronta približuje ukrajinskemu glavnemu mestu? Kot iskren izraz podpore in prenašanje sporočil evropskih podpornikov ukrajinskemu predsedniku Volodimirju Zelenskemu? Ali kot sporočilo domači javnosti pred volitvami, krepitev mita o zmagovalcu osamosvojitvene vojne, ki vidi Zelenskega danes v podobni vlogi? "Mislim, da bo vsak videl zrcalno sliko v ogledalu ali – bolje rečeno – vsakdo bo videl to, kar želi videti," odgovarja tokratna gostja podkasta o politiki Suzana Lovec. "Volivci SDS-a in Janeza Janše bodo videli pogum, herojsko dejanje in primerjave z letom 1991. Verjetno bodo pozabili, da so nekateri mediji blizu SDS-a pred tremi leti pisali o Zelenskem v negativnih tonih – kot o komiku, ukrajinskem Šarcu in ruskem plačancu. Volivci drugih strank pa bodo videli predvsem kaj drugega, verjetno tudi kot predvolilno potezo, namenjeno domačemu političnemu kontekstu."

Česa se bomo spomnili v kampanji

"Z vojno v Ukrajini smo vsi spremenili fokus, kar je naravno in seveda nujno, ker se dogaja nekaj tako obsežnega, kar zaznamuje cel svet. Zato je logično, da se je pozornost preselila tja. Vendarle menim, da bo zelo pomembno, kako se bomo mediji v času kampanje obnašali do drugih tem, ki so bile v ospredju minuli dve leti," razmišlja sogovornica. Ob tem pa se vpraša: "Česa se bomo spomnili, česar se volivec morda pod vtisom vojne ne spomni v tem trenutku?" Kako se bomo spomnili epidemije, kako se je vlada z njo spopadala, kakšne so bile razmere v prvem valu v domovih za starejše, kako je potekalo cepljenje? Ali se bomo volivci spomnili na erozijo demokratičnih standardov, se bomo pogovarjali o načinu vladanja, odnosu do manjšin, nevladnih organizacij, ne nazadnje do novinark in novinarjev, se bomo spomnili sovražnega govora, ki je prežel družbo? Se bomo spomnili na realne težave ljudi, kot so težave starejših, pomanjkanje osebnih zdravnikov, porast duševnih stisk? Suzana Lovec niza vprašanja drugo za drugim in dodaja: "Nabralo se je tudi veliko konkretnih težav, s katerimi se soočajo ljudje, in vprašanje je, ali jih država ustrezno naslavlja ali pa se politika bolj ukvarja sama s sabo in s tem, ali bo po volitvah še vedno na oblasti. Tako kot pri vsakih volitvah bomo tudi to pot novinarji in mediji tisti, ki ne smemo pozabiti, kaj vse je v zadnjem obdobju zaznamovalo družbo."

Sprožilci za ogabne komentarje

Kolegica je opozorila tudi na spremembo političnega diskurza, ki pomembno zaznamuje življenje v medijskem svetu. "Svet novinarjev je postal tak, da zjutraj še pred kavo pogleda na Twitter in pogosto ugotovi, da se je čez noč zgodil pogrom. Novinarke so pogosteje tarča. In ta grobost v izražanju, zlasti do žensk, ni nekaj, kar si mi domišljamo. Očitno je to postalo del našega vsakdana in nekaj, kar jemljemo kot del naše službe, čeprav to ne bi smelo biti del našega vsakdana in ne bi smelo biti del naše službe."

Suzana Lovec opaža, da je nedostojnih in grobih odzivov največ, kadar na družbenih omrežjih deli članke, ki se ukvarjajo s pravicami skupnosti LGBT, manjšin, begunsko problematiko ali kršitvami človekovih pravic. "To so sprožilci za najbolj ogabne komentarje. In poznala sem, da ima blatenje zelo jasno funkcijo. Utišati novinarje. Kajti bolj kot pada po tebi, prej se ne boš več želel izpostavljati z določenimi temami." Zato opozori na besede švedske profesorice Åse Wikforss, raziskovalke postresničnostne dobe in dezinformacij, s katero so na N1 nedavno objavili intervju, v katerem je povedala: "V diktaturi medije ugasnete, v demokraciji porušite zaupanje vanje."