Na podkastu Številke to sezono govorimo o ekstremih. Na pogovor smo tokrat povabili Natašo Robnik, ki je predstavila svoj pot in tekaško strast. Njen največji uspeh je tretje mesto na najbolj prestižnem Spartatlonu leta 2019. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora ali branju povzetka.

Sorodna novica Sedma sezona je rezervirana za ekstreme

V tej sezoni Številk se ukvarjamo z ekstremi, beseda ultramaraton je en sam ekstrem. Ste bili že v mladosti nagnjeni k ekstremom?
K športu da, k ekstremom ne. Trenirala sem atletiko, ki sem jo pa prenehala v prvem letniku srednje šole. Trenirala sem 800 metrov in krajše discipline. To sta popolnoma drugi disciplini, s katero se ukvarjam danes. Med tema panogama res ni nobene povezave.

Tek nekaterim predstavlja muko, drugim rekreacijo in nujo po gibanju, tretjim pa meditacijo in iskanje samega sebe. V kateri skupini se sami najdete?
To je res, včasih moraš biti 24 ur ali dlje sam s seboj. Tudi na treningih padem v neki svoj svet, velikokrat sploh ne opazim okolice in samo tečem − nogo premaknem pred nogo. Ko me včasih kdo vpraša, o čem razmišljam, tega ne znam razložiti. Res padeš v neko meditacijo.

Če padeš v tako meditacijo in odmisliš okolico, je to lahko nevarno? Mislim na promet, če tečete na cesti.
S prometom nimam težav. Ko tečem, sem še vedno pazljiva na promet in opazim, kaj se dogaja okrog mene. Sem pa že doživela kakšen ugriz psa, ampak to je druga stvar.

V času samostojne Slovenije je tek dobil veliko veljavo, vse več je rekreativnih tekov, vse več tekačev širi to ljubezen po družbenih omrežjih. Ljubljanski maraton je postal skoraj 'modna muha'. Kako ultramaratonci doživljate te prireditve?
Sama se takšnih dogodkov udeležujem zelo redko. Enostavno je preveč ljudi, kar sploh velja za ljubljanski maraton. To velja tudi za čas pred tem dogodkom, ko se začenjajo priprave. Prihajam iz Celja, ogromno tečem za Savinjo, tam je idilični kraj za tek. V času pred ljubljanskim maratonom je tam prava gneča. Nekajkrat sem sicer tekla na tem maratonu, tudi v vlogi zajčice. Že na samem štartu je drugačno vzdušje. Med ultramaratonci je bolj prijateljsko in toplo, zaželimo si srečo. Vlada neka druga energija kot na krajših tekih, ki potekajo skoraj vsak teden. Ne maram gledanja čez ramo, kdo je hitrejši. Ultramaratonci se načeloma temu izogibamo.

Mar to pomeni, da maratoncem in tekačem na krajše proge več pomenijo številke (torej izid)? Pri ultramaratoncih pa čas ni tako v ospredju?
Ne, kje pa. Na ultramaraton ne greš z željo po rezultatu. Vsakdo si seveda želi čim bolje odrezati. Na ultramaratonih so razdalje res velike, zgodi se toliko enih stvari, sam sebi si največji nasprotnik. Tekmuješ sam s seboj in s progo, nikoli pa s sotekmovalci. To velja vsaj zame. Če imaš na koncu možnost, da se bojuješ za dober izid, se, a načeloma je to boj samega s seboj. Na startu tekov na 21 ali 42 kilometrov vidiš, kako se ljudje gledajo čez ramo, kdo bo koga premagal, tam šteje vsaka sekunda.

V mladosti ste torej tekli na krajše razdalje, z (ultra)maratonom ste se začeli ukvarjati šele po rojstvu drugega otroka. Pogosto tečete z možem, vas je on zvabil v ta šport?
Tako je, prej je tekel on. Teči sem začela, ker se po drugem porodu nisem mogla znebiti odvečnih kilogramov. V drugi nosečnosti sem se precej zredila, začela sem se gibati in teči. Spomladi me je mož izzval, da ne morem preteči 15 kilometrov v uri in 45 minut. Takrat take razdalje prej še nikoli nisem pretekla. Izziv sem sprejela in razdaljo pretekla v eni uri in 28 minutah, bila sem najbolj ponosna na svetu (smeh). Dva meseca pozneje me je mož prijavil na tek ob Savinji, dolg je bil 5,6 km. Na tistem teku sem kar zmagala. Občasno sem se udeležila lokalnih tekov. Mož je vsekakor kriv, da sem začela resneje teči.

Kako je teči z nekom, ki ima bistveno drugačno kondicijsko pripravo? Najbrž je to veljalo za vaju z možem, ko ste šele začenjali resneje trenirati?
Midva na začetku nisva skupaj tekla zaradi varstva otrok. Takrat sta bila majhna. Eden je tekel, drugi pa je pazil na otroka. Zelo redko sva tekla skupaj. Ko sta otroka toliko zrasla, da sta bila lahko eno uro sama, sva začela teči skupaj. Kar pa se tiče prilagajanja, ko tečeš z drugimi tekači: tudi zdaj grem lahko teč z nekom, ne morem pa trenirati, treninge opravljam vedno sama. To sta dve ločeni stvari.

Prvi maraton ste pretekli leta 2007. Ob omembi maratona pogosto slišimo na izraz maratonski zid, ob katerega tekači trčijo nekje na 35 km. Je to veljalo tudi za vaš prvi maraton?
Seveda, zdi se mi, da sem se takrat ves čas zaletavala v zid (smeh). To je bil tek od Mozirja do Logarske doline, trasa se rahlo vzpenja, za prvi maraton je bila res težka. Na progi sem se bolj kot ne borila, bilo je res naporno! Definitivno sem imela za maraton v nogah premalo kilometrov, sem se kar mučila. Sama sebe sem presenetila, da sem si potem želela teči še kak maraton (smeh).

In ne samo maraton. Kakšen klik v glavi se je moral zgoditi, da ste postali ultramaratonka?
Potem sem odtekla še ljubljanski maraton in maraton v Radencih. Prihajam iz Celja, zato je bil ultramaraton Celje−Logarska dolina neka logična izbira. Prijavila sem se na teh 75 kilometrov. Bilo mi je veliko lažje kot leto prej, ko sem tekla "samo" maraton. Imela sem več kilometrov in izkušenj. Bilo je zanimivo, kakšna kriza še vedno pride, a to niso več maratonski zidovi, to je popolnoma nekaj drugega.

Maksimalna razdalja pred tem ultramaratonom je bila najbrž krajša od 75 km?
Seveda. Danes redko naredim trening, ki je daljši od 50 kilometrov, morda enkrat ali dvakrat na leto s prijateljicami naredimo malce daljši trening. Načeloma 35−45 km v enem kosu pretečem enkrat na teden.

Tako kot je med 100 metri in maratonom ogromna razlika, najbrž nekaj podobnega velja za maraton in ultramaraton? Katere so najpomembnejše razlike?
Absolutno, to sta dva različna svetova. Že sam trening za maraton je popolnoma nekaj drugega. Če želiš odteči dober čas, so treningi povsem drugi, veliko bolj je pomembna hitrost. Ultramaraton je drugačna zgodba, 80 odstotkov ultramaratona se dogaja v glavi. Seveda je pomemben trening, ogromno kilometrov je pretečenih intervalnih treningov, sprintov v hrib ... Maraton lahko odtečeš na silo, morda se sliši to malce smešno. Teka v dolžini 150–200 km ne moreš odteči na silo. Sama do 8 ur še lahko pretečem, če imam dovolj kilometrov v nogah, vse preostalo pa je drug svet. Ni pomembna hitrost, kriz je več, bolečino moraš v glavi izklopiti.

Kdo prej odpove: glava ali telo? Očitno je glava pomembnejša.
Gotovo! Meni telo še nikoli ni odpovedalo, glava pa že. Kar je najpomembnejše, je, da se iz slabih izkušenj naučiš precej več. Leta 2016 sem odstopila na Spartatlonu, psihološko sem bila popolnoma narobe pripravljena.

Spartatlon je daleč najbolj pomembna prireditev v vašem športu, ima tako veljavo kot Wimbledon v tenisu.
Absolutno, to so sanje vsakega ultramaratonca. To je tako, kot so za športnika olimpijske igre, mi se teh že ne moremo, zato je Spartatlon za nas kot olimpijske igre. To so sanje!

Gre za tek med Atenami in Sparto v dolžini 246 km, vmes pa je veliko teka zunaj mesta. Kakšna je proga?
V veliki večini je lepa, začne se pod Akropolo v Atenah, potem se teče proti Korintu, ta pot sicer ni preveč lepa, tečeš ob cesti, kjer je veliko prometa. Blizu je naftna tovarna, kjer precej smrdi, skoraj potrebuješ masko, prav začutiš smrad v pljučih. V Korintu se odpre čudovita narava, od nasadov oljk, grozdja do zgodovinskih znamenitosti, res je čudovito. Kar pa še bolj potegne, so ljudje. Vsakega tekača na tem teku častijo. Izredno so hvaležni, ker si prišel k njim in častiš njihovo zgodovino. To jim res veliko pomeni.

Pri Spartatlonu ni le ekstremna razdalja, tečete več kot en dan, ampak tudi razmere: tek v vročini, ponoči in relativno strma pobočja. Kaj od tega vam najbolj oziroma najmanj leži?
Ravno zato je Spartatlon tako naporen. Po navadi je zelo vroče, pred dvema letoma je bilo 35 stopinj Celzija. Kar 98 odstotkov proge poteka po pregretem asfaltu, ob morju je suh zrak. Meni osebno vroče vreme ustreza. Sama ne maram dežja in mraza. V tem času noči niso hladne, ampak so kar prijetne. Proga ima slabih 4000 metrov višinskih metrov razlike, od tega je naporen odsek, ko v desetih kilometrih pridobiš tisoč metrov. Teren je res precej zahteven, a vseeno izredno lep.

Na progi je 75 nadzornih točk, kjer te lahko izločijo, če si prepočasen ali pa če je videti, da imaš večje težave.
Tako je. Na vsaki kontrolni točki je ogromna tabla, na kateri piše, kdaj se ta točka zapre, in vidiš, kako dober si. Sama s tem nisem imela nikoli težav, poznam pa precej tekačev, ki so bili izločeni, ker so bili prepočasni. Vsak, ki pride na ta tek, ima načeloma spremljevalca. Težo temu teku daje dejstvo, da te spremljevalci ne smejo spremljati na vseh točkah, fizični stik z njimi imaš lahko samo na 15 točkah, sicer se moraš znajti kar sam.

Vaš spremljevalec je mož Bogdan. Kako je v praksi videti njegova pomoč?
Že pred tekmo se dogovoriva, kaj bom potrebovala na posamezni točki. S seboj imam vedno pas, energijske gele in steklenico pijače. To steklenico si sama napolnim, kjer mi on ne more pomagati, kjer pa mi lahko, mi pripravi še hrano. Točno sva dogovorjena, kaj natančno mi pripravi na določeni točki. Vmes ga sicer vidim, lahko tečem mimo njega in opazim, da mi maha. Če greš na tako dolg tek, se je treba zavedati, da ima spremljevalna ekipa lahko težave s prevozom, zato moraš biti pripravljen, tako razdaljo preteči tudi brez pomoči.

Seveda pomaga, da vas dobro pozna, prav tako pa ima sam izkušnje, saj je tudi on ultramaratonec. Pred leti je tudi on nastopil na Spartatlonu, kjer pa je odstopil. Ta izkušnja vaju je precej naučila.
Bogdan je na Spartatlonu nastopil leta 2010. Čez čas sva ugotovila, katere napake sva takrat počela. Potem sva videla, kaj bi takrat on potreboval, pa ni imel s seboj. Bil je še premalo izkušen, to pravi zdaj tudi sam. Zdaj se z izkušnjami, ki jih je imel takrat, prav gotovo ne bi podal na Spartatlon. Polovice stvari, ki bi jih potrebovala, nisva prinesla v Grčijo. Bila sva precej neizkušena.

Dobrih 29 ur ste tekli, ko ste leta 2019 osvojili 3. mesto. Vaš mož je izračunal, da ste popili vsaj 25 litrov tekočine.
Bogdan si običajno vedno zapisuje, koliko pojem in spijem. S tem ima pregled, ali jem in pijem dovolj. Na Spartatlonu sicer ne more popolnoma nadzorovati pitja. Spila sem vsaj približno 25 litrov. Res je vroče, v takem vremenu vase kar zlivam vodo. Izredno rada pa med tekom pijem brezalkoholno pivo (smeh). Na zadnjem Spartatlonu sem spila šest litrov brezalkoholnega piva. Med tekom z geli zaužiješ veliko sladkorja, grenko pivo mi ravno zato zelo ustreza. 25 litrov je naštel samo on, vmes sem spila še kakšen liter mimo njegove kontrole. Tudi hrana je zelo pomembna, če na začetku ne ješ, ti prej ali slej zmanjka energije.

Čeprav ste prej omenili, da ultramaratonci ne tečete za izid, ste bili s 3. mestom seveda izjemno zadovoljni. Kakšno spoznanje vam je prineslo?
Ta dosežek je prišel zelo nepričakovano. Seveda poznam dekleta, ki so bila na startu. Na ta tek sem šla z glavo in željo, da pridem do cilja, zaradi odstopa leta 2016 je bil to moj edini cilj. Celo tekmo sem lepo tekla, imela sem sicer kakšno krizo, ampak prišla sem do cilja in tretjega mesta. To so sanje! Spoznala sem, da sem mama, žena, imam redno službo s polnim delovnikom, a če si dosleden, vztrajen in trmast, lahko dosežeš kar koli. Ni omejitev! Ko nekdo reče, da se ne da, me s tem ne more prepričati. Vse se da, le volja mora biti prava.

Jure Robič je po ultrakolesarskih podvigih pričal, da je zaradi odsotnosti spanja začel halucinirati. Se to dogaja tudi pri vas?
Edino tako izkušnjo, ko sem bila dezorientirana, sem imela leta 2013 na Ultrabalatonu (tek okrog Blatnega jezera, op. a.), to je bila moja prva izkušnja s tekom nad 200 kilometri. Tudi takrat me je spremljal mož. Zgodilo se je ponoči, pot je bila krasno označena, bile so puščice, vse je bilo osvetljeno, a na vsak način sem želela iti v drugo smer, z možem sem se začela prav prepirati, da nima prav. To se je zgodilo dvakrat, če ne bi bil Bogdan blizu, gotovo ne bi prišla okrog Blatnega jezera (smeh). To je edini primer, v katerem sem začutila, da mi um ne dela dobro.

Kaj pa vam predstavljajo ekstremi?
Ni nobene razlike, popolnoma enako kot vsem drugim. Sama tečem ekstremne dolžine, in to še vedno vidim kot ekstrem.

Zdravniki ekstremom niso najbolj naklonjeni, saj niso zdravi.
Ko grem k svojemu zdravniku na pregled ali pa potrebujem potrdilo za kakšno tekmo, mi najprej vedno reče: 'Gospa Robnik, saj midva veva, da to ni zdravo.' To sicer reče v smehu. Imam srečo, da moje telo vse obremenitve prenaša zelo dobro. Nimam nobenih težav s poškodbami, tako dolge razdalje tečem že dobrih 13 let, v tem času nisem imela nobene resne poškodbe. Res pa je, da pazim na prehrano, predvsem pa poslušam svoje telo. Če čutim, da bi me lahko nekaj bolelo, se bom ustavila in ne bom rinila z glavo skozi zid. Ogromno ultramaratoncev je poškodovanih. Poslušam svoje telo, za zdaj ga še dobro slišim.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora z Natašo Robnik (kliknite na spodnjo sliko), v katerem razmišlja še o komercializaciji rekreativnih tekov, koliko teče navsezgodaj pred službo, o omejitvah za prijavo na Spartatlon, o moževi podpori med Spartatlonom, kakšne težave ima lahko z neprevidnim polivanjem z vodo, o najdaljših ultramaratonih, o delu na zavarovalnici, koliko trenira v času pandemije ...