direktorja RTV Slovenija Marko Filli je z delovanjem javnega medija zadovoljen in bi mu podelil prav dobro oceno.

Ob koncu druge sezone oddajanja podkasta Številke smo na pogovor povabili Marka Fillija in mu pred ogledalo postavili RTV Slovenija. Vabljeni k branju povzetka pogovora, celotnemu pa lahko prisluhnete na spodnji povezavi.

Na RTV Slovenija ste začeli delovati pred več kot 30 leti na Radiu Koper. Večkrat ste dejali, da ste radijec po duši. Leta 2012 ste gostovali na Radiu GaGa, kjer ste se pretvarjali, da ste študent, ki imitira Marka Fillija (video). Se radi šalite (tudi na svoj račun)?
Zelo. Tudi Sašu Hribarju sem predlagal, da me še kdaj povabi, ker je bilo prijetno. V radijskem studiu se na splošno zelo dobro počutim. Ko si daš slušalke na glavo in se potopiš v ta svet, je to res nekaj posebnega. Drugače je na televiziji, ko si ves zategnjen in moraš paziti na obnašanje, gibanje pred kamero. Radio GaGa je simpatična, duhovita oddaja, pošaliti se na lasten račun je največ, kar lahko dosežeš; oziroma, če se kdo pošali na tvoj račun. Mislim, da bi se morali na splošno iz našega zavoda večkrat pošaliti, skozi šalo je treba pokazati samokritiko. Do samega sebe je treba biti malo bolj sproščen.

V oddaji imitirajo tudi druge člane RTV-ja. Zdi se mi, da vsi tega ne niso sprejeli tako sproščeno, kot vi pripovedujete.
Večkrat sem poslušal oddajo, tudi ko je bila obletnica Radia GaGa v studio 14, kjer so imitirali naše kolege. Moram priznati, da toliko, kot sem se nasmejal na tem dogodku, sem se redko na katerem. Ko ti uspe nekoga tako nasmejati, je to pozitivno za stanje duha. Če se sami protagonisti šal smejijo, ne vem, bi pa vsakemu priporočal, če se nekdo šali na tvoj račun, da se smejiš. To pomeni, da si opažen, hkrati pa, da se iz tvoje (sicer profesionalne, resne) zgodbe nastane tudi nekaj pozitivnega. Seveda, dokler ostajamo na spoštljivem nivoju, da ne gremo na polje žalitve, vulgarizma …

Rdeča nit Radia GaGa so imitacije, rdeča nit Številk pa so seveda številke. Vsakega gosta povprašam, kakšen imajo odnos do številk, statistike, matematike. Kakšen je vaš?
Številke in matematika sta bila vodilo pri mojih odločitvah glede študija in poklicne kariere. Smo v okolju, ki je zelo ustvarjalno. Smo v okolju, kjer mnogi ustvarjalci naše hiše niso vedno prepričani, da je 1 + 1 resnično 2. Všeč mi je, da so številke nekaj absolutnega, besede pa so nekaj relativnega, lahko jih razumemo tako ali drugače. Pri številkah pa inženirji vemo, da je 1 + 1 točno 2. Ko sem se odločal med študijem elektrotehnike ali novinarstva, sem se odločil, da je prava pot tam, kjer sta matematika in logika, kjer so vede eksaktne, zato sem se odločil za inženirski poklic. Kar pa se tiče številk, sem že prej gojil ljubezen do matematike, v osmem razredu sem bil celo med najboljšimi v Sloveniji, prejel sem zlato Vegovo priznanje. Med 6. in 8. razredom smo vse sobote preživeli v šoli v matematičnem krožku in trenirali to področje, to mi je ostalo v krvi. Tudi danes so v mojem profesionalnem okolju številke alfa in omega: plani, financiranje, ekonomika, kadri, poslušanost, gledanost … Temu dajem velik pomen, a številke je treba pravilno prebrati. Če pri statistiki ne vemo, o čem govorimo, lahko naredimo tudi veliko škode.

Kako ste zadovoljni s podobo in izdelki RTV Slovenija v zadnjem letu?
Glede na pojavnost zelo populističnih vsebin pri konkurenci (resničnostni sovi, poudarjanja nagrad, kjer ne stavijo na vsebino), smo relativno dobri. Če se primerjamo znotraj EBU-ja, je naš servis relativno dobro pozicioniran in gledan in poslušan. Javni servisi so v nekaterih državah res na obrobju. Multimedija je tista, ki absolutno odlično funkcionira. Naš portal je zelo uspešen in kredibilen, to je pomemben uspeh našega RTV-ja, da je že pred leti šel na to pot in se zdaj primerno razvija, hkrati pa imamo vse večje povezovanje s televizijo in radiem.

Ob koncu šolskega leta učenci dobijo ocene, kakšno oceno bi vi dali RTV-ju v sezoni 2015/2016?
Smo pri problemu statistike. Zavod kot celota bi dobil eno oceno, posamezne enote pa spet drugačno oceno. So segmenti, pri katerih bi morali veliko narediti, da bi jih izboljšali, imamo vsebine, ki jih podajamo dolgočasno, pa so zelo pomembne, nekatere vsebine podajamo preveč agresivno. Nismo povsod najboljši, kljub vsemu pa mislim, da si prav dobro oceno ta zavod zasluži. V mislih imam obseg ponudbe, raznolikosti in vseh drobnih dejavnosti, ki jih morda večina niti ne opazi (oddaje za otroke, mladino, manjšine, prilagojeni programi za invalide …).

Kako pa bi ocenili sebe?
Slabo ocenjujem. Na enem testiranju so mi povedali, da ravnam narobe. Ko je kaj narobe, prevzamem krivdo nase, ko pa smo uspešni, pa rečem, da je to ekipe. Ocenjujem se kot človeka, ki skuša stimulirati ustvarjalnost in uvajanje sprememb. Precej strog sem pri številkah, poslovanju, kjer poskušam uvajati red. Ta hiša je bila zelo razpuščena v smislu, da se je trošilo dolgo in počez. Veliko smo morali narediti, da smo se okvirili v številke. Sebi bi dal dobro oceno.

Številke omenjam, ker delujemo v javnem sektorju, kjer vsak zaposleni dejansko dobi oceno ob koncu leta. Ko si enkrat v tem sistemu, se težko nagradi, stimulira dobrega delavca in seveda težko kaznuje slabega.
Absolutno, to je eden največjih problemov sistema javnega sektorja. Ko se je začelo varčevati pri nagrajevanju in izobraževanju, sta bili to glavni napaki, kar se tiče razvoja javnega sektorja. Smo delovna organizacija, kot so organizacije v gospodarstvu. Če nimaš vzvodov, da nagradiš tiste, ki se bolj potrudijo, in jih motiviraš ter da imaš vzvode, da opomniš tiste, ki se manj potrudijo, potem težko razvijaš organizacijo. To je rana, ki je bila zadana javnemu sektorju in se do danes še ni zacelila. Upam, da se bo to spremenilo za ves javni sektor.

Ko sva pri nezadovoljstvu. Nekaj sodelavcev je bilo zaradi svojih prispevkov toženih oziroma pod pritiskom dela javnost, pri čemer so dejali, da so imeli premalo podpore urednikov oziroma vodstva hiše.
Nekaj od tega je bilo, ne drži pa teza, da ni bilo podpore. Vedno smo nudili pravno podporo, zagotovili odvetnike in kakor vem, smo bili vedno uspešni. Razen ene zamudne sodbe, kjer je bil problem dostava poštne pošiljke sodišča, ta je ostala v zraku, sodišče je menilo, da je vročena in je izdalo zamudno sodbo, ker ni bilo odziva. Razen tega smo bili bolj ali manj uspešni. Naši novinarji zaradi tega niso imeli škode.

RTV se prvenstveno financira z javnim prispevkom. V zadnjem času se je pojavila pobuda po njegovi ukinitvi. Ste se srečali s pobudniki?
S pobudniki sem imel srečanje, kjer so mi podali argumente, sam sem podal naše argumente. Pobude za neplačevanje so pretirane. RTV nudi toliko storitev, da če nisi zadovoljen zgolj z eno, ne moreš reči, da ne boš tega plačeval. Podobno kot bi rekel, da predolgo čakaš na en zdravstveni pregled, pa rečeš, da ne boš več plačeval zdravstva. Mi nudimo storitev, ki je v korist družbe. Izvajamo toliko storitev za toliko publik. Če nekdo ni zadovoljen zgolj z enim delom, to ni razlog za neplačevanje. To je neka javna dajatev, kjer se plačuje povsod po Evropi, Slovenija ne more biti izjema.

Ko sva pri financah, RTV Slovenija namenja MMC-ju približno 1,7 odstotka svojih sredstev, kar je precej manj, kot jih namenja BBC (7 odstotkov). Kakšen bo ta trend?
Ta odstotek gre za tisti del, ki ga MMC sam ustvarja. V preteklih letih smo veliko delali na tem, da MMC sodeluje tudi z drugimi uredništvi. Če bi pogledali vse vsebine, ki nastajajo v drugih uredništvih in bi jih skušali ovrednotiti, bi bil ta odstotek bistveno večji. MMC moramo razvijati in mu dati vedno več prostora. Naš največji investicijski projekt, ki čaka na to, da objavimo razpis in jeseni začnemo delati nov multimedijski center. Tam bo imela multimedialnost glavno besedo. Pod to streho naj bi se združili informativci tako radia, televizije kot MMC-ja. Dejansko bi nastal novi multimedijski center, kjer bodo produkti objavljeni na radiu, TV-ju in MMC-ju. Razvoj MMC-ja ni v tem, da mu damo več denarja, da krepi svoje kadre, ampak da delamo na multimedialnosti naših sodelavcev. Naš cilj je, da vsak sodelavec, ki ustvari neko vsebino, vloži v to, da se vsebina pojavi v več medijih.

Ministrstvo za kulturo je objavilo strategijo razvoja medijev do leta 2024, kjer je bil velik poudarek na RTV-ju. Prvi odzivi strokovne javnosti so bili ostri. Kaj vi menite?
Zagotovo je poudarek v strategiji prevelik glede RTV-ja. Paleta medijev pri nas je veliko širša. Največje težave so v problematiki tiskanih medijev, ki izumirajo, saj si več ne morejo privoščiti stroškov tiska. Gre za mešanico konkretnih ukrepov in strateških ciljev. Zame način imenovanja generalnega direktorja ni strateški cilj, ampak dejavnost, da pridemo do strateškega cilja. Strategija ne odgovori na bistveno vprašanje, zame je to, kakšno javno službo potrebujemo. Kaj naj počne RTV? Mnogi pravijo, da je prevelika, predraga … A ta je taka, ker izvaja javno službo po sedanjem zakonu. Če hočemo to organizacijo transformirati, moramo določiti, kaj je javna služba, katere programe bomo imeli, katere dejavnosti bomo izvajali. Strategija ne omenja orkestrov, avtohtonih manjših … Ali to pomeni, da tega več ne bomo imeli, ali pa ni omenjeno zato, ker so omenjene druge prioritete.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (aktivirate ga s klikom na spodnjo sliko), v katerem Marko Filli govori še o odnosu do gledanosti in poslušanosti, tožbah zaposlenih na RTV-ju, svojem statusu vršilca dolžnosti generalnega direktorja, sistemu plačevanju RTV-prispevka, znamčenju RTV-jevih oddaj ...

Glasbeni izbor Marka Fillija: Eros Ramazzotti - Rosa Nata Ieri