Rdeča nit 9. sezone podkasta Številke so knjige. Tokrat gostimo Nino Svetelj iz Mestne knjižnice Kranj, ki je razmišljala o pomenu in vlogi knjižnic. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.
Vabljeni k branju in poslušanju
V Številkah radi štejemo, kaj vse štejete v knjižnicah?
Knjižničarji, bibliotekarji in vsi zaposleni v knjižnicah štejemo čisto vse: od tega, koliko ljudi pride skozi vrata, do tega, koliko ljudi si izposoja knjige, koliko knjig si izposodijo, tako da imamo kar eno celo zmešnjavo številk (smeh). Sama delam na področju, kjer se ukvarjamo s prireditvami, tukaj je pa sploh ena velika kolobocija številk, tako da me vsaj enkrat na leto spravijo ob živce, čeprav jih imam v resnici zelo rada (smeh).
Sezono smo začeli z Dijano Matković, ki je govorila o pomenu knjižničarja, ki jo je sploh prvi obravnaval kot odraslo, zato se ob koncu sezone pogovarjamo o pomenu knjižnic. Kakšne so vaše prve izkušnje s knjižnicami in knjižničarji?
Imela sem svojo najljubšo knjižničarko, vedno se spomnim, da je bila kot živa enciklopedija. K njej smo prišli z najbolj nelogičnimi vprašanji, ona pa je imela vedno na dosegu roke tiste velike bukle in enciklopedije, samo iztegnila je roko in na najbolj nelogična vprašanja takoj ponudila odgovor, potem pa zraven pripeljala še 15 knjig. Kratek čas sva bili tudi sodelavki. Zdaj sem zelo vesela, ko jo vidim v dvorani, ko prirejam razne pogovore. Definitivno je pomembna vloga knjižničarjev, moramo biti odprti, da spoznamo svoje bralce, ki jih moramo tudi nekako voditi, jim širiti obzorja, predlagati knjige ... Res imamo lahko vpliv na otroka, ki se šele razvija in išče svoja zanimanja.
Najbrž je dobrodošlo, da je potem ekstravertiran in odprt do sočloveka?
Obstaja zmotno mišljenje, da knjižničarji predvsem beremo, seveda beremo knjige v prostem času, ampak v resnici je to predvsem delo z ljudmi, da se znaš vživeti v nekega otroka, v nekoga, ki je mogoče introvertiran in mu znaš pomagati z izborom knjig in ga znaš usmerjati. Odprtost do ljudi je pomembna.
To delo je odgovorno. Dvema človekoma z različnim okusom in zanimanjem težko predlagaš isto knjigo.
Odgovornost zna biti kar velika. K nam pridejo tudi ljudje, ki imajo razne težave, morda se ločujejo, doživljajo smrt bližnjega, potem pa pričakujejo, da jim svetuješ kakšno knjigo. Zdi se mi, da se je v večjih knjižnicah to malo izgubilo in da bomo morali spet najti neki stik z bralci. V naši knjižnici smo uvedli knjigomate, kjer si ljudje sami izposojajo in vračajo gradivo, zato se je vidik osebnega stika malce izgubil. Še vedno seveda obstajajo ljudje, ki te poiščejo, te poznajo, lahko vzpostaviš osebni stik in jim svetuješ. Res pa je, da ne poznaš več vseh bralcev, ki stopijo skozi vrata.
V rubriki Štafeta vprašanje postavlja zadnji gost. Pred dvema tednoma je gostovala Julija Lukovnjak, ki jo zanima, "ali pri svojih priporočilih najprej mislite na bralca, torej da ustrežete njegovim željam, ali imate v mislih tudi širšo sliko in jo kdaj namenoma priporočite, na primer slovensko literaturo, bolj kakovostno literaturo, torej tisto, kar želite, da bi se več bralo?"
Hvala Juliji za vprašanje, sem poslušala vajin pogovor in je bila zelo zanimiva sogovornica. Sama svetujem bolj v poletnih mesecih, ko nadomeščam kolege na izposoji, ampak vedno sem rada "podtaknila" neko svojo knjigo (smeh). Seveda v prvi vrsti poslušaš bralca, se poskušaš prilagoditi njegovemu okusu, potem pa skušam predlagati kakšno bolj kakovostno knjigo, tudi na področju ljubezenskih romanov. Imela sem bralke, ki so brale kakovostno literaturo, pa sem jim predlagala Walterja Moersa in njegov fantastični roman Mesto sanjajočih knjig, ki je bogat z besednimi igrami. Vedno sem skušala tudi malo prek njihovega okusa in jim pokazati kaj novega, kar bi jim lahko bilo mogoče všeč, pogosto so se zadovoljni vrnili. No, seveda mi to ne uspe vedno (smeh).
Večkrat predlagate tudi risoromane. Kakšna je vloga knjižnic pri tako nišnem žanru?
Knjižničarji imamo lahko zelo veliko vlogo pri teh stvareh, ki jih ljudje a priori sami od sebe ne vzamejo. Zdi se mi zelo pomembno, da knjižničarji priporočimo risoroman človeku, ki išče neko konkretno zgodbo, pa mogoče sam še nikoli ni bral stripov in mu potem odkriješ ta žanr, potem se ti odpre res celotna slika. Poslušala sem prejšnje Številke, zdi se mi fino, ker se v vsakem pogovoru odkrivajo predsodki do določenih žanrov. Prav je, da smo knjižnice tiste, ki lahko tudi malo rahljajo te predsodke in bralce vodijo do teh knjig, ki sicer ne bi prišle do teh bralcev.
Pri pogovoru sodelujejo tudi bralci in poslušalci. Darja vas sprašuje, kaj vam daje moč, da ste vedno tako ustvarjalni in polni pristne ter razigrane energije, da v knjižnici vedno znate pripraviti tako raznolike vsebine?
Ljudje, s katerimi se obdajam, tudi gosti, ki jih spoznavam, mi dajejo veliko energije. Pri svojem delu spoznavam čudovite ljudi, zelo sem vesela, da lahko delam, kar delam. Vedno je preveč idej, lahko bi delali še več, ampak dan ima na žalost samo 24 ur, čeprav se mi pri nekaterih zdi, da jih ima 36 (smeh). Predvsem se mi zdi, da so ljudje neki vir energije, ko dobiš nazaj zadovoljen odziv, potem še s toliko večjim zagonom in veseljem delaš nekaj, kar se ti zdi, da nekaj pomeni.
Vaša knjižnica je sprva gostila en dogodek na mesec, zdaj kar tri na teden. Kako je potekala ta rast?
Prostor nam je narekoval vsebine, leta 2011 smo se preselili v nove prostore, kjer smo dobili dvorano s 150 sedeži in te prostore je bilo treba zapolniti (smeh). Na splošno se je takrat v slovenskem prostoru začel neki bum z dogodki v knjižnicah, vsi smo se tega lotevali, v resnici smo dobivali zelo veliko ponudb, od začetka je bilo predvsem veliko predstavitev, brezplačni dogodki, ki smo jih dajali v program. Z leti smo poskušali narediti neki red in koncept. Trije dogodki na teden je veliko. Vsako leto rečem, da je treba manj, ampak potem si rečem, da bi bilo super imeti tudi to in to, potem pa pridem v neki začaran krog in si spet na treh dogodkih na teden (smeh). Napredek je predvsem to, da lahko narediš neki smisel, koncept oziroma rdečo nit.
Tako število dogodkov je res veliko, po drugi strani pa je Kranj z okolico relativno veliko mesto, ki prinaša dovolj veliko maso ljudi, ki se odzovejo.
Da, to je res, po drugi strani pa je "slaba stran" večjih mest, da nismo edini, ki delamo dogodke, ampak jih tudi druge ustanove, na neki točki je potem morda res kar preveč dogodkov. Sama skušam pogledati, kaj se dogaja v lokalnem okolju. Če druge organizacije delajo zelo dobro koncerte, jih nam ni treba delati. Pred pandemijo je bilo tudi pri zahtevnejših vsebinah v dvorani po 80 ljudi, kar za neko resno vsebino, ki jo poslušaš v prostem času, ni prav običajno. Zdi se mi, da smo se po pandemiji ljudje malo spremenili in več ostajamo doma. Še vedno vztrajam pri mišljenju, da ta kritična masa obstaja, čeprav se je zdaj mogoče malo "polenila", malo se je sesul naš ritem, ki smo ga prej imeli, a še vedno je treba vztrajati, da se bodo ljudje počasi vrnili.
Poslušalec Igor vas sprašuje, kako gledate na dogodke, kjer prostor dobijo ljudje, ki zagovarjajo stvari, ki niso v skladu z vašimi načeli ali uradno znanostjo (npr. teoretik zarote, zanikovalec koronavirusa ali podobno)?
Ko smo začeli delati prireditve, je bila ta masa dogodkov zelo velika in smo razmeroma nekritično sprejemali dogodke in neke predstavitve. Z leti (odvisno od organizacije) smo dobili službe, ki so se začele ukvarjati s prireditvami kot neki "uredniki" oziroma vodje prireditev, ki so odločale, kaj je primerno in kaj ne. Od politike vsake knjižnice je seveda odvisno, kaj bo sprejela skozi svoja vrata in česa ne. Zelo je treba premisliti, kaj daš v program, saj s tem gradiš podobo knjižnice in sporočaš vrednote, za katere se zavzemaš. Za dogodek je vedno pomembna promocija, s temi dogodki, ki jih delaš, gradiš neko javno podobo knjižnice.
Kako reči nekomu ne? Je težje reči "ne" za neko prošnjo ali uslugo prijatelju (v neslužbenih kontekstih) kot pa reči ne v službi, kjer imaš za seboj neka pravila oziroma smernice?
To je pri mojem delu res ena najtežjih nalog, v resnici nikoli ne postane lažje. Veš, da imaš ljudi, ki dajejo svojo dušo in telo v neko stvar, ampak preprosto to ne ustreza konceptu ali pa veš, da ne bo nihče prišel. Sama sem naredila malo red s tematskimi sklopi in lahko odločitve zagovarjam s tem, da določene stvari ne gredo v koncept sezone prireditev, ki jih vodim. V pravilniku knjižnice imamo sicer zapisano, da ne dovoljujemo političnih shodov in verskih obredov, sama se izogibam raznim predstavitvam, ker moramo paziti na javno podobo knjižnice.
Se je miza kdaj obrnila? Kdaj sami slišite "ne" od povabljencev?
Mislim, da ne. Nekajkrat se nam sprva ni uspelo dogovoriti za določen termin, a smo ga potem le našli. Dvakrat smo gostili Miho Mazzinija, spomnim se, da sva se obakrat zapletla v neko kolobocijo mojih besed, imela sva neki besedni ping pong, ampak sva na koncu ugotovila, da se seveda strinjava. Obakrat je prišel v našo knjižnico in dogodka sta bila dobro izpeljana. Mislim pa, da se še ni zgodilo, da bi nekdo zavrnil povabilo.
Mazzini je bil tudi gost knjižne sezone, gostili pa smo tudi Ireno Štaudohar, ki je predstavila knjigo Kaj hoče ženska, kjer navaja misel Virginie Woolf, da ženske včasih sploh niso smele v knjižnico. Omenjam zato, ker se iz vašega programa čuti, da imate v mislih emancipacijo oziroma feminizem.
Pri snovanju programa tega prav hudo v zavesti nisem imela. Vse to skupaj je precej spontano. V knjižnicah večinoma delamo ženske, feminizma in emancipacije nisem imela v zavesti. Je pa res, da imamo dogodke, kot je bil "Tehnofobija ni za ženske", imeli smo tudi organizirane tečaje lego robotike, na neki točki smo ugotovili, da so se prijavili samo fantje. Potem smo v okviru tega projekta organizirali delavnico legorobotike za punce, ki je bila takoj polna in potem smo se začeli spraševati in se ukvarjali s temi predsodki do žensk. Veliko sem sodelovala tudi z dr. Sašo Novak (Znanost na cesti), ki je dala vpogled z znanstvenega vidika. Ta tema se je hitro hitro odpirala.
Sama imam sina in hčerko, pri sebi vidiš neke vzorce, kako nagovarjaš fantka in kako deklico in potem začneš biti pozoren na to. Tudi v knjižnici smo začeli o tem govoriti, upam, da je dalo to marsikomu misliti. To je bil res zelo zanimiv projekt, ker smo se veliko povezovali z zunanjimi institucijami, ki so v lokalnem in tudi širšem lokalnem okolju. Skupaj smo nagovarjali temo, kar je pomenilo, da je imela še večji odziv. Organizirali smo tudi programiranje za ženske, takoj je bilo polno, udeleženke so se vozile tudi iz Ljubljane. To je res zanimivo področje, na katerem bi še rada delala.
Kaj pa zunanji pritisk na knjižnice? V precej ameriških zveznih državah so morali v šolskih knjižnicah v zadnjih letih na pritisk določenih skupin prepovedati in odstraniti kar nekaj knjig. Ali se kaj podobnega dogaja tudi pri nas?
V resnici ne vem, da bi se to pri nas dogajalo, mislim, da ne. Pritiski? Seveda ima vsaka knjižnica svojo nabavno politiko, večje knjižnice imamo željo, da imamo na policah vsaj en izvod vsake knjige, pri manjših knjižnicah pa gre seveda za neko nabavno politiko, znotraj katere se gibljejo. Mislim, da gre bolj za prostorsko omejitev kot pa ideološko. Nikoli ne bi bilo dobro, če bi črtali knjige o nekih drugačnih ljudeh, pač to ne pomeni, da bodo nehali obstajati, ampak bomo le manj empatični do njih.
Zanimiva je vaša misel, da knjižnico vidite kot kavarno pred enim stoletjem. Kako pa vidite njeno bližnjo prihodnost, sploh zdaj, ko imamo vse na dosegu roke (vključno s knjigami na bralnikih)?
S kavarnami sem mislila na neki kulturni, politični in družabni prostor, kjer so si ljudje izmenjevali ideje. Nove knjižnice se zelo gradijo tudi kot prostori, se pravi, da ljudje tam lahko preživljajo prosti čas. Naša knjižnica ima v tem kontekstu zelo velik pomen, ljudje se družijo, hodijo na prireditve, zelo veliko študirajo v naših prostorih. Imamo velik pomen kot prostor in v prihodnosti vidim, da bo tudi to neka vloga, da bomo povezovali ljudi iz lokalnih okolij. Zelo ljub mi je koncept "citizen laboratoris", kjer so združili ljudi iz lokalnih okolij, na primer iz občin, se pravi, da so tisti, ki so bili odločevalci na eni strani in prebivalci lokalnega okolja na drugi strani, nato pa so si v knjižnici izmenjavali mnenje glede določene pereče teme v tistem obdobju, se argumentirano pogovarjali, dajali predloge in na ta način zbliževali mnenja. S tem pa so imeli hkrati tudi možnost, da pojasnijo, zakaj so se ali se niso za nekaj odločili. Vloga spodbujanja aktivnega državljanstva v knjižnicah bo v bližnji prihodnosti kar pomembna, pa tudi gojenje osebnih stikov in povezovanj, ker se mi zdi, da v današnjih časih blokovskih naseljih to kar manjka.
V diplomski nalogi ste pisali o komercializaciji gledališč. Koliko pa je komercializacije pri slovenskih knjigah?
Je in ni. Več je promocije za določene avtorje, gradijo se osebnosti pisateljev, vedno bolj se pojavlja žanrski roman, ki je privlačnejši za bralce pa tudi knjižnice. Konkretno se spomnim Da Vincijeve šifre, ko je izšla, je bila zelo popularna. Takrat sem delala v splošnem oddelku, imeli smo vsaj 30 izvodov te knjige, to se več ne počne, obstaja čakalna vrsta v knjižnici, če želite, lahko počakate, sicer jo kupite v knjigarni, to se mi zdi boljši pristop. S tem se tudi avtorji spodbujajo. Kar pa se tiče komercializacije, nekatere založbe izdajajo le ljubezenske romane, ker vedo, da se bo to bralo in kupovalo, ampak sama bi v resnici dala več poudarka na tiste založbe, ki se res trudijo s kakovostjo in z avtorji, res je dragoceno, da se tudi te pojavljajo.
Kaj bi izpostavili s #PohvalaNaDan?
Pri svojem delu srečam ogromno čudovitih ljudi, ki bi bili vredni, da jih omenim, ampak danes sem se odločila za založbo VigeVageKnjige, ker se zelo trudijo za avtorje, za nas bralce, pripeljali so nam knjige, ki bi nam bile sicer nedosegljive, in so sicer super ekipa.
Približno polovica odraslih prebivalcev te države v enem letu ne prebere niti ene knjige. Zakaj (je torej vredno) brati?
Ker je fino (smeh). Branje meni osebno predstavlja neki odklop, po drugi strani pa umiritev, povezovanje s svojima otrokoma, zvečer beremo knjige in se na ta način umirimo, povežemo in pogovarjamo. Najbrž so omenili že drugi gostje, ampak to gojenje empatije je tudi pomembno, da se znamo postaviti v kožo nekoga drugega in ga razumeti skozi njegovo zgodbo.
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je govor tudi o naslednjih temah:
− kako pogosto ljudje pozabljajo vračati knjige;
− kdaj je ugotovila, da bo postala knjižničarka;
− kakšne spremembe so prinesli knjigomati;
− katere knjige sama najraje bere;
− kakšne knjige predlaga svojima otrokoma;
− o pravljicah in želji vse zaviti v preveč varno vato varnosti;
− kje prireditve organizirajo v poletnih mesecih;
− o diplomski nalogi, kjer je obravnavala komercializacijo gledališč.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje