Sašo Hribar na Radiu Slovenija deluje že 30 let. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Sašo Hribar na Radiu Slovenija deluje že 30 let. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Ana Tavčar
Sredi marca je v Radiu Ga Ga gostovala Ana Tavčar, ki je posodila glas Tini Maze. S svojim krstnim nastopom je navdušila tako poslušalce kot samega Hribarja. Ta pravi, da ima Ana Tavčar naštudiranih še nekaj likov in se bo morda še kdaj vrnila. Foto: MMC RTV SLO
Sašo Hribar
Radio Ga Ga je nekoč trajal celo 8 ur, zadnja leta pa 50 minut. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Frane Milčinski - Ježek
Hribar v mladosti ni prenesel Ježka, zdaj pa ga ceni. Foto: Arhiv RTV SLO
Sašo Hribar
Med letoma 1992 in 1996 je prejel kar pet viktorjev za svoje radijsko udejstvovanje, zadnjega je nato prejel leta 2010 za voditelja zabavne TV-oddaje. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

V sredo bo minilo 25 let od začetka kultne oddaje, ki jo ves čas krmari Sašo Hribar, v tem času pa je imel ogromno sodelavcev, od Emila Filipčiča da garde mladih imitatorjev, ki ga spremljajo zadnja leta. Ekipa bo obletnico počastila s posebno oddajo, ki bo na sporedu v sredo ob 20.00, spremljali pa jo boste lahko le na MMC TV. Ob tej priložnosti smo na podcastu Številke gostili idejneg očeta oddaje.


Potencial vidi med športnimi novinarji

Ta je skozi četrt stoletja sodeloval s precej imitatorji, med katerimi je precej športnih novinarjev. Hribar razlaga: "Športni komentatorji so najprimernejši za našo oddajo. Upam, da drugim novinarjem ne delam krivice, ampak športno komentatorstvo prav gotovo zahteva sinergijo znanja, iznajdljivosti, hkrati pa tudi veliko odgovornost, ker so zelo pod nadzorom poslušalk in poslušalcev. Na njih je velik psihični pritisk, bolj kot na katerem koli drugem segmentu novinarstva ali ustvarjalnega dela v medijih. Iz športnega komentatorja lahko v kratkem času naredim veliko. Bistveni boljši material so od tistih, ki hodijo na AGRFT."

Ko original začne posnemati kopijo
Dobra imitacija zahteva več korakov, od začetnega posnemanja glasov do tako kompleksnega posnemanja, kjer se včasih na koncu zdi, da imitirana oseba celo posnema svojo imitacijo. Voditelj oddaje Radio Ga Ga se s tem strinja: "Sam zadnje čase ne delam toliko na imitacijah, ampak najbolj eklatanten primer je Marjan Šarec. Ko sem gledal, kako oponaša ministra vseh vlad Karla Erjavca, sem opazil, da je Karl Erjavec začel oponašati Marjana Šarca. Potem sem študiral, ali je to res, in sem Marjana vprašal, ali je res. Pa mi reče: 'Saj gre velikokrat z mano.' In res, enkrat pogledam studio in z Marjanom pride Karl Erjavec. Marjan je imel to magično moč, da je s svojo identiteto, s svojim glasom povlekel lik, ki ga je imitiral, da mu je dejansko začel prisluhniti."

Ježek mu je povzročil "suffer"
Za svoje delo je bil leta 2006 nagrajen z Ježkovo nagrado. A prejel jo je s težkim srcem. Zakaj? "Ježka nisem maral. Danes sem star 55 let in ga cenim. Z Ježkom sem se srečal, ko sem bil star 5, 6, 7 let. Meni je bil težek. Vem, da so ga starši gledali – zdaj pa bo humor in se bomo smejali. Meni je bilo odvratno, zoprno, povzročal mi je »suffer«. Šele pozneje, pri 18 letih sem ugotovil, da je imel težo. A takrat je prišel komik, ki sem ga zelo občudoval – to je bil Dave Allen, zanimiv možakar, sproščen – se pravi popolni antipod Ježka, pozneje seveda Monthy Python, kar je bil spet obrat Dava Allena. Rekel sem si, da bi to počel, to mi je blizu. Sproščenost, nadrealistični prijem, ki so ga uprizarjali angleški komiki. Prejel sem nagrado človeka, ki sem ga skušal izboljšati, poskušal sem biti drugačen od njega," je razložil.

Žal mu je, da je zamudil računalnike
Radio Ga Ga je na Twitterju, a Hribar se z družabnimi omrežji ne ukvarja. Razlog je preprost: "Ker me ne zanimajo. V tistih časih, ko so se na Radiu pojavili računalniki, sem imel tisti občutek, kot da je prišel McDonalds v Slovenijo. Vsi so šli na krompir, hamburger in kokakolo; tako so šli zdaj vsi na računalnike. Jaz sem pa rekel, da ne grem. Zdaj mi je žal, da se nisem prej bolj udejstvoval pri tem. Računalništvo in družabna omrežja so mi nekakšen tujek."

Ne hodi na banke in v trgovine
Tuji pa so mu tudi nekateri opravki, ki se zdijo samoumevni. Priznava, da namreč ne hodi ne v banko ne v trgovino: "Res je. Pred kakšnim letom sem šel v enega od marketov, ki sem ga videl po televiziji. Lahko izbereš solato in ti izpiše ceno. Vprašal sem se, kako to deluje, in sem si šel ogledat, kako te stvari delujejo. Ne hodim na banko, tam nisem bil od komunističnih časov, ko sem si odprl račun, ko sem bil redno zaposlen. V trgovine ne hodim."

Zgradil si je igrišče za košarko
V glavi razvija veliko novih projektov, v tem trenutku dokončuje idejo univerzalnega igrišča, ki bi hkrati omogočalo igranje različnih športov 1:1 (nogomet, košarka, odbojka, rokomet). Svojo strast do športa pa je pokazal tudi s tem, da si je pred hišo zgradil košarkarsko igrišče. Sašo Hribar navdušeno pripoveduje: "To je frustracija iz moje mladosti. Ljubim košarko, ljubim met na koš, ljubim polaganje! V osnovni šoli smo imeli na Grosupljem eno samo igrišče, bil sem v 5., 6. razredu osnovne šole, tam pa so bili gimnazijci. Če sem hotel metati na koš, mrež ni bilo, sem moral eno uro pobirati žoge. Ko so oni imeli odmor, sem jaz dvakrat vrgel na koš in potem o tem sanjal, sanjal do svojega 40. leta, da imam svoj lastni koš in igrišče. In kar je še pomembnejše - imam razsvetljavo. Ob polnoči prižgem reflektor in lahko vržem na koš. Uživam ob tem, da bom še metal in da sem metal."

V vojski spoznal Piksija
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem se Hribar spominja, kako je vojsko služil skupaj s slavnim nogometašem Draganom Stojkovićem - Piksijem, razmišljal je o prihodnji simbiozi človeka in stroja ter na ducat besed podal svoje asociacije.

Podcast Številke 013: Sašo Hribar
Podcast Številke 013: Sašo Hribar