Gorazd Kovačič se ukvarja z različnimi temami s področij socialne in politične teorije, pa tudi z evroatlantskimi odnosi. Foto: MMC RTV SLO
Gorazd Kovačič se ukvarja z različnimi temami s področij socialne in politične teorije, pa tudi z evroatlantskimi odnosi. Foto: MMC RTV SLO
Strah pred ponovitvijo krvave razsežnosti francoske revolucije je eden od vzrokov pojava sociologije. Foto: Reuters
Volilna skrinjica
Eden od elementov družbenih sprememb so volitve. Foto: BoBo
Spomin na leto 1968 in proteste v Pragi. Foto: Reuters
Černobil
Podoba iz Černobila. Foto: Reuters
Vizija prihodnosti iz leta 1982, ko je bil posnet Blade Runner. Foto: Youtube
V kolikšni meri bodo roboti soustvarjali naše življenje leta 2050? Foto: Youtube
Podoba z ladje Symphony of the Seas. Foto: Reuters
Na poti iskanja sreče. Foto: Reuters
Foto: MMC RTV SLO

Hiter pogled na razvoj pravic človeka pravi, da kakovost življenja skozi prizmo svobode ves čas raste. "Če pogledamo skozi perspektivo tisočletij, potem je to verjetno res. Če pa izberemo ožji časovni okvir zadnjih nekaj desetletij, pa to ni nujno res. Ni nobene samodejnosti, ki bi zagotavljala napredek. Družbeni mehanizmi, ki jih opišemo kot svoboda, pravna država, napredek in blaginja, so vedno in povsod rezultat družbenih bojev. Ti pa imajo svojo zgodovino, vzpone in padce. Skladno s tem lahko pravična distribucija blaginje tudi nazaduje," je hiter povzetek sociologa Gorazda Kovačiča.

Pravice so izborjene
Prepričan je, da si je pravice treba predvsem izboriti: "Ljudje lahko izgubijo pridobljene pravice. Pravice so nekaj, kar so izborjene. Naš pravni red je rezultat družbenih bojev. Če kakšna stran v teh bojih popusti, če misli, da so pravice same po sebi zagotovljene in se ne odziva na provokacije, s katerimi skuša kdo te pravice ogroziti, potem se lahko hitro zgodi, da tudi formalno to pravico izgubi," je opisal.

Sociologija kot futurologija
Kovačič sociologijo razume kot 'futurološki projekt', kar je razložil: "V 19. stoletju sta obstajali dve veji, ena je nastala na pobudo oblasti, ki so hotele organizirati sistematično produkcijo vednosti o tem, kaj se dogaja med navadnim ljudstvom. Želele so predvideti, ali se kuha kakšen upor. Ključni dogodek, ki je spodbudil nastanek sociologije, je groza francoske revolucije. Vladajoči so hoteli dobiti vpogled v brbotanje navadnega ljudstva, da bi lahko predvideli, ali lahko spet nastane taka groza, da bodo vladajočim sekali glave. V nadaljevanju je bila ambicija tudi ta, da bi sociologija, ki so jo razumeli na mehanični način, dala vladajočim orodja za upravljanje družbenih procesov. Se pravi razložiti družbo kot stroj, ki ima določene vzvode. Ko potegneš neko potezo, boš povzročil neki učinek in boš lažje vladal ljudstvu. To je bila ambicija konservativne veje sociologije, ki je bila jasno usmerjena v prihodnost. Drugo vejo so vzpostavili Marx in številni njegovi sledilci, ki so na družbene procese gledali iz perspektive tistih, ki so bili izkoriščani, zapostavljeni in nadvladani. Tudi njihova produkcija kritične vednosti je bila zazrta v prihodnost, kjer je treba stvari upravljati in spremeniti na ta način, da se temeljna razmerja moči obrnejo. Obe veji na začetku nastanka sociologije sta bili na neki način futurološki."

Razgradnja dosežkov delavskega gibanja
A nihče izmed očetov obeh vej ne bi bil zadovoljen z današnjo družbo. "Marxova bi bila precej razočarana, a ne toliko, ker se revolucija kot svetovni in emancipacijski projekt ni posrečila in se je sprevrgla v novo gospostvo, pač pa zaradi nazadovanja pridobitev ljudskih razredov v zadnjih desetletjih v neoliberalni dobi. Marx ima več faz ustvarjanja. Mladi Marx je živel v razmerah diktature in cenzure. Takrat je bilo videti, da po poti uporabe meščanskih institucij (neodvisna sodišča, volitve) ne morete spremeniti družbe, zato kot edina možnost obstaja nasilni prevrat. Zreli Marx pa se je vključil v delavsko gibanje v drugih pogojih. Tako je v 60. in 70. letih 19. stoletja revidiral svoje stališče, trdil je, da je edina prava pot, ki je bila takrat na voljo, pot volitev. Ljudski razredi naj torej organizirajo svoje stranke, s katerimi naj gredo na volitve, zmagajo, nato pa sestavijo svojo vlado in potem bodo s spreminjanjem zakonom spremenili razredna razmerja. Tudi evolucionistični Marx bi bil danes razočaran, ker vidimo nazadovanje v artikulaciji delavskega gibanja in zahtev. Vidimo tudi razgradnjo dosežkov delavskega gibanja, ki so bili storjeni v 20. stoletju," meni Kovačič.

Splošni materialni standard se je dvignil
Mineva 50 let od protestov, ki so zamajali razmerja v družbi. Danes med mladimi ni opaziti take angažiranosti, eden izmed razlogov bi lahko bil, da je povprečni standard dovolj visok. "Splošni materialni standard vseh delov človeštva se je dvignil od časov industrijske revolucije. Lakota vsaj znotraj bogatega sveta ni več množičen problem. Treba je upoštevati, da so človeške potrebe in materialni standard nekaj, kar je relativno, kar primerjamo to, kar posameznik ima, s tem, kar bi bilo tehnološko dosegljivo, glede na družbeno razvojno stopnjo, pa tudi s tem, kar je družbeno postavljeno kot norma, kot tisto, kar si morate želeti kot neki zaželen potrošniški standard. Če gledamo po tej plati, moramo upoštevati, da je ta delček sveta, kjer je Slovenija, neverjetno visoko egalitaren v primerjavi s preostalimi deli sveta," pravi sociolog.

Fantazija
To je ilustriral s primerom: "V ZDA imate fenomen, kjer ena tretjina prebivalstva živi od hrane, ki jo dobijo z državnimi boni, ne morejo si je kupiti sami, popolnoma so izključeni iz sveta plačanega dela in potrošnje. Resda ne umirajo dobesedno od lakote, ampak so daleč od kakovostnega življenja, nimajo možnosti za dejavno preživljanje prostega časa, za dejavnosti, ki človeka osmišljajo, nimajo možnosti, da bi ustvarili nakopičeno premoženje. Glavna zabava afroameriške družine je, da gre v supermarket, zlaga stvari s polic v nakupovalni voziček, na koncu pa ta voziček pustijo na hodniku in grejo domov, ker je šlo samo za fantazijo. Nikoli ne bodo imeli kupne moči, da bi si vse to kupili. V medicinskem smislu smo napredovali od stanja pred nekaj stoletji, ko so ljudje množično umirali zaradi podhranjenosti in nalezljivih bolezni, ampak smo daleč od tega, da bi to bilo človeka vredno življenja – vsaj po kulturnih standardih današnjega življenja."

Širok nabor storitev
Vsaka številka seveda ni slaba. Tako je nemogoče primerjati desetino iz fevdalnih časov z današnjo skoraj 50-odstotno obdavčitvijo osebnih prihodkov. "Treba je pogledati nabor storitev, ki jih državljani dobimo od svoje države. Slovenija je v resnici izrazito funkcionalna država, ki svojim državljanom nudi neverjetno veliko storitev. Vzemimo samo področje varstva otrok – javne vrtce. Ti lahko pomenijo tudi petino proračunskih izdatkov neke srednje velike občine. Slovenija ima najbolj razvito mrežo javnih vrtcev na svetu. Ta svar veliko stane, ampak ne moremo reči, da gredo davki, ki jih država pobira, v nič ali da je to proč vržen denar. Ljudje za ta denar dobimo neke kakovostne storitve. Če jih država ne bi nudila, bi imeli samo dve možnosti: samoplačništvo ali pa bi se morali odpovedati nekemu načinu življenju."

To pa lahko povzroči številne druge težave: "V tistih evropskih državah, kjer nimajo razvite mreže javnih vrtcev, si večina žensk, ki nimajo zelo visokih dohodkov, ne more privoščiti, da hodijo v službe in so hkrati matere. Ko te ženske dobijo prvega otroka, se morajo za okoli 10 let umakniti s trga delovne sile. To ima posledice za celotno življenjsko pot, ženske imajo stalno status pomožne delovne sile. Delodajalcem se ne splača veliko vlagati v njihovo usposabljanje, s tem dobite delno dekvalifikacijo te delovne sile. To povleče za seboj cel kup posledic: finančna odvisnost žensk od partnerja, to lahko spremeni dinamiko moči v intimnem razmerju, cel kup negativnih posledic za emancipacijo žensk ..."

Pogled v leto 2050: Razslojevanja bo še več
In kakšen svet Kovačič napoveduje za leto 2050? Pri tem se je opiral na današnje smernice na relaciji delo – kapital: "Kapital je globalno mobilen, delavce lahko izsiljuje, tako so ti v defenzivi. Prihaja do razgradnje delavskih pravic, s tem tudi do finančnega razkrajanja stabilnosti socialne države, ki se je v jedru seveda opirala na delovno razmerje, na črpanje prispevkov iz zaposlovanja. Vidim trend naraščajoče prekarnosti, kar pomeni negotovost in v večini primerov šibek pogajalski položaj na trgu dela. Tvoja pogajalska moč je odvisna od tega, koliko si iskan. To pomeni, da se delavci po svojih dohodkih razslojujejo. Na eni strani imate tiste, ki so zlahka zamenljivi. Edina varovalka, ki preprečuje zmanjševanje njihovih plač, je institut minimalne plače. Na drugi strani imate tiste, ki so zelo iskani in njihovi dohodki rastejo po mehanizmu ponudbe in povpraševanja. Če tisti, ki so stisnjeni v bližino minimalne plače, skušajo zaslužiti kaj več in si privoščiti materialni standard srednjega razreda, potem morajo privoliti v povečan obseg dela (nadure, siva ekonomija). Posledice na dolgi rok se kažejo v zdravstveni iztrošenosti in nizki kakovosti življenja v starejših življenjskih obdobjih."

Premoženje se kopiči v rokah manjšine
Ekonomsko perspektivo je povzel: "To je svet, v katerem je delo večine vredno malo. Da lahko dohajajo družbeno pričakovano raven porabe, morajo privoliti v intenziviranje dela oziroma izkoriščanje. Premoženje se kopiči v rokah manjšine, in če k temu dodate destriktivno državno politiko (recimo tisto, ki jo je na področju socialnih pomoči uvedla Pahorjeva vlada, ki je denarne socialne pomoči spremenila iz nepovratnih sredstev v posojila), dobite recept, da se v roku generacije ali dveh razlastijo revni deli prebivalstva in se njihovo premoženje nakopiči v rokah novih fevdalcev."

Izginjajo preprosta delovna mesta
Pomemben je tudi tehnološki napredek, kjer se bo industrijska proizvodnja vse bolj avtomatizirala. "Delovna mesta so v materialni proizvodnji vse bolj ogrožena in izginjajo. Seveda prihajajo nova delovna mesta 'upravljavcev teh avtomatiziranih sistemov', njihovi dohodki bodo lahko veliki, vendar to ne odtehta številčnejše izgube preprostejših delovnih mest. Ljudje se skušajo usmerjati v področje storitev. A če je tam gneča, to pomeni nizko vrednost dela. Morda gremo v smeri nekega modela strukture službe iz 19. stoletja, kjer imaš redek sloj meščanov, ki dobro služi, in velik sloj tistih, ki se jim skušajo udinjati kot služinčad. V prihodnosti tega ne vidim nujno kot služabnike, ki stanujejo v stanovanju neke meščanske družine, ampak morda kot ponudnike storitev za prosti čas, za nego telesa … Ker jih bo veliko, tistih s kupno močjo pa malo, je to recept za nizko vrednost tega dela," napoveduje sociolog.

Odmera dohodnine tudi robotom?
Kovačič je izpostavil še en vidik, ki je povezan z razvojem tehnologije. Izpostavil je ljudi, ki v svojem prostem času uporabljajo aplikacije, računalniki pa zbirajo podatke o njihovih potezah in preferencah: "Ti podatki imajo tržno vrednost, a tisti, ki so jih ustvarili, za to nič ne dobijo. To je poslovni model korporacij, kot so Google, Facebook … Vprašanje je, kako bi se sploh dalo pravno zagotoviti priznavanje vrednosti tistim, ki ustvarjajo. Kako organizirati plačevanje vrednosti, ki nastaja zunaj vseh transparentih pravnih okvirov, pri katerih se najame delovna sila? To je velika težava, ne vidim neke pametne rešitve. Pred časom je nekdo predlagal, da bi naložili dohodnino tudi robotom, ki ukinjajo delovna mesta industrijskih delavcev, ampak obdavčiti robote pomeni obdavčiti kapital."

Tehnologija sama od sebe ne bo prinesla napredka (za vse)
Ta vizija je daleč od tiste, ki nam jo ponujajo denimo številni filmi, ki prikazujejo blaginjo za (skoraj) vse. Ko se v letu 2050 na krilih nepredstavljive tehnologije vse sveti, vključno z nasmehi ljudi. Tudi želja države uradno ni daleč (vizija 2050, v kateri bomo vsi srečni). "Razvoj tehnologije je sam po sebi čisto zanimiv in bi lahko vodil v svet, v katerem so ljudje razbremenjeni skrbi obsežnega dela, v katerem so vsi viri optimalno razporejeni. Vendar tehnologije same po sebi tega ne bodo povzročile, sploh dokler so vpete v prioriteto kapitala, da jih uporablja tako, da maksimira svoj dobiček. Temeljna težava je, kako kapital, ki uporablja tovrstno tehnologijo, spraviti pod javni nadzor, da bi tehnologija delovala na ta način, da bi maksimirala udobje vsakogar brez izjem, ne pa samo maksimirala dobiček. Vprašanje naše prihodnosti leta 2050 ni vprašanje, kam bodo šle tehnologije, te se bodo razvijale dalje. V resnici gre za političnoekonomsko vprašanje, kako te tehnologije uporabljati," je prepričan Gorazd Kovačič.

Prisotna politika strahu
Četrta sezona podkasta Številk je bila prežeta s pojmoma želje in strahu. Skozi to prizmo je še zadnji pogledal Kovačič in izpostavil aktualno politično dogajanje v Evropi: "V celi vrsti evropskih držav zmagujejo stranke, ki stavijo na strah. Zakaj se ta strah sploh prime? Očitno, ker se ljudje bojijo prihodnosti, ker vidijo negotovost, da se jim blaginja odmika, ker vidijo, da morajo delati vse več za enako kupno moč ali pa ta celo kopni. Potem se da te ljudi naščuvati proti nekomu, ki prihaja, ki bi tudi rad participiral pri deležu te blaginje. Ljudje se čutijo gmotno ogroženi, hkrati pa jim zadnjih 30 let govorijo, naj vsak poskrbi zase, to nato uporabijo tudi za razmerja med narodi. Druga plat migracijskih procesov je tisto, kar se dogaja v deželah migrantskih tokov. Cel pas držav od srednje Afrike do srednje Azije je v gospodarskem in socialnem razsulu. Prisotne so podnebne spremembe, zmanjkuje vode, bijejo se vojne, države so nefunkcionalne, vlada korupcija ... Ljudje ne vidijo perspektive, zlasti ko pride do katastrofičnih lokalnih razmer zaradi vojne ali suše. V teh primerih ni sile, ki bi ustavila ljudi na poti iskanja boljšega življenja. Ta procesa gresta skupaj, hranita drug drugega. V kakšnem svetu bomo živeli? Najbrž v svetu trdnjav, ki pa si jih bodo lahko privoščili samo nekateri, okrog teh trdnjav pa se napovedujejo velik kaos in hudi konflikti. In urejanje teh konfliktov zunaj pravnih okvirov s čisto navadnim nasiljem."

Svet je lahko tudi radikalno drugačen
Spet nič kaj optimistična vizija. Tako sem za zadnjo piko gosta prosil za vsaj eno pozitivno misel. In jo dobil. "Svet bo v primerjavi s to negativno vizijo tudi radikalno drugačen. Če se bomo zanj angažirali."