Že kot otrok je bil zelo aktiven. "Rad sem se gibal, rad sem bil v naravi. Vedno se mi je nekaj dogajalo, v tem sem izredno užival. Ko sem videl svoje prijatelje, da so se začeli udeleževati tečaja juda, sem to želel poskusiti tudi sam. Videl sem, kako se mečejo po blazinah, skačejo po ovirah in delajo prevale. Tudi na naši šoli so imeli tečaj juda, ki sem se ga začel udeleževati. Tako se je vse skupaj začelo," se spominja Žgank.

Ni sanjal o olimpijski medalji
Sprva ni razmišljal o medaljah na največjih tekmovanjih: "Nisem sanjal o olimpijski medalji in naslovu svetovnega prvaka, za začetek sem želel biti samo tam, da vidim, kaj se dogaja, in da sem prisoten med vsemi vrhunskimi športniki. Želel sem biti v špici, želel pa sem si tudi videti večja tekmovanja."

Najprej tekal za nogometno žogo
Na tatami je prvič stopil pri sedmih letih, a priznava, da je bila njegova prva ljubezen nogomet: "V šoli smo že od nekdaj zelo radi igrali nogomet, igral sem ga že v mali šoli. Ta igra me je spremljala nekje do 7. razreda osnovne šole, ko sem se odločil, da se bom posvetil samo judu," se spominja Žgank, ki si še vedno vzame čas za ogled nogometnih tekem. Zelo rad spremlja Ligo prvakov, kjer pesti stiska za madridski Real: "Všeč mi je njihova ekipa in vzdušje. Imel sem priložnost, da bi šel v Kijev gledat finale, a žal zaradi vnaprej načrtovanih priprav ne bom utegnil. Mislim, da bo moj favorit zmagal."

V začetku v ospredju motorika
Kako sploh sedemletniki začnejo trenirati borilne veščine? "Imel sem zelo veliko srečo, da sem se znašel v relativno dobrem sistemu. Ko smo pri najmlajših: nikoli nismo začeli s tehnikami ali neko strogo disciplino. Bile so samo malenkosti, ki so zelo pomembne. Trenerji so posvetili precej pozornosti, da so nas čim bolj razvijali v motoričnem smislu. Imeli smo različne vaje in prevale, ki te potem pomagajo razviti v zelo kompletnega športnika," našteva judoist. Pri tem je zelo uporabna spretnost, da znaš pravilno pasti: "To je zelo pomembno. Kot otrok sem rad kolesaril. Tudi tam je zelo pomembno, da znaš pravilno pasti. Doma sem tekal vsepovsod po gozdu, kjer lahko pride do padca ... Zato je zelo pomembno, da se naučiš pasti. Sicer ne boš naredil tako šolskega prevala, kot se ga učimo pri judu, a mogoče ti prihrani kakšno modrico in krasto."

Disciplina se začne pri zlaganju copat
Poseben poudarek je bil na disciplini: "Nikoli ne bom pozabil, kako pomembno je bilo zlaganje copat. To je morda res le neka mala malenkost. Marsikdo misli, da to ni pomembno, a ta mala stvar se lahko razvije v kaj več, da lahko v drugih delih življenja posvečaš pozornost neki disciplini. Pridobiš manjšo navado, ki se potem razvije v več večjih navad."

Nikoli ne zamuja
Eden njegovih trenerjev je bil najuspešnejši slovenski trener Marjan Fabjan. V dokumentarcu Mehek kot skala vidimo, da je zamujanje na trening nesprejemljivo. "To je seveda še kako res. Od samega začetka nas je vzgajal v tej smeri, da ne zamujaš na treninge. Imeti si moral res dober razlog, da te ni bilo na trening. Če si zamudil, si se lahko samo obrnil in šel nazaj proti domu," 24-letnik potrjuje zgodbo in dodaja, da se mu to nikoli ni zgodilo: "Sem zelo točen, tudi zdaj zelo redko zamudim, se zelo slabo počutim, če zamujam."

V Zagrebu videl, da lahko poseže daleč
Ogromno otrok se v osnovni šoli ukvarja s številnimi aktivnostmi. V začetku naj bi bile te prvenstveno namenjene aktivnosti sami, zabavi, in ne rezultatom. Kdaj torej otrok ve, da je resnično sposoben, da lahko v svojem športu naredi kariero? Mihael Žgank je to zase in judo ugotovil razmeroma pozno: "Bilo je leta 2010, takrat sem se že dobro razvil, imel sem 16 let. Prišel sem na mednarodni turnir v Zagreb, kjer nas je bilo v moji konkurenci več kot 60. Takrat nisem točno vedel, za kaj gre. V vsaki borbi sem bil močnejši od vsakega nasprotnika, v vsaki borbi sem prišel do zmage. Na koncu sem v finalu sicer izgubil, a bil sem vendarle drugi. Takrat sem videl, da mogoče res lahko posežem po medaljah na najpomembnejših turnirjih. Mogoče le ne bi bilo slabo, če ostanem v tem športu in posvetim svoje življenje judu."

Državni prvak že leta 2006
Prve uspehe je sicer dosegal že prej: "Leta 2006 sem prvič postal državni prvak pri mlajših dečkih, takrat me je trenirala japonska trenerka Šinobu Tošito, ki je Fabjanu sporočila, da sem zmagal in mogoče kaj še bo iz mene. Nekako sem delal svoje, v šoli sem zelo uspešno opravljal vse teste in izpite. Nisem pa nikoli razmišljal, kako je to pomembno, sem zgolj užival v tem, potovanja, tujina in priprave na tekmovanja so mi postajala všeč."

Urška Žolnir kazala pot
Ko se je komaj dobro začel metati po tatamiju, je slovenski judo začel silovit vzpon. Leta 2002 so slovenski borci prvič osvojili medaljo na enem od velikih tekmovanj (EP, SP, OI) in prav vsako leto so osvojili vsaj eno (seznam vseh medalj). Faktorja uspešnega okolja se zaveda tudi naš sogovornik: "Mislim, da sem imel tukaj zelo veliko srečo. Prišel sem v neko okolje, kjer je vladala vrhunska disciplina. Vsi so bili delovni, rezultati so bili, najprej je bila tukaj seveda Urška Žolnir. Spremljal sem jo vsak dan na treningih, videl sem, kako dela, kako prihajajo rezultati, potem tudi Lucija Polavder, ki je bila v Križah moja prva trenerka. Počasi se je vse razvijalo, bil sem v okolju samih šampionov, tudi sam sem počasi prehajal v ta šampionski stadij, v glavi sem imel, da je treba veliko narediti, če želim priti do največjih uspehov."

Ne verjame v talent
Skoraj neverjetno se zdi, kako toliko uspešnih slovenskih judoistov prihaja s tako majhnega radija okrog Lopate. V Številkah smo že predstavili primer vrhunske šahistke Judit Polgar (njen oče je trdil, da se genij naredi in ne rodi) in podobno razmišlja tudi Žgank: "Ne verjamem v talent, talent ne obstaja. Od mladih nog se ti dogajajo neke stvari, si v nekih okoliščinah, ki te razvijejo v nekega človeka. Tukaj je Fabjan zelo pomembna oseba v življenju nas judoistov. V nas je verjel že od mladih nog. Že od leta 2010 nisem plačal nobenih priprav, enostavno je verjel v mene, čeprav nisem imel ne vem kakšnih rezultatov. A tega ni delal samo z mano, ampak tudi drugimi judoisti."