V podkastu Številke v 8. sezoni govorimo o besedi osebno. Tokrat gostimo Grego Skočirja, pevca skupine Big Foot Mama, ki je pred dnevi pripravila veliki koncert ob 30-letnici ene najbolj popularnih skupin pri nas. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Ob besedi rekreacija sem bil prepričan, da se ukvarjate z nogometom, ampak vaš šport je ...
Že sedmo leto teče, odkar vsak torek in petek od 8.30 do 10.00 rekreativno igram vaterpolo. Šlo je za naključje, da smo se fantje prvič zbrali. Imamo neko veteransko zgodbo, zbere se nas od 12 do 16 fantov, ki imamo dopoldne čas in radi skočimo v vodo. Gre za zanimivo zadevo, zjutraj je fino biti v vodi, ker te prebudi in polepša dan.

Vaterpolo je zelo kontakten šport, pod vodo se marsikaj dogaja. Koliko je te grobosti med rekreativci?
Bolj ali manj smo prijatelji. Ne zgodi se ravno, da plavamo popolnoma oddaljeni drug od drugega, ko je treba, se že primemo. Nasprotnik ti vendarle ne sme zlahka dati gola, po drugi strani pa sam želiš zabiti gol. Moraš biti borben in aktiven. Imamo človeka, ki vodi trening, v prve pol ure nas ogreva z različnimi vajami, sledi pa slaba ura igre, kjer opravlja vlogo sodnika. Tako se že navsezgodaj sliši veliko piskanja (smeh).

Sorodna novica Big Foot Mama za svojo obletnico končno zatresli oder Stožic

Big Foot Mama je pred kratkim pripravila koncert ob 30. (pa tudi 31. in 32.) obletnici obstoja. Je bila to najdaljša priprava na koncert?
Da. Že leta 2019 smo začeli razmišljati o praznovanju 30. obletnice, ki bi morala biti leta 2020. Eno leto pred predvidenim koncertom smo že napovedali ta dogodek, datum je bil že določen za začetek oktobra 2020. Potem se je dogajalo, kar se je dogajalo. Tisto leto je bilo odrezano, vedeli smo, da tega velikega dogodka ne bomo mogli izpeljati. Prišlo je poletje, ko je bilo videti, da se je vse pomirilo, a je spet prišlo do vnovične odpovedi oktobra 2021. Videti je bilo, da bomo koncert lahko izpeljali, a nam je spet padlo v vodo. Tokrat smo se odločili, da ne bomo prestavljali za točno eno leto, zato smo vse izpeljali nekaj mesecev prej. Hvalabogu se zdaj vse malo obrača. Spet se več dogaja, koncerti se počasi vračajo, sicer v okrnjeni zgodbi. Lani smo promovirali ploščo Akustika, šlo je za omejeno zgodbo, šlo je za sedišča. Letos se dogaja veliko stvari, komaj smo čakali, da izpeljemo koncert v Stožicah. Dva tedna po dogodku sem imel popoln odklop, ta pogovor je zdaj prvi zunaj mojih osebnih okvirjev.

Od prve ideje so minila skoraj tri leta. Kako se triletna pričakovanja potem odražajo na koncertu, ki traja "le" nekaj ur?
Ko smo začeli pripravljati koncert, za nas to ni bilo nič novega, saj smo že leta 2015 imeli v Stožicah koncert ob 25. obletnici. Najprej smo želeli delati nekaj drugega, a vmes se je marsikaj zgodilo. Vmes smo naredili akustično ploščo, tudi na koncertu smo imeli krajši akustičen del, v katerem smo odigrali nekaj komadov v tem slogu. Malo več priprave je bilo tudi glede scene, morda nam je prestavitev prav prišla, morda je izpadlo boljše ali drugače, kot smo si sprva zamislili. Najbolj nas je utrudilo čakanje. Čakaš in čakaš, daš malo na stran, potem pa se moraš vrniti v zgodbo in se spraševati, kako boš to izvedel. Zadnji teden je bil zelo pester, veliko smo delali in se pripravljali. Po slikah in odzivih sodeč je bilo kar pestro, predvsem pa dobro produkcijsko izvedeno (tudi glede videa, luči, zvoka in samega odra).

Dolgo čakanje najbrž pomeni točno določene scenarije, na drugi strani pa se koncerti dogajajo v živo. Odzivi občinstva prinašajo tudi spontanost in nepredvidljivost. Kaj je bolj pisano na vašo kožo: pripravljenost ali spontanost?
Rad imam, da je vse spontano. Dva tedna pred koncertom smo že imeli generalne vaje, kjer so ljudje, ki so skrbeli za vizualno podobo, določali, kako in v katero smer se premikamo zaradi kamer in odra. A ko si enkrat na odru in dobiš adrenalin, precej stvari pozabiš. Ni tako kot v gledališču, kjer je precej bolj pomembno, kje stojiš in se premikaš. Ko te 12.000 poslušalcev objame, si v popolno drugem filmu. Trudili smo se držati določenih smernic, kar pa se tiče napovedi pesmi, kje se ustavimo, kje bomo komade skupaj zlepili, pa smo se zmenili sproti, s pogledi smo se dogovorili, če kar nadaljujemo. Režija se nas je dotaknila, a tega se nismo prav držali, a to smo vedeli že prej, kar smo tudi vsem že vnaprej povedali. Znamo pač odplavati v improvizacijo. Vsega po malem in upam, da je bilo dobro.

Frontman je najbolj izpostavljen občinstvu. To na vas še posebej deluje, kajne?
Seveda. Od občinstva moraš dobiti povratno informacijo. Lahko si tih in skoncentriran le na set listo, greš iz komada v komad in morda le malo pozdraviš. Napovedi naših komadov so na neki način standardni. Sicer sem želel iti malo ven iz te zgodbe in povedati še kakšno drugo anekdoto. Ljudi moraš 'klofutati' skozi koncert. Če jih boš enkrat ugasnil, jih boš težko dobil v ritem in spravil na vlak z določeno hitrostjo. Moraš biti aktiven, da gredo domov polni čustev, energije in adrenalina, kot ga imamo tudi mi.

Sorodna novica "Politika bi lahko podobno kot rokenrol spreminjala svet na bolje"

V tem času ste najbrž spoznali, kako se občinstvo 'ugasne'?
Pridejo kakšni dnevi in koncerti, ko kot frontman nimaš prav dobre energije. Lahko se ti je kaj zgodilo in nimaš pravega dneva. Profesionalizem je v naših žilah, moraš se potruditi, ljudem moraš dati roko in hrano. Če jim ponudiš prst, morajo zagrabiti celo roko, sicer nisi ničesar naredil. Moraš biti aktiven in pristen do občinstva. Hitro te začuti. Če so te ljudje prišli poslušat, te hkrati tudi gledajo.

V skupini ne igrate instrumenta, ste pa zato kot otrok pet let igrali violino.
Bil sem v prvem ali drugem razredu osnovne šole, ko sem začel. Imeli smo nekakšne avdicije, kjer so profesorji preverjali posluh. Na tipkah si videl celotno oktavo, profesor je odigral lestvico, mi smo pogledali stran, nato pa sem zadel vse odigrane tone. Profesionalci bi rekli, da sem imel 100-odstotni posluh, a se ne bom zdaj hvalil (smeh). Zelo rad sem imel glasbo, prijatelji so šli v glasbeno šolo igrat kitaro in klavir, meni pa so nekako 'podarili' violino, češ, da moraš imeti ušesa in občutek. Zdaj vidim, da nisem bil ravno oboževalec violine. S časom mi je postala kot rutina. Nato se je vse drugače obrnilo, imel sem nesrečo, zaradi razbite steklenice sem si poškodoval roko. "Izgubil" sem mezinec, ta pa je zelo pomemben za igranje violine, zelo težko sem igral in na koncu prenehal igrati.

Preden ste postali del kultne rockovske skupine, niste poslušali prav ogromno rocka. Večkrat ste se opisali kot šminker.
Ko smo bili mulci, smo hodili tja, kjer so bile "boljše punce" (smeh). To so bili alternativi klubi, kot je bil K4, Gerbičeva na Viču ... Tam nisem dobil veselja do življenja, bili smo tam, kjer je bilo več deklet, zato smo bili bolj "šminkerji", hodili smo v diskoteko Turist, klub Valentino, Palma ... To je bilo do konca srednje šole, potem pa so se začele dogajati druge zadeve.

Skupini ste se priključili leta 1994. Po vsega nekaj vajah ste že imeli prvi koncert, besedila ste imeli skrita kar v rokavu jakne.
Tako je, imel sem jih v usnjeni jakni, tam sem zataknil majhne listke. Igrali smo predvsem priredbe, zato sem imel kar nekaj plonkcev. Ko sem prijel za mikrofon, sem jih gledal. Bili so bolj kot iztočnica, zelo rad sem jih uporabljal. Moram priznati, da to ni veljalo za prvi koncert, uporabljal sem jih kar nekaj časa, vsaj dokler smo igrali priredbe.

Z letom 1991 nismo dobili le nove države, bil je kar konkreten rez tudi na glasbeni sceni. Nekaj imen je sicer ostalo (npr. Predin, Lovšin, Kreslin), a dobršen del se je začel graditi na novo, vključno z BFM-jem.
Takrat je bila v slovenski glasbi čudna črna luknja. Ni bilo ne dobrega popa, ne česar koli. Ne bom dajal predalčkov, a tista glasba se ni prav zelo "forsirala". Res je bila vojna, bila je tudi na Hrvaškem, na žalost še toliko daljša. Glasbeniki z drugih koncev nekdanje države so prihajali sem, slovenskim glasbenikom je bilo težko zasesti neki položaj ali pa narediti opazni pečat. Res pa je, da so bili takrat še vedno aktualni nekateri glasbeniki, tudi tisti trije, ki ste jih vi omenili. Mi smo s svojo zgodbo hitro prišli na tir, kjer smo se lahko vozili z njimi. Trije člani naše skupine so del časa igrali pri Lovšinu, zato nas je pogosto uporabljal za predskupino. Res nam je pripravil veliko terena, zelo hitro smo že imeli samostojne koncerte, ki so bili za tiste čase kar dobro obiskani. Hitro smo naredili velik preskok, zelo kmalu smo tudi prvič napolnili Križanke.

Ko ste se vi prebijali v ospredje, je bil čas Videospotnic, danes imajo mlade skupine več prožnosti v medmrežju in družbenih omrežjih. Kako vi primerjate ti obdobji predvsem za skupine na začetku poti?
Danes je gotovo lažje. Ko smo igrali in smo že imeli neki položaj, nas je veliko skupin nagovorilo in prosilo, če bi lahko igrali pred nami. Nekaterim smo še lahko ustregli, veliko pa nismo mogli pomagati. Organizator je narekoval, kaj bo tisti dan na programu oziroma koga bo še vzel zraven. Imamo 5, 6 skupin, ki so v zadnjih 25 letih praktično igrale povsod. Zadnjih pet let pa se je začelo vse to malo premikati, v zadnjih dveh letih pa sta dva benda lepo zaorala na glasbenih odrih. Hvalabogu, to je zdrava konkurenca oziroma nekaj, da bo mladina lahko razumela, da imamo v Sloveniji dobro in kakovostno glasbo. V naših časih je bilo težko, slovenske glasbe ni bilo dovolj. Poznam veliko ljudi, ki so rekli: 'Oprosti, slovenske glasbe ne poslušam.' Tako so bili navajeni, ni bilo več Videospotnic. Val 202 je sicer vedno podpiral glasbeno zgodbo, a je ljudje niso tako zelo poslušali. Zdaj pa so res prišli mladi bendi.

Je pravilen občutek, da želijo nekateri mediji včasih prikazati, kot da ste glasbeniki med seboj hudi tekmeci? Ob pogledu Ljudske fronte je občutek popolnoma drugačen.
To so mediji, vedno radi 'pumpajo' in naredijo zgodbo, mediji zato obstajajo. Mi smo s temi fanti prijatelji že res dolgo, sploh z ljubljanskimi skupinami. Siddharta ima vaje skorajda v sosednjem prostoru, težko gremo drug mimo drugega, ne da bi se pozdravili. Spoznali smo tudi druge bende in se prek koncertov z njimi začeli tudi družiti. Veliko smo igrali z Dan D, Mi2, Siddharto ...

Marsikatera šolska skupina začenja z vašo klasiko Nisem več s tabo. Tudi to je eden od kazalnikov zapuščine BFM.
Ta komad je res nekaj posebnega. Ravno včeraj mi je hčerka rekla, da bodo imeli šolski piknik ob zaključku leta, imajo šolski bend, ki bo zaigral eno našo pesem. Slučajno je slišala neko pesem in rekla, da je naša. Potem sem ji moral malo predvajati več pesmi, ker je majhna in še ne pozna točno naslovov, na koncu sva ugotovila, da gre prav za pesem Nisem več s tabo. To se ne dogaja samo v šolah. Ko grem v kakšen lokal, si samo želim poslušati glasbo, ki se vrti v ozadju, potem pa me prepozna natakar ali lastnik in zavrti našo glasbo, vedno začnejo z Nisem več s tabo. Milijonkrat prežvečen in preposlušan komad, ampak dobro, če si naredijo veselje s tem, je to samo plus in neka potrditev, da smo pustili pečat.

Sorodna novica Tokac: "Nisem več rokenrol žival. Uživam miniaturno, a kvalitetno."

Marsikateri pisatelj in seveda tudi glasbenik želi 'ubežati' svojim klasikam in se podati v nove vode in iskanja. Zelo podobno je o tem pred tedni razlagal tudi Tokac.
Najtežje je res poslušati stare hite. Vse to že veš, neskončnokrat si že vse zapeljal na osnovni način, pa vmes tudi preuredil ... V razprodanem Cankarjevem domu sem pred devetimi leti z orkestrom Mandolina igral prav Nisem več s tabo. Šlo je za malo drugačen način, že oblečen sem bil popolnoma drugače. Raje poslušam tisto, kar se mi dogaja v zadnjem času oziroma delam. Kadar se dela nova plošča, vedno rečem, da je najboljša. Morda je bila oboževalcem kakšna prejšnja boljša. A sam vedno navijam za tisto, ki smo jo naredili zadnjo. Morda tudi zato, ker veš, koliko energije si moral vložiti pri vseh teh letih.

Sodelovali ste z veliko zvenečimi imeni, tudi Lojzetom Slakom. Ko ste se dogovarjali za skupni nastop, ste imeli veliko treme. Pred kom imate še tremo?
Z Alenom sva šla na sestanek ob 10.00 zjutraj, živel je na Guncljah. Seveda sem imel tremo, morala sva razložiti cel projekt. Gospod je bil vendarle iz druge panoge, tudi druga generacija. Predstaviti je bilo treba, kaj želimo. Pripravljena sva bila tudi na zavrnitev, zato sva se dobro pripravljala, kot da bi šla na kakšen izpit (smeh). Imela sva več scenarijev, če bi slučajno začutila, da ne bi bil takoj za. Zato sva imela tremo, posedel naju je, vsakemu je nalil deci cvička in potem je vse hitro steklo. Pred kom imam zdaj tremo? Nimam prav pogosto treme, težje mi je, če moram kaj govoriti in se bojim, da ne bi kaj narobe povedal. Glede glasbe pa se mi je vse zazidalo v glavo, da so mi ... ne ravno rutinske, ampak prej neko veselje.

Sorodna novica Renata Dacinger: Če vidim neko zanimivo temo, v njej hitro prepoznam znanost

V rubriki Štafeta vprašanje postavlja prejšnji gost. Novinarka Renata Dacinger vas sprašuje: "Veliko svetovnih glasbenikov se je v času epidemije angažiralo. S koncerti doma so zabavali ljudi v času omejitev gibanja, zavzeli so se za cepljenje … Ali se od glasbenikov danes pričakuje, da so več kot le glasbeniki, da pomagajo reševati tudi svetovne probleme? Da prirejajo ali pa vsaj sodelujejo na dobrodelnih koncertih?"
Pred 20 leti smo precej pomagali v različnih zadevah, tudi sam osebno. V zadnjih dveh letih smo bili glasbeniki zelo na udaru in v najslabšem stanju. Glasbeniki smo veliko pomagali ob naravnih nesrečah, poplavah, potresu v Bovcu, sodelujemo z Zvezo prijateljev mladine ... Potem pa se vprašaš, kje je kakšna organizacija, ki pomaga nam. Hvalabogu smo lahko spet začeli igrati, se ustalili v stari zgodbi, da lahko vsaj malo zadihamo. V zadnjih dveh letih smo kar tanko piskali. Bilo je kar težko, sploh če se profesionalno ukvarjaš z glasbo. Zato težko odgovarjam na to. Je pametno, da pomagamo? Seveda, kot bend tudi sami pomagamo s kakšnimi donacijami.

Kaj bi izpostavili s #PohvalaNaDan?
Da so se ljudje končno začeli zavedati, da se vračamo v normalne tirnice. Seveda, bili smo zaprti zaradi pandemije. A tudi drugje so se dogajale grozne stvari, vse se dogaja okoli nas. PohvalaNaDan je to, ko prideš domov in lahko objameš svojo družino. To, da prideš na koncert in vidiš 1000 ali več ljudi, ki te spoštuje. PohvalaNaDan je tudi zmaga v neki drugi zgodbi, da si tam, kjer si želiš biti. Zadeve si moraš jemati tako, da si zadovoljen, da ne delaš tega, ker moraš početi, ampak ker je okolica s tabo v nekem sodelovanju in toplem objemu. Stvari so precej lepše, kot si mislimo, da so.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v kateri Grega Skočir govori še o naslednjih temah:
− Zakaj so ponedeljki lep dan.
− Kako podrobno spremlja članski vaterpolo.
− Kakšen odnos ima do Številk.
− Akustična izvedba njihovega repertoarja.
− Ali skupina že razmišlja o 35. obletnici obstoja.
− Zakaj ni nikoli začel igrati drugega instrumenta.
− Raperska epizoda.
− Kdaj je spoznal BFM.
− Zgodba o nastanku videospota Led s severa.
− O nogometni tekmi med novinarji in glasbeniki.
− Kaj pomeni Zlati Skočir.