V rubriki Dodatne številke gostje aktualne epizode odgovarjajo na vaša vprašanja, ki ste jih posredovali po poslušanju originalne epizode. Prejšnji teden je tako v epizodi 255 gostovala novinarka in publicistka Vesna Milek, ki v nadaljevanju članka odgovarja na vaša vprašanja.
Eno od poslušalk je zanimalo, če bi lahko izbirala, katera ženska bi bila lahko v prihodnjem življenju, katero bi izbrala, na voljo pa ji je ponudila Kleopatro, Doro Maar in Sylvio Plath. Novinarka je odgovorila in utemeljila: "V resnici bi se najraje še enkrat rodila kot Vesna, s tem, da bi imela na voljo Kleopatrin privilegij − Aleksandrijsko knjižnico in največje znanje takrat znanega sveta. Ne bi bila Dora Maar, ker ne bi želela življenja in svojega talenta podrediti Minotavru. Sylvio Plath sem prebirala kot najstnica, zdaj jo berem spet drugače, tako kot vsako dobro poezijo … Lahko se povežem z njenimi metaforami, mislimi, uvidi, z njenimi temnimi razpoloženji, pa tudi izjemno duhovitimi, lucidnimi izjavami, tako da … želela bi njen talent, ne pa njene usode (nasmešek)."
Na jezeru se poveže s koreninami
Milek je v prvem pogovoru podrobno opisala čustva ob odraščanju ob Cerkniškem jezeru. Čeprav zdaj živi v Ljubljani, ga še vedno obišče: "Vsakič ko grem domov k mami in očetu ali obiščem brata in njegovo družino, se moram ustaviti na jezeru. Nekaj je tam, kar me napolni, kar mi da občutek, da se povežem s koreninami, ne samo zato, ker je vsakič, ko se ustavim tam, drugačno: poleti, kadar je prazno, je videti, kot bi stopila na lunino površino, pozimi se lesketa kot zaledenelo ogledalo, spomladi je kot divje jezero, kjer te kanuji kar vabijo ... Jezero je moj dom, navdih, skladišče spominov."
Kameri ne moreš ničesar skriti
Novinarka je podrobno govorila o odnosu z gostom, s katerim pogosto splete pristen in doživet pogovor. Kaj naredi, če sogovornik ni preveč odprt ali preprosto nima svojega dne? "Sem preveč vljudna, da bi odgovorila na to vprašanje (nasmešek). Odnos med novinarjem in sogovornikom dejansko dojemam kot nekakšno spovednico, napišem to, kar sami povedo, moja naloga je, da se povežem s sogovornikom, da se oba odpreva, in samo tako lahko nastane dialog, ki bo kaj premaknil tudi v tistem, ki ga potem bere napisanega. Drugače je bilo v primeru oddaj na TV Slovenija Od blizu, kjer ne moreš nič poustvariti, gledalec lahko zazna, kje se sogovornik zapre, kje se zmede, kameri ne moreš prikriti ničesar. In če se s sogovornikom ne ujameta, se to pač čuti. Kaj takrat naredim, ne vem, saj je vsak dialog zgodba zase, sledim intuiciji, morda je to še najboljši odgovor," je podrobno razložila.
Navdih, navdih in navdih
Zelo rada deluje v vlogi navdihovalke. Njo pa najbolj navdihne prav vsak sogovornik oziroma srečanje, kar je dodatno razložila: "Zgodbe, obožujem zgodbe. In potem morje, vse povezano z morjem, divji valovi, mirna gladina, ki se lesketa v soncu … Navdih je moje jezero. Vožnja po Nilu in starodavni templji, kjer se je začelo vse … Pa poezija Maye Angelou. Charles Simic. Sapfo. Kavafis. Še vedno Lorca. Flamenko. Tango Piazzole in Gardela. Muzej Peggy Guggenheim v Benetkah. Billie Holiday še vedno. David Bowie, še vedno. O vseh knjigah, ki so me navdihnile in naredile za to, kar sem zdaj, pa zdaj res ne bi, ker ne bom znala končati ... (nasmešek)."
Videla skoraj vse slovenske filme po osamosvojitvi
Izredno rada ima kulturo, tudi slovenski film. Kateri slovenski film je nanjo pustil največji vtis? "To je precej nehvaležno vprašanje (smeh). Najraje bi se omejila na stare filme, kot je recimo ikonični Ples v dežju, da ne bi po nepotrebnem razburkala že tako strastnih čustev. Že na letošnjem Sarajevskem filmskem festivalu sem videla večino naših filmov, ki so ali bodo šli v kino in ki so se zdaj med stoječimi ovacijami prikazali na Festivalu slovenskega filma v Portorožu … Se mi zdi, da smo spet priča neki novi renesansi domačega filma. Zdaj smo na vrsti mi, da gremo v kino! Sicer pa, spomnim se prelomnic po osamosvojitvi, Babica gre na jug, pa potem Outsider, Ekspres, ekspres, V leru … Vsi so bili del prve renesanse slovenskega filma moje generacije. Kruh in mleko je pomenil prelom, ne morem pozabiti Jana Cvitkoviča v majici s srpom in kladivom, kako je sprejemal beneškega leva prihodnosti iz rok direktorja beneškega festivala, spomnim se njegovega Odgrobadogroba, ki me je presunil z divjostjo, mračnostjo, nenavadno kamero, arhetipskimi podobami … Pa Razredni sovražnik. Zgodovina ljubezni. Oče. Posledice … Lahko nadaljujem, mislim, da sem videla skoraj vse slovenske filme po osamosvojitvi," je nanizala.
Tudi v Rimu ne gre brez romantike
Pred leti je napisala knjigo o Parizu, med mesti, ki jih ima zelo rada, pa je tudi Rim. V letošnji sezoni smo iz ust Janka Petrovca že poslušali o skritih kotičkih in lepotah večnega mesta. "No, Janko Petrovec kot dopisnik resnično pozna skrite kotičke Rima, njegova knjiga Karantena. Rim. je polna navdihujočih zgodb iz precej nenavdihujočega časa pandemije. Jaz sem bila tam vsakič zgolj kot turist. Nazadnje pa tudi zato, ker sem zaradi romana poskušala podoživeti Rim v času Kleopatre, Cezarja, Cicerona in Marka Antonija. Lepo se je izgubiti v ulicah okrog Piazze Navona, pa okrog trga Campo de Fiori … Skrivnosten je angelski grad Castel Saint’Angelo, v njem lahko začutiš duh Hadrijana. Vsakič ko sem tam, moram obvezno v Trastevere z vsemi ljubkimi restavracijami in kavarnami in v eno najstarejših cerkva, baziliko Santa Maria in Trastevere, pa potem, za protiutež, po malo dekadence v Villo Farnesini ob vznožju griča Janikul … Jasno, da brez Španskih stopnic z malim muzejem romantike ob vznožju ne gre … Rim se mi zdi nekako mehko, hedonistično in nostalgično mesto; Pariz, ki ga malo bolj poznam, je drama, vrteči se oder, kot je rekel Henry Miller, ali 'premični praznik', kot je o njem rekel Hemingway," je opisala glavno mesto Italije in na kratko tudi Francije.
Vsak bralec je dragocen
Za konec pa še beseda o komplimentih. Kateri je bil najlepši, ki ga je prejela za svoje delo? "Nazadnje, ko mi je dolgoletna vodnica po Parizu, ki ga pozna kot svoj žep, rekla, da je v moji knjigi Pariz, ljubezni iz drugih časov našla še toliko neodkritih in vznemirljivih zgodb. To se mi je zdelo res fino. Sicer pa je vsakič, ko me na ulici ustavi kdo, ki je v intervjuju, članku ali kolumni prepoznal nekaj svojega, lep občutek. Vsak bralec je dragocen, sploh v teh časih, ko vsi opozarjamo na upadanje branosti. Najbrž sem utopistka, a verjamem, da bo po obdobju digitalne prenasičenosti spet prišel čas, ko bo veljalo za 'trendi in kul', če boš namesto telefona v roki držal časopis ali knjigo, verjamem, da bo prišel čas, ko bodo v kavarnah, na letalu ali na podzemni železnici v velikih mestih ljudje spet brali knjige, tako kot včasih … Navsezadnje tudi strokovnjaki ugotavljajo, da je znanje, ki ga pridobimo z branjem knjig in časopisov v fizični obliki, obstojnejše, bolj dragoceno in na drug način stimulira našo domišljijo," je sklenila pogovor.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje