Zadnjih osem let je prebil v Rimu kot dopisnik RTV Slovenija, s septembrom pa je presedlal na Radio Koper, kjer je v vlogi odgovornega urednika. O novih izzivih, življenju v Italiji in odnosu do življenja samega je razmišljal v podkastu Številke. Vabljeni k branju krajšega povzetka in poslušanju celotnega pogovora. Vabljeni tudi k postavljanju vprašanj, na katera bo odgovoril naslednji petek.
Ste novinar in urednik, po izobrazbi igralec, pa tudi pisatelj, prevajalec in še marsikaj drugega. Kaj bi še sami uporabili zase?
Obstaja zelo veliko ljudi, ki so večopravilni, ali pa natančneje rečeno, v različnih obdobjih svojega življenja počnejo različne stvari. Tisto, kar mene in druge kolege v medijih dela drugačne od večine drugih, je, da so naši poklici javni, da so torej na očeh javnosti, zato je vsaka sprememba, ki jo naredimo, toliko bolj očitna. Jaz sebe razumem kot posrednika zgodb, to je skupni imenovalec tega, kar sem počel v različnih obdobjih življenja, sprva še kot študent v vlogi televizijskega voditelja v razvedrilnem programu (ko sem posredoval zabavne vsebine), pozneje kot igralec, ko sem bil posrednik med konceptom režiserja, hotenjem dramskega avtorja in občinstvom. Na neki način sem posrednik tudi takrat, ko se v prostem času (če je le čas, in to mi je zelo ljubo) lotim prevoda kakšne knjige, ker je spet sporočilo nekega avtorja, ki preko mojega posredovanja (se pravi prevajanja v drug jezik) najde pot do novega odjemnika, kot navsezadnje v dopisniškem delu, ali pa širše gledano, novinarskem, ko neko dogajanje posredujem k poslušalcu ali gledalcu.
Kakšna pa je pri prevajanju povezava oziroma identifikacija z avtorjem?
Literarno prevajanje mi pomeni vzporedno dejavnost, od tega ne živim, zato imam na tem področju velik privilegij − ko imam čas in željo, lahko prevajam samo tiste knjige, ki so mi všeč, se pravi, ki mi nekaj povejo in jih zato vzamem v prevajanje, kar pomeni, da že imam afiniteto do avtorja. Nekako čutim, da je na eni od mojih valovnih dolžin in z menoj vibrira, gre za neko sozvočje oziroma komplementarnost. To je tako kot v medosebnih stikih, ni nujno, da mora biti avtor soroden, na neki način dopolnjuje to, kar ti nisi.
To je nedvomno privilegij, vsaj v primerjavi z delom dopisnika, ko se moraš lotiti vsake pomembne teme, če ti je všeč ali ne. Opis Številk je "od športa do znanosti, od veselja do vesolja." Kateri od teh sklopov vam je najbližje?
Vesolje mi je gotovo ljubo, šport pa še najmanj. S to besedo po navadi razmišljamo o tekmovalnem športu. Jaz sem sicer čisto vesel športnih uspehov, recimo tistih, ki predstavljajo Slovenijo na različnih športnih tekmovanjih, sam sem pa intimno bolj zagovornik rekreativnega športa kot pa tekmovalnega.
Seveda ste pokrili tudi slovenski vrhunski šport, ko je prišel v mesto, nazadnje sta za to poskrbela kolesarja Primož Roglič in Tadej Pogačar z zmago na Dirki po Italiji. Kako ste doživljali tovrstne dogodke?
Stresno je kar pravi odgovor (smeh). Moja težava pri tistih epizodah, v katerih sem se dotikal športnega novinarstva, je bila v tem, da nisem v krogih športnih novinarjev, se pravi, nimam do te mere razdelanih izkušenj, da bi lahko predvideval, kako bo ob določeni etapi, zlasti ob zaključni etapi tako velikega dogodka, kar poznajo kolegi komentatorji, ki ves čas pokrivajo različne športne dogodke, tega so vešči in lahko vnaprej predvidevajo, kaj lahko pričakujejo. Moje naivno pričakovanje pri pokrivanju lanskega Gira je bilo, da če sem edini slovenski dopisnik v ciljni areni in bo tja pripeljal Roglič, potem bom jaz prvi, ki mu bo dal zmagovito izjavo. Tu sem se seveda močno uštel, ker so pravila kolesarskega športa pač drugačna in tudi disciplina, ki jo klubi zahtevajo od svojih kolesarjev, zahteva drugačno obnašanje. No, letos sem že vedel, kaj me čaka, tako da nisem nikomur vnaprej obljubljal Pogačarjeve izjave (smeh).
Ste pa gotovo bolj izkušeni pri branju in interpretiranju družbe. Ali obstajajo vzporednice ali razlike pri doživljanju športnih (ne)uspehov v Sloveniji in Italiji?
Ne vem, če so tako različni. V Italiji so odmevnejši drugi športi, dobro, pri kolesarjenju se verjetno kar ujamemo, kajne? Ta neverjetni slovenski kolesarski preboj je tudi ime naše države zelo visoko zapisal v zavest Italijanov, sploh zaradi uspehov na Giru v zadnjih dveh letih. To je velika zgodba, dostikrat sem se v zadnjih letih pojavil v različnih okoljih in sem bil kot Slovenec asociiran s športnimi uspehi, tudi z uspehi moštvenih ekip, tako da tega gotovo ne gre podcenjevati. Športni uspehi nam Slovencem, ko se znajdemo v tujih okoljih, ponujajo neko pozitivno konotacijo. Smo pač majhen narod, večina ljudi o nas nima nekih vnaprej postavljenih pozitivnih ali negativnih predsodkov. Edini predsodek, ki sem ga bil deležen v Rimu, je bilo pomilovanje, ker prihajam iz ne najbolje definiranega Vzhoda in so bili potem kolegi vedno znova presenečeni, ko so zaradi delovne naloge vendarle obiskali Slovenijo in ugotovili, da je standard pri nas popolnoma primerljiv s tistim, ki ga imajo v Italiji ali pa v določenih vidikih celo boljši.
V vsaki oddaji gostje odgovarjate na igro asociacij, kar ste storili tudi vi, no tokrat pa sem sam ponudil pet asociacij na Italijo, o vsaki bi se rad malo pogovoril. Prva je gotovo vera, krščanstvo in Vatikan. Razpon teh tem je res širok − od praznično veselih pa vse do pedofilije. Kako ste se počutili ob tem?
To je zelo kompleksno vprašanje. Gotovo mi je pomagalo to, da sem imel osnovno versko izobrazbo, ki sem jo pridobil v otroških in mladostnih letih z obiskovanjem verouka. Sem otrok socializma, v 70. in 80. letih smo znanje o cerkvi lahko pridobivali samo preko verouka. Takoj, ko sem prišel v Rim, sem bil zelo hvaležen duhovniku Izidorju Pečovniku, ki je bil v mojem rodnem kraju Prebold v mojih mladih letih novomašnik. Znal nas je na zelo moderen način poučevati o veri. Marsikaj od tistega, kar nas je Izidor Pečovnik takrat naučil, je v meni ostalo, za kar sem mu zelo hvaležen in to je bil temelj znanja, s katerim sem kot dopisnik prišel v Vatikan. To poznavanje verskega življenja mi je pomagalo, da sem znal od samega začetka skozi filter laičnega medija (kot je naš na RTV-ju, a vendarle nagovarja tudi verne ljudi) ločiti pomembnejše verske teme od manj pomembnih verskih tem.
Seveda je bilo treba vklopiti tudi novinarsko iznajdljivost. Vatikan je država, ki pravnoformalno ni demokracija, ampak je teokratska, elektivna monarhija, absolutistična, ki ima svojo zahodnoevropsko preobleko, ampak v svojem jedru je še vedno taka, kot je bila, kot so jo zasnovali pred stoletji. Tukaj mora biti novinar pazljiv, po eni strani mora upoštevati neka navodila, ki so v tej državi in okoli Svetega sedeža v veljavi, po drugi strani pa mora vse tisto, kar se tam dogaja, 'prevajati' v neko novinarsko zanimivo temo. To je včasih težko, dostikrat se stvari porajajo kot govorica, ki ima precej močno bazo, vendar pa obstaja zelo malo ljudi, ki bi to potrdili s svojim imenom in priimkom. Vedno je šlo za kombinacijo iznajdljivosti.
Grobo rečeno, pa sem si poročanje pri Vatikanu kot novinar razdelil na tri sklope, ki jih nisem hotel mešati med sabo, če to ni bilo nujno potrebno. Eno je bilo versko življenje Cerkve in papeža, se pravi veliki prazniki in podobno, kjer je bilo treba neposredno odslikavati to, kar se dogaja, sporočilo, ki ga je papež dal, dogodek, ki ga je Cerkev ob določenem prazniku organizirala, se pravi versko življenje. Na drugi strani je bila geopolitika, če po domače rečem, notranja in zunanja politika papeža Frančiška, in na tretji strani veliki škandali. Pred mojim prihodom v Rim so bili veliki škandali povečini povezani s financami. Jaz sem prišel na dopisniško mesto v času, ko so bili spolni škandali tisti, ki so bili v ospredju pozornosti, medtem ko je bilo finančnih mahinacij bistveno manj. V vsakem od teh sklopov sem se trudil biti čim bolj natančen in preverjati govorice na najboljši možni način in mislim, da sem na ta način tudi na tem področju nekako uspel celostno zajeti življenje tega pogona Rimskokatoliške cerkve.
Druga asociacija je hrana. Večkrat ste rekli, da jo imate radi, pripravili ste zanimive in različne prispevke. Kaj iz te palete vas je najbolj presenetilo oziroma navdušilo?
Rad rečem, da si v Italiji lahko srečen vsaj trikrat na dan, za zajtrk, kosilo in večerjo (smeh). Ne vem, kaj me je presenetilo, lahko pa vam povem, da sem bil zelo presenečen, kako ljubosumni so Rimljani do svojih pašt in receptov. Rim pozna štiri recepte, ki imajo vsi nekako isti izvor in v vsaki rimski gostilni vse štiri vsakodnevno kuhajo. Prvi se imenuje cacio e pepe, ki je zelo preprost, v čisto malo vode od kuhanih testenin se vmeša nariban pecorino, to je rimski ovčji sir in malo popra, to se zmeša, da nastane krema, noter vržeš kratko ali dolgo pašto, zmešaš in jed je pripravljena. Če caciu e pepe dodaš malo guanciala (to je lična svinjska slanina, narezana na koščke, pa malo popražena v ponvi, ravno tako, da se poznoji) potem dobimo alla gricia. Če temu dodamo še dve jajci, dobimo carbonaro. To je torej ovčji sir, poper, jajca in ličnik, če pa jajce damo stran in dodamo paradižnik, dobimo amatriciano.
Naslednja asociacija je beseda mama. Raziskava Eurostata kaže, da se Evropejci v povprečju odselimo od primarne družine pri 26 letih. Najprej na severu, Skandinaviji, najpozneje na jugu, prav na dnu je Hrvaška, blizu sta tudi Italija in Slovenija. En stereotip bi bil 'mamini sinčki', pomembno pa je najbrž tudi, da je v Italiji družina zelo pomembna vrednota.
V Italiji je družina res pomembna vrednota. Na splošno je družabnost, tesne vezi med ljudmi, ena od karakteristik Italije. Razlogi so različni, tudi preživetveni. V državah, ki niso najbolj učinkovite ali slabo funkcionirajo, gosto spletene mreže kakovostnih odnosov tudi vplivajo na preživetje Italijana oziroma vsakega človeka, ki živi v takih državah. Italijani mamini sinčki? To je en tak predsodek. Jaz sem to opazoval in moram reči, da to razumem bolj skozi potrebo po gostih vezeh, med katerimi je tudi vez z materjo, in tega ne razumem kot neko razvajenost, ampak kot del njihove kulture. Kot del te kulture tudi razumem, da se potreba po zapuščanju doma vzbudi pozneje kot pri severnih narodih, in ta vez ostaja izredno močna celo življenje. To je ena od značilnosti Italije, bolj ko greš proti jugu, bolj je očitna.
Ko sva že pri jugu, prideva do naslednje asociacije − mafije, izvira tudi iz popularne kulture pa seveda številnih zgodb iz preteklosti. Kako resna je danes zgodba z mafijo?
To je še vedno resna zgodba, je pa manj očitna, kot je bila pred leti. Novinarsko gledano, je bila to v 90. letih velika zgodba, šlo je obdobje velikih protimafijskih procesov, ki so bili odmevni po vsem svetu. Mafija je seveda precej starejša, samo da je Italija v desetletjih pred tem odklanjala resen spopad z njo, danes pa je, in to je druga plat medalje, Italija v svoji zakonodaji najnaprednejša, kar zadeva boj proti organiziranemu kriminalu mafijskega tipa. Italijanski specialisti nenehno opozarjajo zlasti svoje evroatlantske partnerje, naj ne podcenjujejo tega problema, ker je akuten.
Moja zadnja asociacija pa je temperament. Kako se ta odraža v družbi?
To je zame najlepša stvar Italije. Temperament je treba razumeti tako v pozitivnem kot v negativnem pomenu. Govoriva torej o čustvenosti, iz katere se lahko porajajo tako ljubeznivost kot jeza, gostoljubnost in sovraštvo. Italija je utemeljena na čustvih in vsebuje vse našteto. Ravno zato je življenje v Italiji tako zelo gosto, pestro in zanimivo z mojega zornega kota. Če se omejim samo na pozitivno plat tega temperamenta, govorimo tudi o izvirnosti, iznajdljivosti, ustvarjalnosti in predvsem gostoljubnosti. Na jugu Italije (pa tudi že v Rimu) je prišlek vedno zelo dobro sprejet, čeprav obstajajo regionalna odstopanja.
Se je to spremenilo v času pandemije?
Ne, ta vidik gostoljubnosti se ni nič kaj spremenil, Italijani so v tistem obdobju pokazali izjemno solidarnost in discipliniranost. Seveda so se tudi v Italiji pojavljale skupine skeptikov, ampak zdi se mi, da so vendarle imele manjšo odmevnost in vpliv na utripanje družbe kot pa v Sloveniji, kolikor lahko sodim, takrat sem Slovenijo opazoval od zunaj, Italijo pa od znotraj. Pandemija je bila obdobje, ki je zelo povezalo Italijo, zlomilo je stereotipe o divjih Italijanih, o nediscipliniranem narodu ... Italijani so se takrat zelo izkazali.
V enem od pogovorov leta 2022 ste omenili, da ob srečanju prijateljev in znancev ni več toliko objemanj in poljubljanj, kot je bilo prej. Se je slika leta 2024 vrnila v običajne tirnice?
Leta 2022 smo nekako preživljali odmev zadnje faze pandemijskega obdobja. To me sicer ni presenetilo, že v prvi fazi leta 2020 sem šel enkrat delat reportažo v Firence o vinskih nišah, ki so jih v renesančnih palačah naredili v času epidemije kuge in so skozi tiste niše prodajali vino. Celotna zadeva je bila tako zasnovana, da je kupec najprej moral dati roko v krožnik s kisom, da se je roka razkužila in šele potem je lahko dal denar trgovcu in vzel steklenico. Ob tem prispevku so me vrli Firenčani naučili, da vsaka epidemija traja tri leta, kar se je izkazalo tudi za našo pandemijo. Je pa res, da je navada prisrčnega poljubljanja in objemanja, se pravi te fizičnosti v medsebojnih stikih, ki je sestavni del italijanske kulture, potrebovala bistveno več časa. Najmanj še eno leto dni ni bilo samoumevno poljubljanje in objemanje med ljudmi, ki bi se sicer sicer vedno znova objeli, kadar bi se srečali. To sproščenost predkovidnega obdobja sem opazil šele zdaj.
Imate radi urejenost, sistem, zaokroženost? Na to sem pomislil, ker je bil vaš prvi in zadnji prispevek posnet pred Kolosejem.
Ko sem se pripravljal na dopisništvo, sem videl napoved odprtja Koloseja po temeljiti obnovi zunanjih zidov. Novinarska konferenca s predsednikom vlade Matteom Renzijem je bila napovedana za 1. julija, ko sem ravno začel svoj prvi mandat, in to je bil dejansko moj prvi prispevek. Tistega dne sem si rekel, če bom zdržal to dopisništvo do konca, se bom na koncu vrnil h Koloseju, to mi je nekako ostalo vseh osem let v glavi, kadar sem šel mimo Koloseja. To je simbol te večnosti, kamnitosti Rima in zato odlična prispodoba tudi takih življenjskih ciklov. V tem mestu sem preživel osem let, kar je (če sem optimist) desetina življenja, če mi bo sreča dana, najbolj intenzivna in najbolj spektakularna desetina mojega življenja. Zato je bilo prav, da sem tudi na koncu stopil pred Kolosej.
V rubriki Štafeta vprašanje postavlja zadnji gost. Pred dvema tednoma je gostovala oblikovalka Teja Kleč, ki vas takole nagovarja: 'Ste dramski igralec, jaz dramaturginja, a nihče od naju ni ostal pri gledališču ali filmu. Kaj konkretno vas je odneslo stran?'
Življenje. Nikoli nisem v sebi čutil igralskega poklica kot posebno poslanstvo niti ne čutim novinarskega poklica v sebi kot neko posebno poslanstvo. Mogoče s tem koga razočaram, ampak tako pač je. Sem človek, ki verjame v pošteno opravljeno delo, tako v tistih 11 letih, ko sem deloval na odru, kot v teh dobrih 16 letih, odkar sem zapustil oder in in delujem v širokem pomenu besede v novinarstvu, tako da jaz v tem ne vidim ničesar posebnega. Spomnim se kolega iz televizije, zdaj je že upokojen, ko me je enkrat srečal na hodniku in rekel z malo skepse 'ampak vi ste vendar igralec'. Takrat sem bil že malo pripravljen in sem mu rekel 'vi ste pa ekonomist'. V novinarski poklic, kot ga pojmujemo na RTV-ju, vstopajo tako ljudje, ki so do tega poklica prišli z univerzitetnim študijem, kot ljudje, ki smo diplomirali kaj drugega ali pa smo bili izobraženi v neke druge poklice, pa smo bili v novinarstvo priučeni. Veliko generacij ustvarjalcev je šlo skozi radio in televizijo v preteklem stoletju in izkušnja nas je naučila, da je to dobro, ker vsak prinaša neke svoje poudarke, neke svoje izkušnje v ta skupni lonec. Na ta način je pravzaprav naša informativna, pa tudi širše medijska slika bistveno bolj, kako naj rečem, večplastna, bogata, bolj pisana, kot pa bi bila, če bi vsi iz istega gnezda prihajali sem ustvarjat.
Vloga urednika je malce drugačna, v primerjavi s prejšnjim delom je najbrž več sestankov in birokracije. Kaj so največji izzivi in/ali strahovi, ki jih imate kot urednik Radia Koper?
Moja naloga je zagotavljati optimalne razmere, da lahko ekipa, ki ustvarja ta program, dela normalno. To je moja poglavitna naloga, ker nisem odločevalec o denarju, sem pa skrbnik programa, moje možnosti so omejene, nekaj pa jih vendarle imam, tako da je moja temeljna naloga, da zagotavljam okoliščine, v katerih bodo lahko moji kolegi počeli tisto, kar sem do prejšnjega meseca počel sam, se pravi novinarsko delo. Upam, da si bom ob tem vendarle lahko odstrigel neke časovne oklepaje, v katerih bom še vedno tudi sam novinarsko ustvarjal. Zelo bi mi bilo žal, če bi mi to delovno mesto pravzaprav onemogočilo, da bi še naprej novinarsko ustvarjal, čeprav se seveda zavedam, da ne v tolikšnem obsegu, kot sem to počel doslej.
Vabljeni k poslušanju celotne epizode, kjer je govora tudi o naslednjih temah:
− Vloga in dela odgovornega urednika na Radiu Koper.
− Rekreativni tek v Rimu.
− Kje v Rimu se pije najboljša kava.
− Ali rad kuha.
− Recepti, ki jih je podedoval od mame.
− Kako je poročal o mafiji in kako se je ta danes preobrazila.
− Spomin na delo turističnega vodnika.
− #PohvalaNaDan
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje