Tovarniška delavka, ki se je poročila pri 15-ih, imela šest otrok in se čez 10 let ločila, je spoznala moškega, ki jo je opogumil za tetovažo vinske trte na dekolteju. Po koncu razmerja se je Lindseyjeva odločila, da si želi tetovažo odstraniti, v dobrodelni bolnišnici pa so ji ob odstranjevanju tetovaže predlagali, če je kdaj pomislila na prsne vsadke. Ni. Nikdar se ni čutila nesamozavestno zaradi svojih prsi - pa tudi, če bi se, so bil emožnosti takrat še zelo primitivne in problematične.

Zdravniško ekipo je vodil dr. Thomas Cronin, ki je razvijal prve silikonske prsne vsadke na svetu. Ideja se je porodila enemu od njegovih kolegov, Franku Gerowu, ki je šel v krvno banko, tam pa opazil, da so kri prenehali shranjevati v steklenih stekleničkah, ampak so te nadomestile plastične vrečke. Cronin je idejo prenesel na prsne vsadke, ustvaril prototip in ga vsadil v psičko Esmeraldo.
Naslednji korak je bil preizkus na ženski - in ta ženska je bila Timmie Jean Lindsey, ki pa ji ideja prsnih vsadkov ni prav dišala. "Raje bi, da mi popravite ušesa kot pa prsi," je dejala zdravnikom, ti pa so ji odvrnili, da ji lahko popravijo tudi ušesa. Lindseyjeva je pristala, nato pa si rezultata niti ni želela ogledati. "Daleč od oči, daleč od uma," je dejala. Danes je stara 80 let, še vedno živi v Teksasu, tisti prvi eksperimentalni vsadki pa ostajajo v njenih prsih.
Milijoni umetnih prsi
Pol stoletja prsnih vsadkov, pol stoletja kontroverznosti in uspeha. Takrat nihče ni vedel, kako zelo priljubljeno bo postalo povečanje prsi. Po podatkih ameriške družbe za estetsko plastično kirurgijo gre za najpopularnejšo obliko kozmetičnih operacij v ZDA v letu 2010, ko je bilo opravljenih kar 318.123 povečanj prsi. Tudi za Britanke je to najbolj priljubljena operacija. Po vsem svetu naj bi se za tovrstni poseg odločilo med 5 in 10 milijoni žensk - mnoge zaradi estetskih razlogov, določen delež pa gre tudi na račun rekonstrukcije prsi po mastektomiji ali transeksualcev, ki želijo spremeniti spol.

A kljub visokim številkam poseg vseskozi spremlja tudi precejšnja mera skeptičnosti. In pomisleki niso neutemeljeni. Zadnji, najbolj strašljiv primer se nanaša vsadke francoske družbe Poly Implant Prosthesis (PIP), ki so se zaradi uporabe podpovprečnega silikona začeli pospešeno predirati, med tisočerimi ženskami po vsem svetu, v katere so jim vsadili omenjene vsadke, pa sprožili paniko. Bilo je tudi več primerov rakavih obolenj, ena ženska pa je zaradi redke oblike raka na žlezah tega tudi umrla. Klinike so zdaj v precepu, kaj z vsadki narediti - jih odstraniti ali pustiti, zasebne klinike pa zamenjave vsadkov nočejo plačati.
Zakaj?
Mnoge prizadete ženske zdaj pravijo, da obžalujejo dan, ko so se odločile za poseg. Ob tem se poraja logično vprašanje - zakaj tvegati? Od vseh delov telesa, zakaj so prsi deležne tolikšne pozornosti, toliko večjega deleža lepotnih operacij kot drugi (neproporcionalni) deli? Vrtoglave številke pričajo o nelagodju in samopreziru žensk, ter o kulturi, ki na telesa - še posebej ženska - gleda kot na brezmejni potencial modifikacij.

Zanimivo se je tudi vprašati, zakaj ZDA in VB tako zelo cenita velike prsi. Na Kitajskem, Indiji in Japonski je povečava prsi denimo precej manj priljubljena, ženske pa se dosti pogosteje zatečejo k liposukciji, operaciji nosu in operaciji očesnih vek. In celo v državah, kjer so prsni vsadki zelo priljubljeni, je celostna estetika pogosto drugačna. V Braziliji je tako močan poudarek tudi na zadnjici, v Franciji pa naj bi ženske bolj cenile manjše prsi.

Za postopek naj bi se odločale predvsem dve skupine žensk: tiste, ki jih je narava obdarila z manjšimi prsmi, in se pridejo operirati že kot najstnice ali pa v zgodnjih 20. letih, in matere, ki so se jim po dojenju prsi povesile. Mnoge klinike sicer imajo svetovalce, a ti svetovalci so povečini v bistvu prodajalci, ki ženskam ne predstavijo celostne slike. Pod to denimo sodi tudi nevarnost zagnojitve in okužbe, s čimer se spoapda kar nekaj žensk s povečanimi prsmi.
Silikon direktno v prsi
Hlepenje za večjimi prsmi sicer ni novodobni izum. Že v 19. stoletju so si ženske drgnile prsi z grobo brisačo, da bi jih "okrepile", potem so obstajale nekakšne sesalne naprave, pa žičnati "oklep", ki je okoli prsi ustvaril učinek ptičje kletke. Že okoli leta 1890 naj bi v prsi začeli vbrizgavati nevarne substance, vključno s parafinom in z živalsko mastjo, po drugi svetovni vojni pa so silikon vbrizgavali kar naravnost v prsi japonskih žensk, da bi se približale zahodnemu idealu.
Silikonski gel je bil nedvomno korak naprej, Cronin in Gerow pa sta ugibala, ali si ženske želijo večje prsi predvsem zaradi pozornosti, ki so je deležne filmske igralke, obdarjene z globokim dekoltejem.

Del potrošniške kulture
Ženske, ki se za postopek odločijo, so navadno zelo odprte in analitične glede kulturnih pritiskov, ki so jih vodili do odločitve. Kalifornijke tako naglo povedo, da je v tistih krajih pritisk "nestaranja" zelo velik in da koncepta "dostojanstvenega staranja" pri njih pač ne poznajo, poznajo pa velikanske oglasne panoje, ki promovirajo seks. Nenaravno jedke in štrleče prsi so postale nekaj običajnega, del (ameriške) estetske "krajine".
Lepotne operacije so postale del potrošniške kulture, in ko enkrat padeš vanje, si v njih, menijo strokovnjaki. Če se operacija ponesreči, hočeš zadevo popraviti, če pa se posreči, hočeš ta občutek ponoviti. Poleg tega gre tudi za čisti materializem, kot pri nakupu novega avtomobila ali torbice - ženske povedo, da tudi če so odločitev pozneje obžalovale, je bil prvi občutek "takojšnje zadovoljitve" krasen.

Priljubljenost prsnih vsadkov kaže tudi, kako zelo je naša kultura suženj razlikovanj med spoli. Prsi so največji fizični znak razlike, zunanji simbol ženskega spola, in so morda prav zato deležne tolikšne pozornosti.