Ženske vozijo avtomobile, kar je za Afganistan redkost, delajo v javnih uradih in na policijskih postajah, dejavne so v krajevnih odborih, ženska pa je celo na čelu politične ureditve: dobrodošli v provinci Bamian.

V mnogih pogledih je omenjena provinca nekaj posebnega. Šest lest relativnega miru po padcu talibanskega režima, manjšanje brezvladja in neupoštevanja zakonov so ženskam omogočile, da so meje porinile malce naprej. Še vedno so stvari, ki so za ženske na Zahodu nekaj popolnoma samoumevnega, večina Afganistank pa lahko po njih le hrepeni, a vse se počasi spreminja.

Večina prebivalcev v Bamianu so Hazarasi, šiitski muslimani, ki v nasprotju z drugimi Afganistanci z veliko večjo naklonjenostjo gledajo na ženske, ki delajo zunaj svojega doma. Spremembe, ki se dogajajo tam, bi lahko sčasoma spremenile tudi življenje žensk drugod v državi, ki jo že desetletja zaznamujejo vojaška vladavina in neprestane vojne.

Več kot 80 odstotkov žensk nepismenih
Afganistan se že tako na lestvici različnih dejavnikov vedno znova uvršča na zadnja mesta, še toliko manj možnosti pa imajo ženske in deklice. Nekaj podatkov: več kot 80 odstotkov žensk je nepismenih, pričakovana življenjska doba zanje je 45 let, kar je manj od moških, največ zaradi visoke smrtnosti med nosečnostjo in porodom, prisilne poroke so nekaj vsakdanjega, osnovno šolo pa konča le 13 odstotkov deklic (za primerjavo: pri dečkih je odstotek občutno višji: 32).

Zaradi strahu se niso ganile od doma
Večina Afganistank ne pozna drugega življenja kot vojno in obdobje med vojnami: zelo pogosta so posilstva, ugrabitve, na tisoče jih je vdov, obsojenih, da životarijo. Sploh v zadnjih letih talibanskega režima tudi vdovam, za katere je bilo jasno, da nimajo nikogar, da bi jim pomagal, ni bilo dovoljeno, da bi delale ali zapustile svoj dom brez spremstva moškega. Zaradi strahu pred oboroženimi moškimi se ženske niso upale sprehajati niti pred policijsko postajo v središču mesta, se spominja 25-letna Nahida Rezai, prva ženska, ki se je priključila policiji. "Nato sem prišla naravnost na policijsko postajo." Na začetku je pričakovano imela kar nekaj težav. "Prejela sem kar nekaj telefonskih groženj. Toda zdaj delam kot policijska uradnica, mislim, da me nič ne more prestrašiti."

Tudi 20-letna Nekbaht se je pridružila policijskim vrstam, s prisluženim denarjem pa pomaga očetu vzdrževati družino: vsi živijo v eni sobi, nasproti jamam v dolini, kjer so nekoč živeli budistični romarji, zdaj pa so v njih našli zavetišče številni brezdomci. "Zelo težko je bilo najti službo," pravi. "Imeli smo ekonomske težave, z visokimi cenami je bilo težko. Na koncu sem se odločila: če ne najdem druge službe, grem v policijo." Po devetih mesecih ji je delo tako všeč, da želi zanj pritegniti še druga dekleta.

19-letna Zeinab Husseini je bila prva ženska v Bamianu, ki je sedla za volan. Njen oče, ki ima poleg nje še sedem hčerk in nobenega sina, ni imel izbire, tako je Zeinab sedla v družinski minibus. "Rada vozim. Že kot otrok sem se želela naučiti voziti in kupiti avtomobil. Bila sem prva voznica v Bamianu," pove ponosno.

Mir predpogoj za napredek
Ključnega pomena za napredek žensk oz. celotne družbe je bil relativen mir. "Če se splošna situacija izboljšuje, potem se izboljšuje tudi položaj žensk," pravi Habiba Sarabi, prva afganistanska guvernerka, ki si je močno prizadevala, da bi v policijske vrste lahko vstopile tudi ženske, in uspelo ji je. Med policisti je za zdaj tudi 14 žensk, ki se ukvarjajo predvsem s primeri, v katere so vpletene ženske. Svetli primeri iz Bamiana počasi prodirajo tudi v druge predele Afganistana, a še vedno se dogaja, da so ženske za svoj "korak naprej" kruto kaznovane: 28. septembra so na poti umorili v službo najbolj ugledno policijsko uradnico iz Kandaharja.

Za veliko ljudi je še vedno ženska na položaju trn v peti: kot pravi 52-letna Sarabijeva, je bila pred tremi leti odločitev predsednika Hamida Karzaja, da jo imenuje za guvernerko, zelo pogumna. "Ne gre le za to, da so proti ženski, ampak nočejo izgubiti oblasti, zato povzročajo težave."

Moški za ceste, ženske za črede
48-letna Najiba je brez moža ostala pozimi leta 2001 v talibanskem masakru: preživela je, to pa je bilo tudi vse. "Imela sem le eno krilo, ki sem ga kar naprej krpala." Potem ko je vlada začela razvojne programe, je bila imenovana za vodjo novoustanovljenega ženskega razvojnega odbora, v katerem so bile zastopane njena vas in sosednje. Njena naloga je bila odločiti, za kaj bo porabljen vladni denar. Moški odbor je odločil, da območje potrebuje ceste in varovalne ograje pred poplavami, ženski odbor pa je želel kupiti črede za vsako družino, da bi tako izboljšale zaloge hrane. Sprejet je bil moški predlog. "Nismo dobile kmetijskega projekta," pravi Najiba. "Še vedno se bojujemo zanj, saj nočemo biti odvisne od moških." A ženske so vse bolj dejavne v različnih programih za izboljšanje gospodarskega položaja. "Njihovo razmišljanje se je spremenilo."

K. T. (po International Herald Tribunu)