Potem ko je Turčija 20. januarja začela obsežno vojaško operacijo Oljčna vejica zoper položaje kurdskih Ljudskih zaščitnih enot (YPG) v pretežno kurdskem kantonu Afrin blizu sirske meje s Turčijo, se je več kot 340 tisoč ubitim v sirski vojni (po nekaterih podatkih več kot 400 tisoč) pridružilo okoli 200 novih žrtev. Sirski observatorij za človekove pravice poroča, da je med njimi 42 civilistov, ki so bili ubiti v turških zračnih in topniških napadih, vključno z 12 otroki. Po podatkih nevladne organizacije Airwars s sedežem v Londonu, ki spremlja število civilnih žrtev zračnih napadov v Siriji in Iraku, je civilnih žrtev morda še več. Do 55 so jih najverjetneje ubile sile s podporo Turčije, do 15 pa kurdske sile, sporoča Airwars. Ubitih je bilo tudi več kot 60 kurdskih borcev, okoli 70 proturških sirskih upornikov iz vrst Svobodne sirske vojske in sedem turških vojakov. Turčija sicer navaja precej višje število ubitih kurdskih vojakov.

Ankara trdi, da je namen operacije predvsem boj proti terorizmu. Poleg sil t. i. Islamske države (IS) Turčija kot teroristične označuje tudi sile YPG-ja (oboroženo krilo PYD-ja, Stranke demokratične unije), ki jih obtožuje, da so podaljšek v Turčiji prepovedane Delavske stranke Kurdistana (PKK). PKK, ki se za avtonomijo oziroma pravice turških Kurdov (prej za neodvisnost) proti turški državi bojuje od leta 1984, tako Turčija kot ZDA in EU označujejo za teroristično organizacijo. YPG neposredne organizacijske vezi s PKK-jem sicer zanika, a povezave obstajajo. Tako so kurdski borci Sirskih demokratičnih sil (SDF), katere najmočnejši element je ravno YPG, oktobra lani ob zasedbi Rake po zmagi nad IS-jem v mestu razvili velik transparent z likom Abdulaha Öcalana, voditelja PKK-ja.

Namen operacije v Siriji pa glede na sporočilo iz urada turškega premierja ni zgolj boj proti "teroristom". Tako želi Turčija "zagotoviti varnost svojih meja s Sirijo", čeprav Ankara ni predstavila dokazov, da bi kurdske sile iz Sirije izvajale napade na Turčijo, "zagotoviti, da Svobodna sirska vojska, ki uživa podporo Turčije, prevzame nadzor nad območjem v velikosti 10.000 kvadratnih kilometrov", in celo "preprečiti možnost, da Turčija izgubi geografski stik z arabskim svetom". Turške oblasti so sicer večkrat poudarile, da na severu Sirije ne bodo dopustile kurdske avtonomije, ki dejansko že obstaja, čeprav kurdski kantoni Afrin, Kobane in Džazira niso geografsko povezani. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je tako lani dejal, da YPG-ju ne bo dovolil vzpostavitve "terorističnega koridorja" do Sredozemskega morja. "Ne moremo dopustiti novega severnega Iraka. Takšne formacije bodo vodile do večjih težav v prihodnosti," je dejal za turški časnik Hurriyet.

Ni vsaka kurdska avtonomija grožnja
Erdogan je pri tem mislil na predel Iraka, kjer imajo Kurdi avtonomno regionalno oblast. Ravno odnos z Erbilom pa kaže, da za Turčijo ni nesprejemljiva vsaka kurdska avtonomija ob njenih mejah. S kurdsko regionalno oblastjo v Iraku Ankara namreč dobro sodeluje, kljub občasno povišanim tonom. Kurdska vlada med drugim nafto, ki predstavlja njen glavni vir prihodkov, izvaža ravno preko Turčije. Na dan iraški Kurdistan po naftovodu v jugovzhodni Turčiji do Sredozemskega morja izvozi najmanj 550 tisoč sodov nafte. Turška podjetja so ob tem gradila infrastrukturo v iraškem Kurdistanu, vključno s pol milijarde dolarjev vrednim letališčem v Erbilu, v iraški avtonomni pokrajini pa deluje okoli 1.300 turških podjetij.

Erdogan je Demokratsko stranko Kurdistana dolgoletnega predsednika iraškega Kurdistana Masuda Barzanija namreč videl kot protiutež PKK-ju, katerega sile je Turčija napadala tudi na območju kurdskih regionalnih oblasti v Iraku, in to z njihovo privolitvijo. Tesne vezi s kurdskimi oblastmi v Iraku so krepile tudi vpliv Ankare na Bagdad ter imele namen omejevati doseg Irana v sosednji državi. Kot je v intervjuju za MMC leta 2016 opozoril kurdski profesor politične teorije Abbas Vali, gre na relaciji Ankara-Erbil pravzaprav za zavezništvo v nasprotovanju tako PKK-ju kot PYD-ju. Slednji je namreč ideološko, politično in organizacijsko na nasprotnem bregu od Ankare in Erbila. "Ideologija sistema, ki ga želi PYD vzpostaviti, in njegova organizacijska struktura, vse, kar je s tem povezano, je v temeljnem nasprotju z režimoma, ki vladata v Ankari in Erbilu. Z drugimi besedami, gre tudi za ideološko motivirano politično vojno proti avtonomnemu demokratičnemu režimu, ki temelji na specifični libertarno-socialistični ideologiji," je takrat pojasnil Vali.

Sodelovanje med Ankaro in Erbilom pa ni zgolj gospodarsko. Turška vojska je tako na območju pod nadzorom Erbila vzpostavila svoje oporišče, kjer je za boj proti IS-ju urila tudi pešmerge, sile iraških Kurdov. Odnose je septembra lani močno pretresel nezavezujoči referendum o neodvisnosti iraškega Kurdistana, zaradi katerega Turčija ni izključevala niti možnosti vojaškega posredovanja, do česar kljub izvedbi referenduma ni prišlo.

Napad "z dovoljenjem svetovnih sil"
Pri turškem napadu na sirske Kurde, ki jih je turška vojska omejila že v operaciji leta 2016 in z vstopom v Idlib, pa širše gledano ne gre za solistično akcijo Ankare. Rusija, ki je skupaj s sirsko vlado nadzirala zračni prostor Afrina, je namreč svoje enote z območja umaknila tik pred začetkom operacije in tako omogočila turške zračne napade. Moskva je sicer tradicionalno podpirala PYD in YPG. PYD, ki ima od leta 2016 po poročanju Al Džazire tudi politično predstavništvo v ruskem glavnem mestu, zdaj Rusijo označuje za soodgovorno za turško invazijo. "Brez dovoljenja svetovnih sil, predvsem Rusije, katere enote so v Afrinu, Turčija ne more napasti civilistov z uporabo zračnega prostora Afrina," je PYD sporočil ob začetku turških napadov. "Rusija je za nas enako odgovorna kot Turčija. Poudarjamo, da je Rusija partner Turčije v zločinu in pokolu nad civilisti v pokrajini". Tudi iz SDF-ja so sporočili, da jih je Rusija izdala.

Razlog za rusko privolitev v turški napad so po mnenju turškega profesorja mednarodnih odnosov Mensurja Akguna tudi tesne vezi med YPG-jem in ZDA. Ob tem, da so ZDA kurdskim silam v boju zoper IS zagotavljale orožje in urjenje, so se pojavila tudi poročila, da namerava Washington ustvariti obmejno silo s 30.000 vojaki, pretežno iz vrst YPG-ja, kar je razjezilo tako Ankaro kot Moskvo. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je ZDA obtožil, da želijo prevzeti nadzor nad celotno sirsko-turško in iraško-turško mejo z vzpostavitvijo vzporednih oblasti v Siriji. Tudi zanikanje ameriškega zunanjega ministra Rexa Tillersona ni spremenilo odločitve Turčije za posredovanje. Rusija naj bi po Akgunovem mnenju zato Turčiji, da bi zmanjšali ameriški vpliv v regiji, dala zeleno luč za napad.

Pomemben je tudi položaj sirskega predsednika Bašarja Al Asada, ki ga Moskva podpira, Ankara pa mu, čeravno vse manj odločno, nasprotuje. Ker si Rusija prizadeva, da bi bil Asad del končne rešitve sirske krize, vsaj v prehodnem obdobju po koncu vojne, bi bilo lahko dovoljenje Turčiji, da izvede svojo operacijo na severu Sirije, način za dosego spremembe turškega stališča glede tega vprašanja, meni profesor Akgun. Ob tem Rusija potrebuje sodelovanje Turčije v procesu pod skupnim pokroviteljstvom Moskve, Ankare in Teherana glede povojne Sirije.

V kontekstu trenutnega dogajanja v Siriji se omenja tudi vprašanje ruskega plinskega projekta Turški tok. V okviru projekta bosta zgrajena dva plinovoda, oba dolga 939 kilometrov. Prvi plinovod naj bi z ruskim plinom pokril 35 odstotkov turške porabe zemeljskega plina, drugi plinovod pa bo ruski plin prenašal do Evrope, poroča turški dnevnik Hurriyjet. Prvi plinovod je zgrajen približno do polovice, medtem pa je predsednik uprave ruskega energetskega velikana Gazprom Aleksej Miller potrdil dogovor o gradnji drugega plinovoda, ki bo potekal skozi turške ozemeljske vode, kar je sovpadlo z rusko privolitvijo v turško akcijo v Afrinu.

Afrin za Idlib?
Oslabljena PYD in YPG na severozahodu Sirije bi koristila tudi sirski vladi. Kot za portal Middle East Eye piše poznavalec Turčije in kurdskega vprašanja Galip Dalay, je več visoko pozicioniranih predstavnikov PYD-ja in YPG-ja javno dejalo, da jih je Rusija pozvala, naj nadzor nad temi območji prepustijo vladi v Damasku, kar so zavrnili. So pa kurdske oblasti v Afrinu sirsko vlado pozvale, naj s svojimi silami zavaruje mejo s Turčijo "pred napadi turškega okupatorja".

Dalay pri tem vleče morebitne vzporednice med tokratno operacijo in turško operacijo Evfratov ščit iz leta 2016 z uradnim namenom boja proti IS-ju in sirskim Kurdom. Takrat naj bi bila cena ruske privolitve v akcijo Ankare prevzem celotnega Alepa s strani sirske vlade. Ta dinamika naj bi se zdaj ponavljala. Cena operacije v Afrinu naj bi bila tako turška privolitev v načrt ruske in sirske vlade za vzhodni Idlib. Sile Damaska so medtem tam namreč že zasedle nekatere strateško pomembne položaje.

Medtem se sirski Kurdi za zaščito ne morejo zanašati niti na ZDA, ki so jih oboroževale in urile za boj proti IS-ju. Washington je namreč zgolj pozval Ankaro, naj bo v svoji operaciji čim bolj vzdržana in naj se izogiba civilnim žrtvam. Čeprav so Turčija in ZDA dolgoletne zaveznice, obe članici Nata, Erdogan stopnjuje retoriko. ZDA je tako pozval, naj prenehajo podpirati Kurde in naj svoje sile umakne iz pokrajine Manbidž, kjer podpirajo YPG, in kamor naj bi se turške sile napotile po zasedbi Afrina. Iz Bele hiše so sporočili, da je predsednik Donald Trump Erdogana pozval, "naj se izogiba dejanjem, ki bi lahko povzročila konflikt med turškimi in ameriškimi silami".

Operacija navzven in navznoter
Ob vseh zapletenih in večplastnih razmerah ter odnosih na terenu v Siriji pa velja izpostaviti dvojno manifestacijo Erdoganovih dejanj zoper sirske Kurde. Medtem ko Turčija vdira na ozemlje sosednje države ter se želi vojaško uveljaviti kot ključen politični akter sirske krize, poteka boj s "sovražniki" Ankare tudi znotraj Turčije.

Od začetka operacije Oljčna vejica so namreč turške oblasti zaradi kritik posredovanja na družbenih omrežjih aretirale več kot 300 ljudi, tudi novinarjev. Oblasti jih obtožujejo širjenja "teroristične propagande", nasprotniki akcije v Siriji, med njimi nekdanji ministri, igralci, pisatelji, pa so ob tem označeni za izdajalce. Na udaru so se znašli tudi zdravniki. Tako so bili v torek prijeti člani vodstva glavnega zdravniškega združenja v državi, potem ko so izjavili, da konflikti vodijo v "nepopravljive probleme" in da je "vojna problem javnega zdravstva, ki ga je ustvaril človek". Skupno izjavo so končali z zapisom: "Ne vojni, mir takoj zdaj."

Turško zdravniško združenje, ki predstavlja okoli 80 odstotkov vseh zdravnikov v državi, je Erdogan takoj označil za "tako imenovano", kritične zdravnike pa za "ljubitelje teroristov". Turški predsednik je še dejal, da ti zdravniki "niso intelektualci, ampak tolpa nerazmišljujočih sužnjev", označil jih je tudi za "sluge imperializma". V Siriji tako potekajo novi spopadi, vojna, z vsemi posledicami za prebivalce in druge države v regiji, pa traja že slabih sedem let.