med Albanci prinesla anketa o njihovih pogledih na komunistično preteklost in stalinističnega diktatorja Enverja Hoxho, saj jih ni malo, ki to obdobje zgodovine in osebnost ocenjujejo pozitivno.
Albanija je doživela enega okrutnejših povojnih komunističnih režimov, ki je balkansko državo pahnil v dolgoletno represijo, popolno samoosamitev in krepko zaostalost, brez primerjave z drugimi komunističnimi in totalitarnimi sistemi v Evropi. Posledice so po gospodarskih in socialnih kazalnikih vidne še danes, ko je Albanijo po revščini z zadnjega mesta šele v zadnjih letih izrinila Moldavija.
Režim paranoičnega diktatorja je spominjal na zapor, iz katerega nihče ni mogel oditi in nihče vanj vstopiti. Stiki z zunanjim svetom so bili popolnoma prekinjeni in prebivalci so več kot štiri desetletja preživeli v popolni informacijski osami. Po pripovedovanjih tudi Hoxha ni kaj veliko odkrival sveta, saj se v zadnjih 25 letih ni odpravil na nobeno pot v tujino, v tem času pa je stopnjeval nadzor nad vsemi vidiki življenja Albancev.
"Dobra, a slabo izpeljana ideja"
Za albansko izpostavo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je albanski nevladni inštitut IDRA opravil javnomnenjsko raziskavo o pogledih na komunistično preteklost, poznavanju tega dela albanske zgodovine in pričakovanjih o sprejemanju njene zapuščine v prihodnosti.
Posebna pozornost je bila namenjena odpiranju arhivov nekdanje zloglasne tajne policije Sigurimi, ki se je začelo z zakonom iz leta 2015 – z njim so oblikovali posebno komisijo za nadzor procesa. V anketi, ki so jo predstavili na začetku decembra, je sodelovalo 995 vprašanih, različne starosti in veroizpovedi, s katerimi so bili opravljeni neposredni pogovori.
Splošna ugotovitev je, da se Albanci ne ukvarjajo veliko s komunistično zapuščino in v njej ne vidijo bremena za sedanjost, še posebej ne v primerjavi z bolj aktualnimi težavami zaradi slabega upravljanja države in gospodarstva ter korupcije. Večji problem v primerjavi s splošnim prebivalstvom v komunistični zapuščini vidijo nekdaj politično preganjani, a tudi med njimi jih tretjina tega obdobja ne problematizira.
Skoraj polovica vprašanih, 49 odstotkov, jih meni, da je bil komunizem v Albaniji dobra, a slabo izpeljana ideja, medtem ko jih celo deset odstotkov ne vidi problemov v izpeljavi. Za slabo idejo je šlo po mnenju 37 odstotkov. Različno je tudi mnenje o nekdanjem diktatorju Enverju Hoxhi, čigar vlogo v albanski zgodovini 42 odstotkov vprašanih ocenjuje pozitivno, 46 odstotkov pa mu pripisuje negativen vpliv. Večina meni, da je bilo v preteklosti bolje glede varnosti, izobraževanja in zaposlovanja, slabše pa na področju gospodarskega razvoja, osebnih svoboščin in kršenja človekovih pravic.
Komunistični preteklosti so po anketi bolj naklonjeni prebivalci na jugu, kar gre mogoče pripisati dejstvu, da so večino komunističnega kadra, še posebej vodstvenega, predstavljali južni Toski, po drugi strani pa so pri bolj tradicionalnih Gegih na severu Albanije vedno gledali z nezaupanjem na južno komunistično prevlado po drugi svetovni vojni. Med redkimi pomembnimi Gegi v partijskem vrhu je bil Ramiz Alia, ki je Hoxho nasledil po smrti in se je v zgodovino zapisal kot zadnji komunistični voditelj Albanije. Anketiranci so mu bolj pripisali pozitivno (41 odstotkov) kot negativno vlogo (35 odstotkov). Sicer je značilno, da so bolj izobraženi izrazili manjšo naklonjenost nekdanjim komunističnim veljakom.
Raziskavo so izvedli jeseni leta 2015, nekaj mesecev po sprejetju zakona o odpiranju arhivov Sigurimija, čemur je večina vprašanih naklonjena: v ureditvi arhivov vidi prispevek k albanski zgodovini. Še posebej so velika pričakovanja glede posledic za lustracijo, saj je 80 odstotkov anketirancev odgovorilo, da bi morali nekdanji sodelavci tajne policije odstopiti
z javnih položajev, če jih zasedajo, tri četrtine pa jih meni, da bi morale biti povezave posameznikov z nekdanjo tajno službo javno znane. Velika večina v odpiranju arhivov ne vidi nevarnosti za državno varnost.
Zanimiva je ugotovitev, da je glavni vir podatkov o komunistični preteklosti televizija, medtem ko ima šola obrobno vlogo. Mladi so v primerjavi s starejšimi slabo seznanjeni z vidiki življenja pod komunizmom, kar je po mnenju avtorjev raziskave nekako pričakovano, saj je osebna izkušnja še vedno pomembna za poznavanje nekdanjega režima, po drugi strani pa opozarjajo, da je prav v krepitvi vloge šole največja priložnost za poznavanje zadevnega obdobja.
Premalo obsodb preteklosti
Izidi ankete so po pisanju portala BalkanInsight vznemirili predstavnike žrtev in sprožili pozive državi, naj naredi več za obsodbo zločinov iz komunistične preteklosti. Celo Hoxha, namestnik direktorja Inštituta za raziskave komunističnih zločinov, vzroke za take poglede vidi v pomanjkanju obsodb preteklosti in poveličevanju komunistične zapuščine. K temu so veliko prispevale tudi moralne in politične krize v postkomunističnem obdobju, zaradi katerih številni romantizirajo preteklost.
Za novinarko Luljeto Progni ni presenečenje, da tako veliko ljudi na preteklost gleda nostalgično, saj po njenih besedah v zadnjih 26 letih ni bilo temeljitega procesa dekomunizacije. "Mladi v šolah ne dobijo nobene informacije o grozodejstvih komunističnega režima, po drugi strani pa so desničarske stranke na veliko izkoristile protikomunistično retoriko."
Hoxha in Progni oporekata metodologiji, ki je bila uporabljena v raziskavi, in izbranim anketirancem. “Nepoučene so spraševali tako, da bi dobili natanko take odgovore, kot so jih hoteli. Ne vem, ali bi enako dojemali komunizem, ko bi jih nekdo vprašal o lastnini, ki jim je bila odvzeta,” je pripomnil Hoxha.
Na razburjenje po anketi se je odzval tudi veleposlanik OVSE-ja v Albaniji Bernd Borchardt, ki je za albansko televizijo Ora News TV pojasnil, da se izidi ankete ne razlikujejo kaj dosti od tistih v nekdanji Vzhodni Nemčiji, kar naj bi odražalo nepopolno stabilizirane razmere, zaradi česar ljudje razvijejo določeno nostalgijo. Po njegovih besedah je nujen odprt in iskren dialog o teh vprašanjih, pri čemer zagotavlja, da je OVSE pripravljen odigrati svojo vlogo posrednika. Enega od ključnih dejavnikov za ta proces vidi v nedavnem oblikovanju komisije, ki bo nadzirala odpiranje tajnih arhivov.
Na tisoče žrtev režima
Natančno število žrtev političnega preganjanja je težko ugotoviti, še posebej zaradi uničenih arhivov, zato nekatere smrti, izginotja in ozadja zločinov verjetna ne bodo nikoli znana. Chris Kostov v delu The Communist Century: From Revolution To Decay: 1917 to 2000 piše, da je v Albaniji dokumentiranih 13.000 žrtev komunističnega preganjanja, vključno z umrlimi v zaporih in delovnih taboriščih ter 207 usmrčenimi zaradi vohunjenja.
Inštitut za raziskave komunističnih zločinov in posledic v Albaniji na svoji spletni strani navaja podatke iz leta 1993, da je bilo med komunizmom 34.135 zaprtih, 59.009 izseljenih in preganjanih, 984 jih je v zaporih umrlo, 6.027 jih je bilo usmrčenih in 7.022 umrlih v delovnih taboriščih.
Svojci žrtev prepuščeni sami sebi
V zadnjega četrt stoletja so bili Albanci priča občasnim prizadevanjem in kratkotrajnim komisijam za iskanje, lociranje in identificiranje žrtev komunističnega režima, ki pa svojcem pogrešanih niso dali želenih odgovorov. Opazovalci ZN-a so med nedavnim obiskom ugotovili, da breme iskanja in izkopavanj domnevnih grobišč večinoma pade na družine žrtev in njihova finančna sredstva brez kakršne koli strokovne forenzične pomoči države.
Opozorili so tudi na pomembnost državnih spomenikov in državne podpore civilnim pobudam za ohranjanje spomina na žrtve. Kljub obstoju več nekdanjih delovnih taborišč, zaporov in najmanj 29 grobišč ta hip ni nobenega državnega spomenika žrtvam komunističnega režima. Na terenu so lahko člani delovne skupine slišali pritožbe, da ljudje na položajih v nekdanjem režimu še zdaj delajo v državnih institucijah, tudi v pravosodju.
Novembra je bil le storjen korak naprej pri ohranjanju spomina na žrtve komunizma, ko so v nekdanjem jedrskem zaklonišču v Tiranu odprli muzej, ki je posvečen preganjanim pod stalinističnim režimom. Obiskovalci si lahko ogledajo fotografije žrtev političnega preganjanja in naprave, s katerimi so vohunili za prebivalci. "Ta muzej je posvečen tisočim žrtvam komunizma, ki so bili ubiti ali so umrli v delovnih taboriščih," je na odprtju dejal albanski premier Edi Rama.
Zaklonišče se razteza na 2.685 kvadratnih metrih in v petih nadstropjih, kjer je kar 106 sob, med njimi tudi kinodvorana. Zgrajeno je bil v tajnosti med letoma 1972 in 1978, služilo pa naj bi centralnemu komiteju komunistične partije in članom skupščine v primeru vojne. Po nekaterih navedbah naj bi imel Hoxha v okolici Tirane štiri taka zaklonišča. Kot je povedal Rama, je Hoxha idejo o takem zaklonišču dobil med obiskom v Severni Koreji leta 1964.
Nekdaj preganjani stvari vzeli v svoje roke
Nekdanji politični zaporniki v zloglasnem delovnem taborišču Spac so se v strahu, da bo zbledel spomin na tisoče žrtev, odločili sprožiti kampanjo za spremembo njihovega nekdanjega zapora v muzej in razglasitev 21. maja za dan spomina na tiste, ki so trpeli in bili preganjani pod Hoxhevim režimom. Na ta dan se je leta 1973 v Spacu zgodil eden redkih uporov: zaporniki so se vzdignili zoper neživljenjske razmere v taborišču in nad njim so za tri dni celo prevzeli nadzor, a so nato brez vode in hrane klonili. Sledile so usmrtitve vodij upora in strožje kazni za preostale udeležence.
Maja letos se je skupina nekdanjih jetnikov na obletnico upora odpravila v Spac in podoživela grozote taborišča zato, da bi se država vendarle zganila in ne prepustila spomina na komunistične zločine pozabi. “To je simbol komunističnega pekla. Ne smemo ga izgubiti in pozabiti,” je ob obletnici za AP dejal Bilal Kola, ki je z nekdanjimi sotrpini ustanovil Inštitut za integracijo nekoč politično preganjanih.
75-letni Hysen Haxhiaj, ki je od obsodbe 15 let prisilnega dela v Spacu preživel 13 let, upa na pomoč zahoda pri ohranitvi ostankov nekdanjega zapora in postavitvi muzeja. "Upamo na pomoč Nemčije in ZDA, da bi prostor spremenili v muzej. Pozabite na našo vlado," je bil kritičen do ignorance oblasti.
Haxhiaj je v zaporu pristal, ko je kot mladenič v domačem Draču sodeloval v knjižnem klubu, kjer je skupina sedmih prijateljev prirejala literarne razprave, a se je izkazalo, da so bila nekatera dela preveč prozahodna ali naklonjena Sovjetski zvezi, s katero je Albanija po letu 1960 prekinila stike. Klub je pritegnil pozornost tajne službe, ki je v njem prepoznala protidržavno delovanje, zato so bili vsi člani obsojeni na najmanj deset let prisilnega dela.
Zadnji stalinistični voditelj v Evropi
Komunistična Albanija je zgodovina menjave zavezništev, ki je bila verjetno mogoča v takratni svetovni ureditvi, a danes bi tako državo primerjali le s Severno Korejo in Eritrejo. Hoxha ni samo učbeniško izvajal stalinistični režim, ampak je bil vse do smrti vnet Stalinov občudovalec, ob tem pa je postopoma pretrgal vse vezi z zavezniki in peljal državo v popolno osamitev ter na koncu do humanitarne krize.
Če je bila pri vzpostavitvi albanske partizanske in komunistične sile na čelu z Enverjem Hoxho med drugo svetovno vojno ključna jugoslovanska partija, pa je že nekaj let po koncu vojne, po resoluciji informbiroja leta 1948 prišlo do hitre prekinitve odnosov z Jugoslavijo in popolne navezave na Sovjetsko zvezo. Hoxha je sicer vedno z nezaupanjem gledal na Josipa Broza Tita in večjo sosedo, za katero je bil prepričan, da si namerava Albanijo priključiti kot jugoslovansko republiko.
Ko je Stalin leta 1953 umrl, je Hoxha razglasil dva tedna žalovanja, več kot v sami Sovjetski zvezi, vendar je čez nekaj let sledil razhod s sovjetsko komunistično partijo, pri čemer je albanskega voditelja še posebej vznemirjala otoplitev odnosov med Beogradom in Moskvo. Prelomen je bil znameniti 20. kongres sovjetske komunistične partije, na katerem so obsodili Stalinovo diktaturo in kult osebnosti, temu pa je pod Nikito Hruščovom sledil proces destalinizacije.
Dokončen razhod se je zgodil leta 1960 na srečanju komunističnih partij v Moskvi, ko je Hoxha obsodil Hruščova in ga označil za revizionista, ki je skrenil s Stalinove poti. Hoxha ni dolgo okleval: izkoristil je sovjetsko-kitajski spor in kmalu našel zaveznika v Mao Cetungu. S tem je usahnila sovjetska pomoč in začelo se je obdobje gospodarske odvisnosti od Kitajske.
Mao je bil Hoxhi navdih za izvedbo kulturne revolucije v drugi polovici šestdesetih let, ko je začel izvajati pogrom nad intelektualci, umetniki in verskimi združenji, da bi zatrl vsakršno “buržoazno” opozicijo in obudil že malce zbledeli spomin na obdobje narodnoosvobodilnega boja. Leta 1967 je Albanijo razglasil za prvo ateistično državo na svetu.
Ko so po letu 1976 z Maovo smrtjo padli še zadnji njegovi zavezniki, se je Hoxha povsem obrnil v samoosamitev in kot novo doktrino prodajal strah pred zvezo Nato in "evrokomunizmom". V tem obdobju se je pospešila gradnja bunkerjev za vsako albansko družino po celotnem ozemlju države. Postavljenih je bilo več kot 700.000, številni ostajajo posejani po plažah, planinah, ob cestah in na dvoriščih domov kot relikt ne tako oddaljenega obdobja.
Hoxhev čas je pomenil tudi čas nenehnih čistk v Stalinovem slogu in leta 1981, ko je postajal vse bolj nezaupljiv, se je znebil svojega najzvestejšega sodelavca, ki je bil do tistega časa tudi evropski premier z najdaljšim stažem. Mehmet Shehu, ki je po uradni različici storil samomor, je bil kar štiri desetletja Hoxhev najtesnejši sodelavec in desna roka skozi vsa burna obdobja, v katerih se je uveljavil kot brutalen izvrševalec njegovih navodil in je sam likvidiral več ljudi.
Po smrti je bil označen za najhujšega izdajalca in sovražnika države, s tem pa je izginil tudi iz vseh uradnih omemb. Hoxha je s Shehujem obračunal leta 1982 v svoji knjigi Titoisti, kjer je zanj zapisal, da je bil jugoslovanski, ameriški, britanski in sovjetski agent.
Hoxha je umrl leta 1985 in za seboj pustil daleč najbolj revno, zaostalo in osamljêno državo v Evropi. Kot navaja Muzej spominov, je bila Albanija med 15 najbolj revnimi državami na svetu, kjer je 600.000 družin za kuhinjo uporabljalo kopalnico, 300.000 družin pa si je lahko privoščilo le pol kilograma mesa na teden.
Leta 1991 prišlo do prehoda v parlamentarni sistem, kjer pa je vseeno ohranila večino preobražena komunistična stranka pod vodstvom Ramiza Alie; dokončno se je moral z oblasti posloviti leta 1992, ko je na volitvah zmagala opozicija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje