V okviru dveletnih priprav na sinodo so iz Vatikana škofovskim konferencam po vsem svetu poslali vprašalnik, v katerem so vernike med drugim spraševali tudi o temah, kot so ločitev, skupno življenje brez poroke in istospolna partnerstva.

Lani so se nato škofje zbrali na izredni sinodi, nekakšnem pripravljalnem srečanju, razprava pa je bila tako burna, da so portparoli Svetega sedeža medijsko zanimanje komaj obvladovali.

Tako imenovani modernistična in pravoverna cerkvena struja sta brez zadržkov prekrižali meče ob vprašanju, kakšna naj bosta cerkvena pastoralna praksa in cerkveni nauk do različnih oblik sodobne družine: od neporočenih in ločenih parov do istospolnih zvez.

In mnogi so kljub pričakovanjem, da bi škofje morda zavzeli bolj odprta stališča do istospolnih parov ali omogočili pristop do zakramentov ločenim in znova civilno poročenim, ostali razočarani.

V javnosti je nato – po mnenju Vatikana – neupravičeno obveljalo prepričanje, da bodo škofje na letošnji redni sinodi razpravljali o izključno teh vprašanjih. Da bi bile razmere še napetejše, je tik pred otvoritvijo sinode priznanje visokega vatikanskega teologa, poljskega duhovnika Charamse, da je homoseksualec in da ima partnerja, medijsko pozornost usmerilo le na razpravo o tem, ali lahko Cerkev spremeni nauk in pastoralni pristop do homoseksualcev.

Papež je bil ob začetku jasen
A je bil papež Frančišek v pridigi ob začetku sinode jasen: po Svetem pismu je družina neločljiva ljubezen med moškim in žensko, ki je usmerjena k ustvarjanju novega življenja.

Poudaril je dramo osamljenosti, ki prizadene ostarele in ovdovele, opozoril je na razpadle zakone. Trajna in zvesta ljubezen je po njegovih besedah skoraj zasmehovana, nanjo se gleda kot na nekaj starinskega. "Zdi se, da imajo najbolj razvite družbe najnižji odstotek rodnosti in najvišji odstotek splavov, ločitev, samomorov, a tudi okoljskega in družbenega onesnaževanja," je dejal.

Cerkev mora po njegovih besedah ne glede na trenutno modo braniti svoje poslanstvo, ki zagovarja svetost življenja, neločljivost zakonske zveze in, kot je dejal, rodovitno ljubezen.

A Cerkev po njegovih besedah hkrati ne sme zavračati in obsojati; zdraviti mora ranjene pare, biti mora kot bolnišnica na bojnem polju, kjer sprejmejo vsakogar, ki prosi za pomoč.

Spreminjati se moramo tudi kristjani
V petek zjutraj je nato med mašo v vatikanskem penzionu, v katerem stanuje, dejal: časi se spreminjajo, spreminjati se moramo tudi kristjani. A pri tem moramo ostati trdni v veri.

Zdi se, kot da je v svoji jezuitski maniri odgovoril vsem in nikomur, progresivni in konservativni struji, tistim, ki pričakujejo spremenjen odnos Cerkve do različnih oblik sodobne družine, in tistim, ki so prepričani, da je cerkveni nauk do teh vprašanj znan in dokončen.

Frančišek je, kot je preštel italijanski novinar Sandro Magister, v petdesetih javnih nastopih od lanske do letošnje sinode jasno poudaril tradicionalno cerkveno doktrino: proti, kot jo imenujejo, ideologiji družbenega spola, proti možnosti zakramentalnega dostopa ločenim in znova civilno poročenim. A v javnosti ostaja samo tisti njegov, zdaj že zgodovinski odgovor na vprašanje o odnosu Cerkve do homoseksualcev iz julija 2013: "Kdo sem jaz, da sodim?"

In tako se je ob pravi sinodi, ki je potekala za zaprtimi vrati v dvorani Pavla VI. ob levem boku bazilike Svetega Petra, odvijala še virtualna, medijska sinoda.

Ki ni imela z realno skoraj nobene zveze.

Angela Ambroggetti, dolgoletna dopisnica iz Vatikana za različne italijanske katoliške medije, o izjemnem medijskem zanimanju za sinodo pravi: "Sinoda o Božji besedi, o evharistiji, o novi evangelizaciji – to so teme, ki laičnih medijev ne privlačijo. Življenje Cerkve laičnih medijev ne zanima, toda kadar je govor o nečem nacionalpopularnem, potem tudi sinoda postane zanimiva."

Sinode je uvedel Pavel VI.
Sinode, med katerimi si škofje s papežem izmenjujejo izkušnje in informacije in mu tako pomagajo pri vodenju Cerkve, so sad drugega vatikanskega koncila, uvedel jih je papež Pavel šesti.

Sinoda je neposredno pod papeževo oblastjo. Papež jo skliče po potrebi, določi kraj zborovanja in potrdi izvolitev članov; določi tudi vsebino, o kateri bodo škofje razpravljali, in sinodi predseduje. Škofje razpravljajo, a o ničemer ne odločajo; odločitve sprejema papež.

Frančišek je vse od svoje izvolitve marca 2013 vzbudil številna pričakovanja, tudi takšna, ki jim nikakor ne bo mogel zadostiti. Predvsem pa je okrepil upanje tako imenovane napredne struje, da se bo Cerkev osredotočila na usmiljenje do družbenih skupin, ki menijo, da zdaj zanje nima posluha, ne pa da se še naprej kot pijanec plota drži doktrinalnih pravil, ki jih je po njihovem mnenju povozil čas.

Nekdanji novinar italijanske tiskovne agencije Ansa in dolgoletni dopisnik iz Vatikana Luigi Sandri o tem pravi: "Umor, vojna in božja zapoved ne ubijaj. Ob njej ni pripisa, da lahko ubijaš, če gre za heretika, za čarovnico, kar je Cerkev počela stoletja. Sežigala jih je žive! Kako to, ko pa obstaja zapoved ne ubijaj? In kako to, da so dovolili »pravično vojno«? To pomeni, da so taista rimska Cerkev, taisti nauk, taisto papeštvo, taisti koncili poskušali združevati načelo s stvarnostjo, ki je zelo zapletena."

Papež je škofe pozval k odprti izmenjavi mnenj, odgovorili so mu z daleč največjim teološkim spopadom po drugem vatikanskem koncilu.

Predvsem škofje iz afriških držav oziroma iz tako imenovanega tretjega sveta, kjer imajo težave, ki z evropocentričnim pogledom na človeško življenje nimajo nobene zveze, spremembam nasprotujejo. Za tako imenovano pravoverno strujo, v kateri so tudi številni škofje iz vzhodne Evrope, so se posebej postavila tudi močna kardinalska imena, ameriška kardinala Dolan in Burke in avstralski Pell.

Angela Ambroggetti o tem pravi: "Gre pač za notranjo razpravo. Zavedati se moramo, da Cerkev ni monolitski blok z enim gospodarjem, kot bi bila podjetje Coca Cola ali kaj podobnega. Cerkev sestavlja božje ljudstvo, vsi kristjani, vsi verniki. In to pomeni različnost pogledov. Doktrina ne nazadnje temelji na štirih, petih osnovah, ostalo je prepuščeno svobodi božjih otrok. Toda doktrina je ena sama."

Luigi Sandri je prepričan, da je sinoda pokazala nepremostljive razlike med škofi z različnih koncev sveta. "Zakaj? Ker ne gre samo za to, da bi spremenili pastoralo, torej odnos do, recimo, ločenih in znova civilno poročenih, do istospolnih zvez, do kontracepcije, na primer, ki je močno razširjena v katoliškem svetu ne glede na nasprotna navodila Cerkve. Gre za spremembo načel, čemur bi sledila tudi sprememba trenutnih pravil."

Ali lahko Cerkev spremeni nauk do zakona?
"Seveda ga lahko spremeni," meni Sandri. "V smislu, da združi načela različnih korenin. Ko Jezus pravi, naj človek ne loči, kar je Bog združil, je to pomembno, toda Jezus pravi tudi, bodite popolni, kot je popoln vaš Gospod. To pa je nemogoče. Torej, ali nas ima Jezus za norca ali pa nam sporoča nekaj pomembnega, torej, da gre za ideal, h kateremu moramo stremeti. Biti moramo torej sposobni dialektične pozornosti do ideala nerazvezljivega zakona, h kateremu moramo stremeti, a tudi do problema zakona, ki lahko propade."

Italijanski novinar Sandro Magister, dolgoletni dopisnik tednika L'Espresso iz Vatikana, je junija sicer ostal brez novinarske akreditacije. V vatikanskem tiskovnem uradu so mu jo preprosto odvzeli, ker je kršil embargo publikacije papeževe enciklike o okolju in jo objavil pred uradnim rokom.

13 kardinalov: sinoda je naravnana proti nam
Magister pa je komaj teden dni po začetku sinode vrgel novo bombo. Objavil je pismo, ki ga je trinajst kardinalov, predstavnikov tako imenovane konservativne struje, poslalo papežu, in v katerem menijo, da je sinoda naravnana proti njim; da so proceduralni potek sinode in delovni dokumenti naravnani tako, da omogočajo "vnaprej določeni izid razprave" o vprašanjih, o katerih imajo škofje različna mnenja. Štirje kardinali so se od pisma pozneje distancirali, drugi so dejali, da bi moralo zasebno pismo ostati zasebno, eden od podpisnikov pa je priznal, da je pismo podpisal, a da je bila njegova vsebina nekoliko drugačna.

Naslednji dan je papež na zborovanju vzel v roke mikrofon in sinodalne očete, kot pravijo udeležencem sinode, posvaril pred zarotami. Po mnenju opazovalcev ostra kritika piscev pisma, za medije pa nova kost za glodanje in nov vihar v "motnih vodah sinodalnih razprav".

Pismo je le še podkrepilo stališča opazovalcev, ki so govorili o globoki razdvojenosti med udeleženci sinode. Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore pa mi je o tem dejal:

"Vmes sem se nekoliko pošalil v smislu vprašanja novinarjev Janezu Pavlu II. o tem, kako je z njegovim zdravjem. On jim je duhovito odgovoril: 'Veste, ne vem, ker danes še nisem prebral časopisov.' In nekaj takega je bilo tudi v tem primeru. Za nas na sinodi tega problema ni bilo. Dejansko smo o pismu, o katerem govorite, zvedeli na koncu prvega ali v začetku drugega tedna, kajti to je bilo zasebno pismo papežu, v katerem so ti ljudje želeli dobiti pojasnila glede metode, s katero bo sinoda potekala. Od izrednega do rednega zasedanja se je namreč metoda spremenila, prav tako še ni bilo sinode, ki bi potekala v dveh delih. In zato je bilo nekaj nejasnosti. Za pojasnilo teh nejasnosti so prosili Svetega očeta in on je dejansko že drugi dan sinode pojasnil metodo. Mi nismo vedeli, zakaj je tisto pojasnilo sploh prišlo in nismo vedeli, da je to odgovor na pismo kardinalov. Tako da smo morali tudi mi brati časopise, da smo vedeli, kaj se dogaja."

Prejšnjo soboto je nato papež vnovič presenetil. V govoru na slovesnosti ob 50. obletnici ustanovitve škofovske sinode je dejal, da v sinodalni Cerkvi "ni primerno, da papež nadomesti škofije pri odločanju o problemih, ki se dogajajo na njihovem območju." V tem smislu je še dodal: "Čutim potrebo, da nadaljujemo nekakšno zdravo decentralizacijo."

Odjeknilo je kot bomba. Papež razmišlja o prenovi papeštva, o decentralizaciji, o prenosu oblasti na krajevno Cerkev. Mnogi so bili ogorčeni, Angela Ambroggetti pa je negativne odzive takole povzela:

"Ideja o decentralizaciji ima korenine v drugem vatikanskem koncilu in treba jo je zelo dobro pojasniti. Jasno je, da obstaja krajevna Cerkev, ampak vedno se moramo zavedati, da ne obstaja italijanska Cerkev ali slovenska Cerkev ali nemška Cerkev. Obstajajo Cerkev v Italiji, Cerkev v Sloveniji, Cerkev v Nemčiji. Razlika se zdi majhna, a je zelo pomembna: katoliška Cerkev je ena sama. Če pa papež hoče v smer doktrinalne avtonomije škofovskih konferenc, ki niso niti ekleziološka realnost, saj so človeški izum, potem je treba sklicati nov koncil."

Tudi Luigi Sandri je prepričan, da je sinoda za tako pomembna vprašanja, predvsem za tako pomembne odločitve, ki bi jih morala Cerkev po njegovem mnenju sprejeti, neprimeren organ.

"Papež živi svoj veliki petek. Vsak ga vleče na svojo stran, njegova naloga pa je, da Cerkev drži skupaj. Toda na neki točki bo le moral storiti korak naprej. Dal bom primer: drugi vatikanski koncil pred petdesetimi leti je prinesel dramatično teološko razpravo o temi verske svobode. Zavedati se moramo, da jo je katoliški nauk stoletja zavračal, da so tiste, ki so bili po njihovem mnenju heretiki, sežigali na grmadah. Drugi vatikanski koncil je potrdil načelo verske svobode. Čeprav so še papeži 19. stoletja govorili, da je to norost. A je koncil to storil. Ker je bilo potrebno. Ker je bil prejšnji nauk v zmoti. Zato menim, da je sinoda neprimerno telo, da se loti zdajšnjih problemov. Potrebujemo nov koncil, tretji vatikanski koncil, kjer tudi duhovniki, laiki, moški in ženske, razpravljajo skupaj, se soočijo in odgovorijo na pričakovanja ljudi današnjega časa. To ne pomeni vdati se modi. Pomeni globlje razumeti Kristusov Evangelij."

Sklepi so tajni
Škofje so razpravljali za zaprtimi vrati. Njihovi sklepi so tajni. Če bodo objavljeni in v kakšni obliki bodo objavljeni, ni znano. Toliko o realni sinodi. Kar se virtualne tiče, je bila dovolj pestra, da je odvračala pozornost od realne: dobili smo afere od priznanja visokega vatikanskega teologa, da je homoseksualec, in pisma trinajstih kardinalov o domnevni manipulaciji sinode do zadnje, najbolj sočne: medijskega poročanja, da naj bi imel papež tumor na možganih, ki so ga v Vatikanu v enem dnevu trikrat zanikali.