Roopkund leži na višini 5020 metrov, na strmem pobočju gore Trisul, ene najvišjih v Indiji. S (skoraj) neokrnjeno naravo, lesketajočimi se ledeniki in pobeljenimi vršaci za kuliso je priljubljena pohodniška destinacija, pohodnikov pa očitno ne zmoti niti precej zlovešča "dodatna atrakcija".

Sorodna novica Misterij prelaza Djatlov ostaja - kako je umrlo devet študentov?

Posmrtni ostanki so raztreseni tako okoli jezera kot tudi pod ledom. Roopkund je namreč večji del leta zaledenel. Odvisno od letnega časa in vremena se okoli 40 metrov široko in tri metre globoko jezero širi oz. krči, okostnjaki pa so v plitvini vidni le, ko se led stali, kar je le en mesec na leto.

Nekatera od okostij so odlično ohranjena, drži se jih še meso in koža, kar vsemu skupaj daje samo še bolj srhljiv pridih.

Jezero okostnjakov oz. Skrivnostno jezero, kot ga raje imenujejo lokalne turistične oblasti, je leta 1942 odkril gorski čuvaj Hari Kišan Madhval na redni patrulji, čeprav so se govorice o okostnjakih na pobočju Trisula pojavljale že precej prej.

Do danes so na območju Roopkunda našteli posmrtne ostanke skupno 600-800 ljudi. Kdo so bili, kako in kdaj so umrli ter od kod so prišli, so vprašanja, ki še vedno niso zares pojasnjena, kljub obsežnim študijam in DNK-raziskavam.

Do nedavnega najbolj uveljavljeno stališče je bilo, da naj bi bili okostnjaki ostanki skupine ljudi, ki je umrla hkrati v nekem nenadnem katastrofalnem pojavu/dogodku v 9. stoletju. Lokalna legenda okostja povezuje s kraljem Kanauja, Rajo Jasdhavalom, njegovo nosečo ženo Rani Balampo, njunimi služabniki in plesnim ansamblom, ki naj bi izgubili življenja v snežnem neurju v 12. stoletju, ko so bili na romanju do svetišča Nanda Devi.

Božja toča?

Popolnoma druga teorija navaja, da nekateri od ostankov pripadajo indijskim vojakom, ki so leta 1841 skušali zasesti Tibet, pa so naleteli na silovit odpor. 70 med njimi jih je bilo prisiljenih najti pot domov prek Himalaje, pa so pri tem na poti umrli.

Nekateri navajajo, da bi Roopkund lahko bilo nekakšno pokopališče, kamor so zakopali žrtve epidemije. Spet drugi verjamejo priljubljeni ljudski pesmi, ki kroži po lokalnih vaseh, da je boginja Nanda Devi ustvarila točo, "trdo kot železo", ki je pokončala ljudi ob jezeru. Nanda Devi je druga najvišja gora Indije, ki jo imajo tukajšnji prebivalci za božanstvo.

Čeprav antropologi za Roopkund vedo že skoraj 80 let, še vedno ne vedo absolutno ničesar o izvoru okostnjakov.

Plazovi, premikajoči se led in človeški obiskovalci so dodobra posegli v ostanke in jih premaknili, zaradi česar je zelo težko dešifrirati, kdaj in kako so bili posamezniki pokopani, kaj šele, kdo so bili.

Zgodnejše analize okostnjakov so pokazale, da je bila večina umrlih nadpovprečno visokih, starih med 35 in 40 let. Posmrtnih ostankov otrok niso našli, je pa bilo med njimi nekaj starejših žensk. Vsi so bili sorazmerno dobrega zdravja.

Brez skupnega imenovalca

A zadnja, najobsežnejša raziskava, ki je potekala pet let in bila objavljena leta 2019 v naravoslovni reviji Nature Communications, pod njo pa se je podpisalo 28 soavtorjev iz 16 institucij iz Indije, Nemčije in ZDA, v svojih zaključkih vse dozdajšnje ugotovitve postavlja na glavo.

Znanstveniki so genetsko analizirali in radiometrično datirali posmrtne ostanke 38 ljudi, vključno s 15 ženskami, pri tem pa ugotovili, da nekateri od njih res segajo v 9. stoletje, a da še zdaleč ne gre za homogeno skupino ljudi – in priložnosti, ob katerih so umrli. Kot ugotavljajo, so bili pokojniki genetsko raznoliki, umrli pa naj bi tudi do tisoč let narazen med sabo.

"To podre vse teorije, da naj bi šlo za en katastrofalni dogodek, ki je privedel do njihove smrti," je za BBC povedal Eadaoin Harney z univerze Harvard in vodja raziskave. "Še vedno ni jasno, kaj se je zgodilo na jezeru Roopkund, lahko pa zdaj z gotovostjo trdimo, da smrti teh posameznikov ne moremo pojasniti prek enega dogodka."

Še bolj zanimivo je, da je genetska raziskava pokazala, da gre za zelo raznolike ljudi, ki bi jih, glede na danes živeče etnične skupine, lahko uvrstili v tri različne genetske skupine.

23 oseb genetsko ustreza ljudem, ki danes poseljujejo južno Azijo – njihovi posmrtni ostanki segajo v čas med 7. in 10. stoletjem, a niso vsi umrli hkrati. Nekatera okostja so starejša od drugih, kar nakazuje, da so bili pokopani v jezeru več generacij narazen.

Okoli tisoč let pozneje, nekje med 17. in 20. stoletjem, se med ostanki v jezeru pojavita še dve genetski skupini – ena oseba, ki ustreza današnjemu vzhodno azijskemu tipu, 14 ljudi pa je genetsko povezanih s prebivalci vzhodnega Sredozemlja, še natančneje, grškega otoka Krete, kar je raziskovalce popolnoma zbegalo.

Brez pravih odgovorov

A tu se ugotovitve tudi končajo. Brez pojasnil, kako naj bi te raznolike skupine ljudi pripotovale do jezera, in to v razmiku na stotine let. Brez pojasnil, kaj naj bi bil vzrok njihove smrti. So nekateri od njih umrli v ujmi?

Na prizorišču so našli tudi nekatere lesene artefakte, prstane in usnjene sandale, ne pa tudi orožja ali blaga, s katerim bi kupčevali, poleg tega pa jezero ne leži na kateri od trgovskih poti – je pa na poti, ki je znana današnjim hindujskim romarjem. Genetske raziskave tudi niso odkrile prisotnosti kakšnega bakterijskega patogena, iz katerega bi lahko sklepali na kakšno usodno bolezen, kar teorijo o epidemiji ovrže.

Morda se je za usodno izkazalo zahtevno višinsko visokogorsko okolje. Ena zgodnejših raziskav petih okostij je pri treh našla nezaceljene kompresijske zlome, za kar bi lahko res bila kriva orjaška toča, a ta teorija je stvar debate, kot piše New York Times.

V nasprotju s prejšnjimi ugotovitvami je predlanska raziskava odkrila tudi otroške posmrtne ostanke, a, prav nobene sorodstvene povezave med analiziranimi ostanki, poleg tega pa so se tudi prehranjevali različno.

Roopkund tako ostaja zavit v tančice in tančice skrivnosti.