Krožijo pa številne razlage in špekulacije, od takih najbolj logičnih in zato ne tako razburljivih za teoretike zarot (snežni plaz) do tistih precej intrigantnih in skorajda znanstvenofantastičnih (napad jetija, preizkus jedrskega orožja). A pravega in dovolj zadovoljivega odgovora do danes, 60 let pozneje, ni uspelo podati nikomur.

Kar je jasno, je, da je skupina desetih mladih (z njimi je bil sprva še Jurij Judin, ki pa je bil precej bolehen in se je zato po enem dnevu obrnil) 25. januarja z vlakom pripotovala do Ivdela sredi severne pokrajine Sverdlovsk. Nato so presedli na tovornjak, ki jih je odpeljal do Vižaja, zadnje poseljene vasi na severu.

27. januarja so začeli pohod proti svojemu cilju, gori Otorten, naslednji dan pa se je Judin zaradi bolečih sklepov obrnil nazaj.

Skupino je zbral in vodil 23-letni Igor Aleksejevič Djatlov, vsi do zadnjega pa so bili izkušeni pohodniki in turni smučarji. Vzpon na Otorten bi jim ob vrnitvi tudi prinesel takrat najvišji certifikat v Sovjetski zvezi, za katerega je bilo treba prečkati 300 kilometrov.

Preiskovalcem je s pomočjo posnetkov njihovih fotoaparatov in dnevniških zapisov, ki so jih našli na prizorišču, uspelo sestaviti, da je ekipa 1. februarja začela vzpon prek prelaza (danes imenovanega Djatlov) proti Otortenu.

Mrtva gora

Ko so se v slabem vremenu bližali vznožju gore, jih je ujel snežni vihar, zaradi slabe vidljivosti pa je deveterica izgubila orientacijo in se namesto Otortenu usmerili preveč na zahod in na pobočje sosednje gore, zlovešče imenovane Mrtva gora (Kholat Sjahl v jeziku staroselskega ljudstva Mansi).

Djatlov se je odločil, da kljub temu tabor postavijo tu in ne kilometer in pol nižje, kjer bi imeli naravno zavetje – Judin je sklepal, da se je Djatlov za to odločil, da ne bi izgubljali višine ali pa da bi preprosto vadili kampiranje na višini. Odločitev, ki se je izkazala za usodno.

Preden se je skupina podala na svoje popotovanje, je Djatlov kolegom dejal, da jim bo poslal telegram takoj, ko se vrnejo s pohoda, kar naj bi bilo 12. februarja, a je bilo realno za pričakovati, da se bo pot zavlekla.

Ko do 20. februarja še vedno niso prejeli nobenega sporočila, so na inštitutu na pozive staršev le sprožili iskalno akcijo. Skupina prostovoljcev, sestavljena iz študentov in učiteljev, je 26. februarja našla tabor, ne pa tudi pohodnikov, zato so vpoklicali vojsko in policijo, da bi ugotovili, kaj se je zgodilo s pogrešanimi študenti.

A ti niso bili optimistični – čeprav so bili študenti izkušeni pohodniki, so si izbrali izjemno težko pot, zato so sprva sklepali, da se je zgodila še ena alpinistična nesreča, ki so lahko v takem vremenu in terenu pogoste ter da so študenti dočakali take vrste smrt. A ko so njihova trupla le našli, so ta odprla le še več vprašanj, podala pa nobenega odgovora.

Smrt pod cedro

Prvo, kar so preiskovalci opazili, ko so prispeli do tabora, je bilo, da je bil šotor delno zasut s snegom in precej poškodovan ter z rezilom odprt od znotraj, večji del osebnih predmetov študentov, vključno s čevlji, pa je ostal znotraj šotora. Iz njega je po drugi strani vodilo osem ali devet parov stopinj, pri čemer je bila očitno večina bosa ali pa zgolj z enim čevljem na nogi.

Sledi so vodile do roba bližnjega gozda, poldrugi kilometer od tabora. In tam, pod veliko cedro, so preiskovalci našli manjše pogorišče in prvi dve trupli ‒ Jurija Krivoniščenka (23) in Jurija Dorošenka (21). Čeprav se je temperatura v času njune smrti gibala okoli -27 stopinj Celzija, sta bili obe trupli bosi in oblečeni le v spodnje perilo.

Nato so našli naslednja tri trupla: Djatlova, Zinaide Kolmogorove (24) in Rustema Slobodina (23), ki so umrli na poti nazaj proti taboru, vsako v razmiku približno sto metrov. Vzrok smrti? Podhladitev, na truplih pa ni bilo nobenih zunanjih poškodb, ki bi nakazovale kar koli drugega.

Silovite poškodbe

Se pa je vse skupaj precej bolj zavilo v meglice, ko so čez dva meseca, 4. maja, našli zadnja štiri trupla. Vsa štiri so bila pokopana štiri metre pod snegom v soteski 75 metrov globlje v gozdu, in to s hudimi poškodbami.

Trije so imeli usodne poškodbe - 23-letni Nicolai Thibeaux-Brignolles je imel hudo poškodovano lobanjo, 20-letna Ljudmila Dubinina in 38-letni Semjon Zolotarjov pa sta imela več zlomov prsnega predela/reber, in to takih, ki jih lahko povzroči le velika sila, primerljiva z avtomobilskim trkom. In ne samo to – Dubinino so našli brez jezika, oči, dela ustnic in obraznega tkiva, manjkal je tudi delček lobanje.

Na isti lokaciji so našli še truplo 24-letnega Aleksandra Kolevatova, a brez istih resnih poškodb. Ta druga skupina naj bi umrla precej za prvo in so, kot so ugotovili preiskovalci, nosili kose oblačil kolegov, ki so umrli pred njimi – Dubinina je nosila ožgane Krivoniščenkove volnene hlače, eno nogo pa je imela ovito v strgano bundo, Zolotarjova pa so našli v krznenem plašču in kapi Dubinine, kar je nakazovalo, da se je oblekel vanje po njeni smrti.

Številne teorije

Skrivnostne okoliščine smrti devetih študentov na prelazu Djatlov so porodile številne teorije. Sprva je kar nekaj Sovjetov ugibalo, da je skupina padla v zasedo lokalnih Mansijev, kar bi pojasnilo, zakaj so zbežali iz svojih šotorov, in poškodbe, ki so jih imeli člani druge skupine.

A ta teorija je bila kmalu ovržena, saj so Mansiji veljali za miroljubne, dokazi na prelazu pa niso potrjevali teorije o nasilnem spopadu – vsaj ne s človeško vrsto. Poškodbe so bile namreč precej preveč silovite za to. Na gori tudi niso našli nobenih drugih stopinj kot tistih od študentov.

Najverjetnejša razlaga se je zdela nenaden plaz. Zvok padajočega snega bi lahko pognal na pol slečene študente iz njihovih šotorov in proti gozdu. Silovitost plaza bi tudi pojasnila hude poškodbe žrtev iz druge skupine. Za nekatere se je ta razlaga zdela (in se še danes zdi) najbolj logična, a še zdaleč ne za vse.

Nekaterim se je tako zdelo, da se izkušeni pohodniki/turni smučarji nikdar ne bi utaborili na območju, kjer obstaja nevarnost plazov, spet drugi poudarjajo, da preiskovalci niso našli nobenih dokazov, da bi se v zadnjem času na tistem območju utrgal kak plaz – niti se nikdar do takrat še ni.

Od dogodka se je na tisti predel podalo več kot sto odprav in nobena ni poročala o razmerah, ki bi ustvarile plaz, študija območja s sodobnimi meritvami pa je pokazala, da je skrajno malo verjetno, da bi na tistem območju lahko nastal plaz.

Ruski jeti

Nekateri so smrti pripisali podhladitvi – ta bi lahko pojasnila neracionalno vedenje študentov in njihovo pomanjkljivo oblečenost. Podhladitev namreč daje občutek umirajočemu, da mu je pretirano vroče, zato se ta včasih sleče. V tej različici dogodkov naj bi druga skupina študentov padla čez rob soteske in tako dobila usodne poškodbe, a teorija o podhladitvi ne pojasni, zakaj bi študenti panično zapustili šotore.

Spet drugi preiskovalci so se poigravali s teorijo, da so bile smrti posledica nekakšnega spora znotraj skupine, ki je ušel izpod nadzora – morda romantične narave, zaradi česar so bila nekatera trupla na pol slečena. Znanci deveterice so to zavrnili, češ da so se vsi dobro razumeli. Poleg tega se tu vračamo na naravo poškodb Thibeaux-Brignollesa, Dubinine in Zolotarjova, za katere je nemogoče, da bi jih povzročil človek.

Na tej točki se je pojavila teorija, da napadalci – niso bili ljudje. Nekateri so tako začeli širiti govorice, da je pohodnike ubil ruski jeti, kar bi pojasnilo tudi srhljive poškodbe na obrazu Dubinine. To teorijo je poglobljeno raziskala oddaja Discovery Channela "Ruski jeti" (2014), v kateri so na koncu morali priznati, da ni trdnih dokazov, ki bi to teorijo podpirali.

Sta pa dva člana iskalne odprave, ki sta bila na prizorišču prva, v pogovoru zatrdila, da sta videla stopinje, večje od človeških, a njihova omemba nikdar ni bila vključena v uradno vladno poročilo. Po več mesecih je Rusinja, ki je sodelovala pri dokumentarcu, le dobila dostop do zaupnega sovjetskega vojaškega dokumenta o preiskavi pogrešanih študentov, kjer pa je bil kot začetek preiskave naveden datum 6. februar – precej preden so bili študenti uradno prijavljeni kot pogrešani. To bi lahko potrjevalo teorijo, da je sovjetska vojska v primeru nekaj skrivala.

Dokumentarec tudi trdi, da tuljenje, ki so ga posneli med odpravo v gozd in tamkajšnje jame, ne pripada nobeni znani živalski vrsti.

Je bil kriv infrazvok?

Še ena od hipotez, ki jo je popularizirala knjiga Donnieja Eicharja Mrtva gora (2013), je, da je veter, ki je pihal okoli gore Kholat Sjakal, ustvaril t. i. Karmanov vrtinec, ki lahko povzroči poseben infrazvok, ki lahko v ljudeh sproži panične napade. Po Eicharjevi teoriji je ta infrazvok, ki je prihajal z gore, študentom povzročil fizično nelagodje in duševno stisko. Zaradi te panike naj bi študenti zbežali iz šotora in po pobočju navzdol. Ko so bili dovolj oddaljeni od vira infrazvoka, naj bi se ponovno zbrali, a se v temi niso mogli vrniti do šotora. Eichar je hude poškodbe treh izmed njih pripisal padcu v sostesko.

In potem je tu še podatek iz obdukcije, da so na njihovih truplih zaznali manjše količine sevanja, na pogrebu pa so imela trupla nenavadno oranžen odtenek, kar je porodilo nore teorije, da je študente ubilo nekakšno tajno radioaktivno orožje – da je nesrečna deveterica povsem po naključju vkorakala v vojaško testiranje sovjetskega jedrskega orožja.

A tudi ta teorija ne zdrži – če bi bilo vzrok smrti sevanje, bi v njihovih telesih našli precej večje količine sevanja, tisti bolj trezno razmišljujoči pa ugibajo, da so sevanje zakrivile njihove svetilke, za katere so v 50. in 60. letih uporabljali radioaktivni torijev dioksid.

Naleteli na vojaško testiranje?

Je pa razlaga o jedrskemu orožju v času, ko je bila Sovjetska zveza sredi hladne vojne, priljubljena, delno tudi zato, ker jo (do neke mere) podpira pričanje neke druge pohodniške skupine, ki je isti večer taborila 50 kilometrov od prelaza in je poročala o nenavadnih oranžnih kroglah, ki da so lebdele nad Mrtvo goro.

Šlo naj bi za manjše eksplozije, zaradi česar bi lahko študenti pobegnili iz šotorov – prva skupina je umrla zaradi podhladitve pri drevesni meji, kamor se je zatekla, druga skupina naj bi se zaradi tega odpravila proti šotorom po svoje stvari, a jih je prav tako prehitela podhlajenost, za tretjo skupino pa je bila usodna sila eksplozije.

Dejansko tudi obstajajo podatki o testiranju min, odvrženih z letal s padali, ki naj bi jih sovjetska vojska preizkušala na območju v času, ko so bili pohodniki tam. Tovrstne mine eksplodirajo že v zraku in ne ob stiku z Zemljino površino, pri tem pa povzročijo poškodbe, ki se ujemajo s tistimi, ki so jih dobili študenti.

Leta 1990 je Lev Ivanov, glavni preiskovalec, v pogovoru za manjši kazahstanski časopis potrdil, da je skoraj prepričan, da so bile te žareče krogle neposredno povezane s smrtjo študentov. A sta ga cenzura in tajnost, ki je vladala znotraj Sovjetske zveze, prisilili, da opusti to sled oz. teorijo.

Na koncu so smrt pohodnikov uradno pripisali "neznani elementarni sili", primer pa zaprli in nanj prilepili oznako "tajno".

Po Djatlovu so pozneje poimenovali prelaz, na pokopališču Mihajlov v Jekaterinburgu pa postavili spomenik nesrečnikom, ki so odgovore očitno odnesli s seboj v grob.

(Viri in literatura:
Donnie Eichar: Mrtva gora; dokumentarni film The Dyatlov Pass case; Wikipedia; allthatsinteresting.com; skeptoid.com; RBTH; dyatlovpass.com; Spiked; Vice).