"Metanje hrane v smeti je sramotno, varčnost je visoko cenjena," je dejal Ši v govoru 1,4 milijarde sodržavljanom pred dnevi. Opozoril je, da je količina odpadne hrane v državi "šokantna in skrb vzbujajoča". Ob tem je citiral kitajsko pesem, ki pravi: "Kdo se zaveda, da je vsako zrno na krožniku sad garanja?" Ob tem je voditelj dodal: "Ohraniti moramo zavedanje, da lahko na področju prehranske varnosti vsak hip nastopi kriza. Posledice letošnje pandemije novega koronavirusa so že prižgale nekaj alarmov."

Ne le zdravstvena kriza, kitajsko vodstvo na pomen skrbnega ravnanja s hrano vse glasneje opozarja tudi zaradi dolgotrajnih poplav, ki so prizadele državo in uničile mnogo pridelka. To je povzročilo dvig cen hrane, ki so narasle tudi zato, ker je kitajsko gospodarstvo zaradi boja z novim koronavirusom in sprejetih omejevalnih ukrepov praktično zastalo.

Če ob tem pomislimo še na trgovinska nesoglasja z ZDA in drugimi državami, je jasno, da je prehranska varnost, ki je bila za Kitajsko vedno izjemno pomembna tema, pridobila še dodatno pozornost. Po ocenah Kitajska uvozi med 20 in 30 odstotkov žit, predvsem riža, piše Guardian. Glavne države, od koder dobivajo žita, so jugovzhodne azijske države, Indija in Pakistan.

Naročanje N-1

Šijeva kampanja je v hipu povzročila spremembe tudi na lokalni ravni. Združenje restavracij v enajstmilijonskem mestu Vuhan je tako že uveljavilo nov sistem v restavracijah, imenovan "naročanje N-1", ki govori o tem, da mora skupina ljudi, ki sedi za isto mizo, naročiti eno jed manj, kot je gostov za mizo. Če jih je na primer za mizo deset, lahko naročijo le devet porcij. Druge restavracije so se odločile, da bodo prepolovile svoje porcije, nekatere uvajajo škatle, v katere bodo zapakirale hrano, ki je gost ni mogel pojesti za mizo. Po zgledu Vuhana sta se za uveljavitev pravila N-1 med drugim odločili tudi mesti Šjaning v provinci Hubej in Šinjang v provinci Henan.

V Čongkingu so šli še korak naprej – zavezali so se, da bodo sledili predsednikovi kampanji in restavracijam naročili, da morajo postaviti LED-zaslone, ki bodo opominjali na preudarno porabo hrane. A ne le to, nadzirali bodo goste, ali res jedo zmerno in varčno. "Štirje ljudje so naročili osem krožnikov hrane in čisto na vsakem krožniku je nekaj ostalo," je dan po začetku kampanje zapisal tamkajšnji časopis, ki je preverjal stanje v restavracijah.

Če hrana ne ostane na krožniku, je to znak slabe postrežbe

Na Kitajskem je zakoreninjena navada, da je vljudno naročiti več hrane, kot jo je mogoče pojesti, zato bo "operacija Prazni krožnik" verjetno naletela na kar nekaj ovir. Obroki so namreč pogosto postreženi v velikih, družinskih porcijah, ki si jih gostje nato delijo, da gostitelj naroči več hrane, kot je njegovih gostov, pa je nekaj običajnega. Ob druženju večje skupine ljudi namreč pogosto velja, da so prazni krožniki znak slabe postrežbe in pomenijo črno piko za gostitelja, saj to nakazuje, da ni ponudil zadostne količine hrane.

Kitajski strokovnjaki ugotavljajo, da je pandemija novega koronavirusa zaradi novih pravil razmere nekoliko izboljšala, piše časopis Economic Times, saj so se ljudje vse manj odločali za prehranjevanje zunaj, v gostinskih obratih, poleg tega so zaradi omejenega druženja jedli v manjših skupinah.

Z zavrženo hrano bi lahko nahranili do 50 milijonov ljudi

Ši se je v govoru zavzel tudi za ostrejšo zakonodajo, nadzor in dolgoročne ukrepe pa tudi večji poudarek na izobraževanju, da bi že mlade ozaveščali o nujnosti opuščanja metanja hrane v smeti. Po podatkih iz leta 2015 so samo največja kitajska mesta med odpadke zmetala do 18 milijonov ton hrane, kar je dovolj velika količina, da bi lahko nahranili od 30 do 50 milijonov ljudi na leto. Povedano drugače, 18 milijonov ton pomeni tri odstotke celotne kitajske predelave hrane. Največ hrane se zavrže pri gostovanju turističnih skupin, v osnovnih in srednjih šolah ter na uradnih državnih in krajevnih pogostitvah. Vsak Kitajec na obrok v povprečju zavrže 93 gramov hrane oziroma skupno 11,7 odstotka hrane. A ne gre le za porabnike – okoli 20 odstotkov hrane na Kitajskem pristane med odpadki že med samo pridelavo, skladiščenjem in distribucijo, kar vodijo v skupnem razdelku "tehnične težave".

Ljudje: Stopnja nadzora je vse hujša

Šijeva poteza je na družbenih omrežjih naletela na mnogo kritik – nekateri so bili skeptični, drugi jezni. "Ali ne bi najprej omejili števila obrokov eliti? Zakaj so vedno prvi na udaru običajni ljudje," se je na družbenem omrežju Weibo pridušal neki uporabnik in spomnil na bogate pojedine uradnikov, s katerih fotografije pogosto zaokrožijo v svet. Drugi je zapisal: "Stopnja nadzora v državi je vse hujša. Ne morem verjeti, da nam bodo zdaj omejevali že število jedi, ki jih naročimo v gostilni. Kakšen bo naslednji korak – štetje porabe rolic toaletnega papirja?" Tretji pa se je vprašal: "In kaj, če gre nekdo v restavracijo sam? Koliko porcij lahko naroči – nobene?"

Kitajska državna televizija CCTV se je nato spravila tudi na posameznike, ki v živo prek družbenih omrežij prenašajo, kako se bašejo z velikimi količinami hrane. To je običaj, imenovan mukbang. Takšni prenosi žretja v živo so se najprej pojavili v Južni Koreji, nato pa postali priljubljeni v več delih Azije, tudi na Kitajskem, piše South China Morning Post. Najboljši jedci imajo po več milijonov sledilcev, a mnogo posameznikov po koncu snemanja vso hrano izbruha, saj je njihov želodec preprosto ne more prebaviti.

Po Šijevem govoru se zato na teh videoplatformah ob iskanju ključnih besed, kot sta "prehranjevalni šov" ali "tekmovalno hranjenje", po novem prikaže opozorilo: "Prosimo, cenite hrano in jejte zmerno."

Posamezni poskusi za manj zavržene hrane so se občasno na Kitajskem pojavili že prej. Mesto Šanghaj je tako že julija lani uvedlo stroga pravila pri recikliranju hrane, ki veljajo tako za posameznike kot podjetja. V primeru neupoštevanja so državljani podvrženi denarnim kaznim ali kaznim, ki poslabšajo njihov položaj v družbi.

Peking je kampanjo proti metanju hrane v smeti sprožil že leta 2013, a je bila takrat usmerjena predvsem v najvišji družbeni in politični sloj v državi, ki je imel navado prirejati razsipne gostije, a brez uspeha, piše BBC.

Po drugi strani se Kitajska spopada tudi z vse bolj razširjeno debelostjo. Podatek se zdi presenetljiv, a je resničen – leta 2016 je Kitajska prehitela ZDA na seznamu držav, ki imajo največ ljudi s prekomerno težo na svetu. K temu so prispevali različni dejavniki – vse daljša študijska leta, dolg delavnik in slabe prehranjevalne navade.

Vsak Zemljan zavrže za 500 kalorij hrane na dan

Zavržena hrana ni le kitajska težava. Nizozemski raziskovalci so v februarja letos objavljenem poročilu ugotovili, da vsak Zemljan v povprečju zavrže za 500 kalorij hrane na dan. Če tega ne bi počeli, bi lahko svet namesto štirih nahranil pet ljudi. Študija je še ugotovila, da je metanje hrane v smeti povezano s premoženjskim stanjem – več kot imamo denarja na računu oziroma v denarnici, bolj lahkomiselno ravnamo s hrano.

Zmanjšanje količine hrane v smeteh je tudi ključni izziv v boju proti podnebnim spremembam. Zavržena in izgubljena hrana namreč po podatkih Združenih narodov prispeva skoraj deset odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov. "Opustitev te navade bi pomenila ne le zmago za potrošnike, ampak tudi za naš planet," je za BBC dejala raziskovalka Monika van den Bos Verma z univerze Wageningen. Težavo je ponazorila s primerom: "Metanje hrane med odpadke je enako, kot bi v smeti vrgli petevrski bankovec. Le zakaj bi to storili?"

Do nizozemske raziskave je veljala ocena, da vsak človek na dan povprečno zavrže za 214 kalorij hrane. Tudi oni so za rešitev te grde navade predlagali nekaj načinov, med katerimi je na prvem mestu zmanjšanje porcij hrane na krožniku. "Ljudje morajo spremeniti svoje razmišljanje – ko gredo v trgovino, pogosto kupijo preveč, zato jim je treba položiti na srce, naj kupijo le toliko hrane, kot jo bodo lahko v nekem doglednem času pojedli. Vedno se lahko znova odpravijo v trgovino in nakupijo dodatno hrano, če jim je bo zmanjkalo. Poleg tega mora družba kot celota začeti hrano bolj ceniti in spoštovati," je dodala van den Bos Verma.